Kdor ne pozna zgodovine, se iz nje ne more učiti. Zgodovina pa se ponavlja, zato je tako zelo pomembna. Ni pomembno, o čem govorimo. O družbenih dogajanjih, o novih filmih in glasbi ali o novih oblikah komunikacije, o katerih največkrat govorimo pozitivno, ne da bi pomislili tudi na negativne vplive. Kar so Eliot in drugi pisali o televiziji leta 1960, velja petdeset let pozneje za internet in družbena omrežja.

Po dobrem desetletju delovanja je statistika Facebooka osupljiva. Dobre 1,3 milijarde uporabnikov, od katerih ga dobra polovica uporablja vsak dan v povprečju 18 minut na obisk. Facebook združuje po različnih celinah razseljene družinske člane, prijatelje različnih starostnih skupin in ljudi z različnih koncev sveta. Dodajmo temu še moč, ki jo ima omrežje pri širjenju idej in pomoči pri organizaciji ljudi, ki proti nečemu protestirajo, in pomislimo, da je Facebook najboljša stvar v zgodovini človeštva. Kritike omrežja se izgubijo. A vendarle njegov vpliv na uporabnike ni povsem brez nevarnosti. Raziskovalci opozarjajo, da sposobnost povezovanja nujno še ne pomeni, da bodo ljudje srečnejši, oziroma da lahko povzroči, da so manj zadovoljni s svojim življenjem.

Tekmovanje v priljubljenosti

Nove raziskave kažejo, da vpliv Facebooka na počutje ljudi ni le pozitiven. Namesto pričakovanega, da Facebook s svojo močjo združevanja ljudi uporabnikom izboljša predstavo o sebi in svojem življenju, se dogaja ravno nasprotno. Omrežje uporabnikom ponuja veliko načinov, kako zadostiti najosnovnejši potrebi, stiku z drugimi. Raziskovalci pa sumijo, da neosebni stik, ki ga ponuja Facebook, ne pripomore, da bi uporabniki po daljšem času uporabe postali zadovoljnejši. Kar je dokazano pri stiku, ko se z nekom pogovarjamo iz oči v oči.

Razlog se lahko skriva v ljubosumju oziroma zavidanju boljšim od sebe. Padel je še en mit. Verjetno Slovenci drugim ne zavidamo nič bolj kot drugi ljudje. Vsi smo krvavi pod kožo in se ne počutimo najbolje, ko ugotovimo, da je sošolec, ki ni veljal za najbolj bistrega, uspešnejši v življenju, ima lepšega partnerja, več otrok, več denarja, boljše avtomobile. Raziskovalci so to poimenovali sindrom »prijaznega sveta«, zaradi katerega mislimo, da imajo vsi lepše življenje od nas samih. Nekaj podobnega, a vsebinsko različnega so ugotovili raziskovalci v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v povezavi s televizijo. Sindrom »zlobnega sveta« ali učinek, da so posamezniki, ki so na televiziji večinoma gledali nasilne vsebine, dobili predstavo, da je svet bolj nasilen, kot je v resnici. Pri Facebooku gre za nekaj podobnega, saj večina uporabnikov na njem raje obvešča o svojih uspehih ali se preprosto zlaže, da se prikaže v lepši luči, kot govori o svojih neuspehih.

Še nekaj lahko razloži slabo voljo uporabnika. »Občutek me ne vara. Moji prijatelji so v povprečju bolj priljubljeni, kot sem jaz.« Spet nič novega. Sociolog Scott Feld je konec prejšnjega stoletja, še pred časom interneta, spraševal otroke o njihovih prijateljih in mrežo prijateljstev narisal. Prišel je do statističnega zaključka, da ima prijatelj nekega otroka skoraj vedno v povprečju več prijateljev kot on.

Kdo je boljši, kdo najboljši

Ker je največja moč Facebooka v sklepanju novih prijateljstev, je paradoks »prijateljev« v njem bolj izrazit, pa še širi se na druge funkcije družbenih mrež. Ne samo, da ima prijatelj več prijateljev, širšo mrežo znanstev, verjetno ima tudi več spolnih partnerjev.

Čeprav se sliši protislovno, da je prijatelj vedno v povprečju boljši, je to matematično enostavno razložiti. Velika verjetnost je, da ste v prijateljstvu z nekom, ki ima veliko prijateljev, ker prijateljstva hitro sklepa. Prijateljstvo z njim z veliko verjetnostjo sklenejo tudi prijatelji, ki jih imate, to pa dviga povprečje prijateljev, ki jih ti imajo. Prijatelji imajo več prijateljev le zato, ker je povprečje nesimetrično.

Razlika med prijateljstvi v resničnem življenju in onimi na Facebooku je ne le v hitrosti in enostavnosti sklepanja novih, temveč tudi v tem, da vidimo priljubljenost drugih. V resničnem življenju to ni tako očitno. Na Facebooku imamo, če smo preobčutljivi, veliko razlogov za slabo voljo. »Tudi če me všečka večina mojih prijateljev in sem v njihovih očeh priljubljen, je verjetnost, da je v mojem omrežju nekdo, ki je premožnejši in zadovoljnejši. Zaradi tega se počutim bedno.« Ni to podobno, kot je Eliot govoril za televizijo?

Moj mikro, september – oktober 2014 | Marjan Kodelja |