Lani poleti smo zopet izvedli »wardriving« po Ljubljani in bili presenečeni, koliko zasebnih brezžičnih omrežij je še vedno popolnoma nezaščitenih ali pomanjkljivo zaščitenih. Če ne vemo, kaj počnemo, in ne znamo zaščititi svojih računalnikov, potem si s tem sami kopljemo jamo. Pohvalno je sicer, da s tem damo možnost naključnim mimoidočim, da skočijo zastonj v internet, vendar se s tem izpostavljamo tudi tveganju. Poglejmo si hipotetičen primer. Spolni prestopniki ali pedofili zelo dobro vedo, da jih bodo zaprli, če jih bodo ulovili. Prav tako tudi dobro poznajo delovanje interneta in vedo, kaj morajo storiti, da bodo ostali neopazni. V internetu ima vsak računalnik ali skupina računalnikov, ko govorimo na primer o domačem omrežju za skupnim usmerjevalnikom, sebi lasten internetni naslov ali naslov IP. Spletne strani, ki jih obiščemo, storitve, iz katerih prenašamo ali nanje nalagamo datoteke, nas poznajo po tem naslovu (nizu številk). Hkrati policija išče tovrstne prestopnike tudi tako, da identificira spletna mesta, kjer se ti zbirajo, potem pa gledajo in si beležijo naslove IP vseh, ki ta mesta obiščejo. Ko jih imajo dovolj, gredo po korakih nazaj in jih poskušajo identificirati.

Mednarodno sodelovanje glede pedofilije pa je vzorno organizirano in dejansko deluje. Policije si med seboj izmenjujejo pridobljene podatke, in če na primer naša policija dobi podatek, da je nekdo iz Slovenije obiskoval pedofilsko spletno stran in bil na njej zelo »dejaven«, ga bo poskušala najti. To pa tako, da bo sodišče izdalo nalog, na podlagi katerega bo operater moral predati podatke o osebi, ki ji je bil takrat dodeljen ta naslov. Te podatke pa operaterji imajo in so jih dolžni hraniti zakonsko določen čas. Majhna je verjetnost, da pedofili tega ne vedo in zato se ne bodo izpostavljali in nedovoljeno početje opravljali iz svojega internetnega priključka. Raje bodo poiskali kakšno nezaščiteno brezžično omrežje in delovali prek njega. In kaj se bo zgodilo? Policija bo potrkala na vrata nedolžni osebi, mu zasegla vse, kar diši po računalniku, in ta bo imela veliko težav, čeprav sploh ni izvedla očitanega dejanja.

To pa je le en hipotetičen primer. Možnosti so tudi drugačne. Kaj pa, če vam nekdo z dovolj računalniškega znanja želi škodovati ali pa mu nekdo plača, da to stori. Prek nezaščitenega brezžičnega omrežja vam vdre v računalnik, vanj podtakne nedovoljeno gradivo in vas anonimno prijavi policiji. Če je dovolj prepričljiv in ve, kaj počne, mu lahko uspe. V takšnem primeru boste zelo težko dokazali svojo nedolžnost, in če ste na primer javna oseba, bo vaš ugled šel po gobe in težko ga boste popravili. Možni so še drugi načini vdora v računalnik, ne le prek brezžičnih omrežij (podtaknejo vam gradivo, ko za hip pustite prenosnik nezaščiten), zato taki scenariji niso ravno iz trte izviti. Lahko pa je do takšnih trikov že prišlo, pa tega javnost niti ne ve, ker je bil cilj dosežen. Žrtev je bila umaknjena iz javnega življenja, ker je bil njen ugled očrnjen.

Moj mikro, december 2010 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |