Razumi to, če moreš. Microsoft napove, da bo na cesto vrgel nekaj tisoč zaposlenih, v isti sapi pa občutno zniža ceno najema prostora za hrambo podatkov v svojem oblaku, naročnikom pisarniškega paketa pa poveča razpoložljiv prostor na 1 TB. Sledi pričakovan odziv tekmecev. Tudi sami znižajo cene in povečajo prostor. Nekaterim podjetjem namenjene storitve se kitijo z neomejenim prostorom, ki ga imajo na voljo njihovi naročniki, in to po razmeroma nizkih cenah. Kot da je prostor na strežnikih zastonj. Pa ni. Kaže pa ta razvoj igre med tekmeci na dejstvo, ki je sicer znano že dlje časa: poslovni model ni nudenje prostora. Kako bi drugače razumeli, da ima ponudnik milijone brezplačnih uporabnikov in občutno manj tistih, ki plačujejo. Že preprosta matematika pove, da tisto, kar ti plačajo, ne zadošča za stroške delovanja storitve. Ekonomija poslovanja je drugje, prostor pa le magnet za novačenje uporabnikov, ki jim je udobno, da so datoteke varno shranjene in dostopne na vseh napravah.

David proti Goljatu

Gonilna sila vojne storitev hrambe podatkov so velika spletna podjetja, katerih cilj je v kratkem času pritegniti veliko uporabnikov v svoj ekosistem in za svojo storitev. Pri tem jih ne zanima prihodek, neposredno povezan z njo, saj imajo drugačen poslovni model. Microsoftov poudarek je na najemu programske opreme (manj na lastnih napravah), Applov na napravah in Googlov na oglaševanju. Pionirji tovrstnih storitev stojijo ob strani, saj se v boj velike trojice niti ne morejo spustiti. 2 GB, kolikor brezplačno ponuja Dropbox, se sliši malo glede na ponudbo tekmecev. Googlova storitev Drive in Microsoftova OneDrive nudita 15 GB, prihajajoča Applova iCloud Drive pa po napovedih 5 GB.

Ne ponujajo veliko le omenjena tri podjetja. Fotografije so vsako leto večje, zato je nekako logično, da je storitev Flickr ponudila svojim uporabnikom vsakemu po 1 TB prostora. Zanjo je pomembno, da uporabniki redno objavljajo fotografije, drugače bi postala za oglaševalce nezanimiva. Če je ponudba Flickra posledica potrebe, je Amazonova obljublja neomejenega prostora za hranjenje fotografij v oblaku kupcem njihovega telefona poskus, kako tega narediti zanimivega.

Drugi ponudniki, kot sta na primer Box in Dropbox, gledajo, kaj se bo zgodilo. Imajo svoje uporabnike in malo je verjetnosti, da bodo ti kar takoj prešli na zanje bolj ugodno ponudbo. Več kot imajo podatkov v oblačni shrambi, težji je prehod. Ne moremo enostavno v stari storitvi reči, da želimo prenesti vse datoteke v storitev tekmeca. So načini prenosa, bodisi, da datoteke najprej prenesemo na svoj računalnik in nato naložimo v novo storitev, kar je pri večji količini podatkov praktično neizvedljivo, ali uporaba spletnih storitev za prenos, ki imajo prav tako svoje prednosti in slabosti. Po domače povedano, ko imamo enkrat pri enem ponudniku večjo količino podatkov, smo z njim poročeni. In tega se ti zavedajo.

Tukaj imaš 1 TB

Pred kratkim smo hoteli od Microsofta izvedeti, koliko imajo naročnikov na paket Office 365, a nam tega niso povedali. Izvedeli pa smo, da s ponudbo niso najbolj zadovoljna partnerska podjetja, ki storitev tržijo in jo prodajajo, nato pa od Microsofta dobijo (pre)majhno provizijo. Obogatitev paketa, v katerem po novem vsak uporabnik dobi 1 TB prostora, je lahko dokaz, da tudi Microsoft ni zadovoljen s številom naročnikov. Jih je premalo?

Kakor koli že, kar je Microsoft ponudil, lahko sebi v korist izkoristijo tudi domači uporabniki. Kako? Z delitveno ekonomijo. Paket Office 365 Home dovoljuje do pet namestitev programov paketa na računalnike, in če so uporabniki različni, vsak dobi po 1 TB prostora za hrambo svojih datotek. Pet družin si lahko tako deli en paket in en letni strošek 100 evrov. Ena družina letno plača le petino tega zneska, če so se sposobne med seboj dogovoriti.

Kaj potem?

Plačevanje storitev hrambe podatkov v oblaku, bodisi skupaj s programom bodisi le kot dodatni prostor, je kot mlinski kamen okoli vratu, ki nas začne dušiti, ko najemnine nismo več sposobni plačevati. Kaj se zgodi v tem primeru? Jasno je, kaj to pomeni za krajši čas, ne pa tudi za daljšega. Ko nehamo plačevati, izgubimo vse dodatne možnosti (sinhronizacija, uporaba programov), ne pa dostopa do že naloženih datotek. Te so dostopne, da jih prenašamo na svoj računalnik ali pa le beremo. V nedogled pa ponudnik tega verjetno ne bo dopuščal. Prej ali slej bomo morali svoje datoteke prenesti nekam drugam, ker jih bo drugače ponudnik izbrisal.

Izjemno ugodne ponudbe za podjetja

Največ koristi od vojne ponudnikov nimamo domači uporabniki, temveč podjetja. Ta so dobila največ. Poleg nizkih cen tudi neomejen prostor za hranjenje datotek. Več kot to ponudnik ne more ponuditi, zato se je s tem verjetno vojna končala. Zaradi ugodne ponudbe vodilnih podjetij mali lokalni ponudniki hranjenja podatkov izgubljajo tla pod nogami. Zakaj bi se neko podjetje odločilo za dražjo ponudbo majhnega podjetja, ko od velikega za manj denarja dobi več prostora? Varnost in zaupnost podatkov tudi izgubljata svoj pomen, saj vse več storitev šifrira podatke, če pa ne, to lahko storimo sami, preden datoteko shranimo v oblak.

Težko je tekmovati z ekonomijo obsega velikih ponudnikov, toliko bolj, če poslovni model ni le (ali sploh ni) prodaja storitev hranjenja podatkov v oblaku. Neomejeni (ali pa zelo velik) obljubljeni prostor je nekaj, kar je postalo standard, pa čeprav gre tudi za psihološko sestavino ponudbe. Koliko uporabnikov pa bo dejansko na primer doseglo omejitev 1 TB pri Microsoftovem pisarniškem paketu? Vsi zagotovo ne. Brezplačne storitve tudi omejujejo največjo velikost posameznih datotek ali število datotek, ki jih uporabnik lahko naloži naenkrat, tako da hitro (čez noč) omejitve sploh ni mogoče doseči. Podjetja imajo lahko tudi več podatkov kot 1 TB, a taka imajo svoj podatkovni center in tovrstnih storitev ne potrebujejo ali jih potrebujejo omejeno. Drugačna je tudi njim namenjena ponudba, saj podjetje plačuje mesečno naročnino za vsakega svojega zaposlenega posebej. Zato bo tudi med poslovnimi uporabniki veliko takih, katerih zaseden prostor bo daleč od omejitve. Pa četudi je pri tej ponudbi omejitev glede velikosti datotek manj. Poslovni Google Drive (Drive for Works) velikost datoteke omejuje na 5 TB. Koliko pa je uporabnikov, ki kaj takega potrebujejo? Na trgu ni računalnika ali prenosnika, ki bi lahko enostavno prebavili tako veliko datoteko.

Ustanovitelj in direktor Boxa Aaron Levie je ob tem zapisal, da se »shranjevalna vojna« s tem končuje »Količina prostora je pomembna samo takrat, ko predstavlja oviro. Veseli smo, da teh ovir ni več. Boj za poslovne uporabnike ne bo več v tem, koliko podatkov lahko shranijo, temveč v tem, kako jim storitev lahko pomaga uporabiti te podatke,« razmišlja Levie.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |