Pretiravamo, ko subjektivno ocenjujemo komentarje v slovenskih spletnih medijih, a zdi se nam, da je slovenska spletna kultura pod kritiko. Morda je podobno tudi po svetu. Ne bi vedeli in tudi zanima nas ne. Zanima nas, kako je pri nas na področju, ki do pred kratkim ni bilo strokovno raziskano. Profesorici na Fakulteti za družbene vede, Karmen Erjavec in Melita Poler Kovačič, sta avtorici raziskave o sovražnem govoru v spletnih komentarjih, ki postreže z zanimivimi ugotovitvami. Da bi razkrili značilnosti piscev sovražnega govora v komentarjih pod spletnimi novinarskimi prispevki, sta izvedli dvajset poglobljenih intervjujev s pisci komentarjev, ki so vsebovali sovražni govor. Našli sta jih na straneh 24ur.com, dnevnik.si in zurnal24.si, med koncem leta 2009 in sredino leta 2010.

Analiza intervjujev je pokazala, da so komentatorji zvesti izbranemu spletnemu mediju, ker vedo, kako ta deluje in so nanj navajeni. Vedo, kako sovražni govor napisati tako, da ga moderator medija ne prepozna kot kaznivega in ga ne izbriše. Pokazale so se tudi razlike med njimi, glede na to, kako so organizirani. V prvi skupini so organizirani pisci, ki pišejo po nareku političnih ali drugih interesnih skupin, v drugi pa pisci, ki delujejo sami, na svojo lastno pobudo. Glede na značilnosti piscev sta jih avtorici uvrstili v štiri kategorije, predalčke, katere sta tudi zgovorno poimenovali.

Organizirani pisci so »vojaki«. Skupino sestavljajo aktivni člani političnih strank in drugih nevladnih organizacij. Tako sta jih imenovali, ker se po vojaško organizirajo in po ukazih nadrejenih, tako imenovanih »poveljnikov«, pišejo sovražni govor. Njihov glavni motiv je izpolnitev poslanstva, braniti interese svoje skupine in napadati »sovražnika«. Vojaki se med seboj poznajo, njihovi vzdevki pa nimajo posebnega pomena, saj želijo zakriti svoje povezave. Napadajo tiste, ki so posredno ali neposredno obravnavani v prispevku, pisca prispevka ali druge komentatorje, s stališči katerih se ne strinjajo. Njihov svet je bipolaren ter razdeljen na »mi« in »oni«, s svojimi dejanji pa ustvarjajo takšno delitev medijev, komentatorjev in slovenske družbe. Vojno na internetu razumejo le kot podaljšek boja v politiki in širšega kulturnega boja. V svojem sovražnem govoru ne vidijo nikakršnega problema, saj menijo, da ga ni mogoče primerjati s sovražnim govorom v običajnih medijih. Še več, vidijo ga kot edini način, da je njihov glas slišan, in edino, kar sovražnik razume. Sovražnika pa je treba uničiti, zmagati mora »naša« resnica, in ne »njihove« laži. »To je resnica o pobojih po drugi svetovni vojni, komunizmu, vojni za neodvisnost, današnji komunistični tajkunski gejevski mafiji, ki bo uničila vse, kar jim je sveto, kar je slovensko, našo domovino, kulturo, službe in navade.« To kaže, da intervjuvanci cenijo konservativne domoljubne vrednote in verjamejo, da obstaja le ena resnica. Nasprotujejo nadzoru komentatorjev, vse poskuse omejevanja pa označujejo kot cenzuro. »Vojaki« so za svoje delovanje plačani. Plačilo je lahko neposredno v denarju ali posredno v obliki uslug.

Druga krovna skupina piscev sovražnega govora je samoorganizirana, avtorici raziskave sta jih glede na njihove značilnosti uvrstili v tri kategorije. Skupno jim je, da pišejo na lastno pobudo.

Verniki zvesto sledijo svojim političnim in ideološkim vzornikom ter enako kot oni branijo svoje politično-ideološko prepričanje in napadajo sovražnike. Njihov moto je izpolnitev poslanstva, se pa verniki razlikujejo od vojakov po tem, da ima večina vzdevkov pomen (»kapitan«, »pravični«) in da ne dobijo plačila. Tudi oni imajo bipolaren pogled na svet in ne dopuščajo drugačnih pogledov, zato napadajo vse, ki so drugačni (pripadnike drugih pogledov, novinarje, komentatorje). Podobno kot vojaki tudi ti intervjuvanci označujejo vsak poskus nadzora oziroma omejitve sovražnega govora kot cenzuro in upravičujejo uporabo sovražnega govora z zagotavljanjem, da zgolj posredujejo edino obstoječo resnico na edini možni način. Vojaki in verniki objavljajo komentarje skoraj pod vsakim prispevkom o notranji politiki, če teh ni, to počenejo pod drugimi prispevki, tako da spremenijo tok spletne razprave. Skupno jim je tudi, da so zelo zavzeti in fanatični, želijo pa ostati anonimni, spoštujejo avtoriteto, so zvesti politični stranki ali ideologiji, verniki čutijo dolžnost in poslušnost do vodij in ne marajo oziroma sovražijo vse drugače misleče.

Za igralce je izražanje sovražnega govora le igra v spletni skupnosti, zato so znani tudi pod drugim imenom – spletni troli (članek o njih smo objavili v prejšnji številki revije). Igra poteka tako: nekdo začne uporabljati sovražni govor, da bi izzival drugega, ki mu nato želi vrniti na enak način, temu se pridruži tretji in tako naprej. V nasprotju z vojaki in verniki igralci nimajo jasno profiliranih vrednot in prepričanj, želijo se zabavati in žaliti. Komentiranje igralcev se ne nanaša na prispevek ali avtorja prispevka, ampak na druge komentatorje. Ker je zanje vse igra, spreminjajo svoje poglede in se zabavajo zaradi zmede, ki jo s tem povzročijo. Prepričani so, da njihove besede niso sovražni govor, ampak šala, zato jih po njihovem mnenju nima smisla cenzurirati ali jim vzeti možnosti anonimnega komentiranja. S tem so se tudi igralci izjasnili proti omejevanju sovražnega govora.

V zadnjo skupino, med nadzornike, sta avtorici uvrstili posameznike, ki izražajo sovražni govor, da bi pozornost usmerili na družbene probleme. Motivirajo jih družbene neenakosti. Pri njih sta opazili odprtost in tolerantnost do različnih skupin, ki branijo pravice nasprotnih skupin, na primer pripadnikov nasprotne politične opcije, ljudi z drugačnimi spolnimi usmerjenji, verskimi pogledi in ateiste. Opazna je tudi pripravljenost, da na podlagi argumentov spremenijo stališče. Podobno kot igralci tudi nadzorniki komentatorje po prispevkih ne delijo na »naše« in »vaše«, zanje so vsi enaki. Nadzorniki so edini, ki priznavajo, da uporabljajo neprimeren način komuniciranja. Podpirajo idejo, da na spletu ne sme biti cenzure, in so prepričani, da sovražni govor na spletu ni enak tistemu v tradicionalnih medijih. Ker morajo na spletu hitro odgovoriti in predvsem ker na spletu zapišeš, kar misliš v tistem trenutku. Edini so jasno povedali, da če ne bi bili anonimni, sovražnega govora verjetno ne bi uporabljali, kajti anonimnost omogoča, da lahko neomejeno diskreditiraš drugače misleče. Niso pa proti ukinitvi anonimnosti, nasprotno, mislijo, da bi bilo treba možnost anonimnega komentiranja ukiniti. Upoštevajoč to lahko igralce in nadzornike obravnavamo kot osebe, ki poudarjajo vrednote neodvisnosti, samoopredelitve, enakosti, avtonomnega sodelovanja v spletnih aktivnostih, iskanja užitka, odprtosti in strpnosti do drugačnih skupin, idej in življenjskega sloga. Verjamejo, da je resnica relativna. Igralci in nadzorniki objavljajo komentarje le občasno, čeprav še vedno nekajkrat na dan.

Zdelo se nam je zanimivo, kako sta avtorici »popredalčkali« pisce sovražnega govora na spletu. Manj njihovo prepričanje, da je sovražni govor na spletu nekaj drugega, lahko bi dejali, da je manj nevaren od sovražnega govora v tradicionalnih medijih. Resnica je seveda takšna, da sovražnega govora v nobenem primeru ne smemo dopuščati. A kaj ko je le posledica dogajanja v družbi. Dokler bodo politiki napadali in poniževali državljane, jih delili na naše in vaše, ne moremo od državljanov pričakovati, da bodo spremenili politično kulturo.

Moj mikro, januar februar 2014 | Marjan Kodelja