Ko je treba podpreti odločitve velikih evropskih držav, majhne države nimajo dosti manevrskega prostora. Bodisi se uklonijo ali pa trpijo takšne in drugačne posledice. Vloga se obrne. Ko mala država s prstom pokaže na problem, ki ga na velikih evropskih trgih ni, tem ni mar za to. Briga Nemca, če Netflix Slovencem ni na voljo. Morda bi bilo treba spremeniti zakonodajo varovanja avtorskih pravic, jih poenotiti, pritisniti na nacionalne organizacije za varovanje avtorjev, ki bolj ali manj delujejo po načelu »iskanja rude in zapravljanja časa«, ali pa preprosto ponudnikom predpisati pravila »pričakovanega obnašanja« na evropskih trgih. Pa se to ne zgodi. Še več, pred kratkim je bila razprava na to temo, opozorili so na prave probleme, vendar je bila končna odločitev ta, da niso toliko pereči, da bi bil potreben nujen poseg v zakonodajo.
V Celovcu je, v Ljubljani ne
Je nekaj v nebo vpijočih primerov, ki so skregani z zdravo pametjo. Nič ni narobe, če vsak mesec ali večkrat na mesec v nemški spletni trgovini kupimo DVD, ga plačamo in prejmemo po pošti. Glasba, filmi, serije, ni pomembno. Ne plačamo davka v Sloveniji, zakaj bi ga, saj je plačan v Nemčiji, prav tako ne različnih dajatev z naslova nadomestil avtorjev, pa tudi slovenske stanovske organizacije od takšnega nakupa ne dobijo niti centa. Pa se nihče pretirano ne razburja. Ko se želimo prijaviti in mesečno plačati naročnino na spletno storitev pretočne glasbe ali videa ali kupiti vsebino v digitalni obliki, pa je že ogenj v hiši. Kakšna pa je razlika? Verjetno je skrita v podrobnostih, a hkrati uporabnikom, ki jih redno opozarjamo, da v nobenem primeru ne smejo prenašati nelegalnih vsebin, popolnoma nerazumljiva.
Razumemo pa lahko strošek vstopa na trg. Vsaj Netflixa, kajti švedski Spotify – ko smo zadnjič preverjali, je bila Švedska še vedno del EU – verjetno nima stroškov s podnaslavljanjem glasbe. Ali pač? Podnaslavljanje televizijskih serij in filmov je strošek, ki ga ponudnik mora plačati. Ne moremo pa govoriti, da prevodov ni. Vsak film, ki ga predvajajo v slovenskih kinematografih, je podnaslovljen, pa tudi Foxu, HBO-ju in še nekaterim tujim programom v ponudbi operaterjev podnaslavljanje dokaj novih televizijskih serij ne predstavlja večje težave. Druga zadeva je poslovna logika ponudnikov storitev. Najprej gredo na velike trge – dejstvo, da je Netflix na voljo v Avstriji in Švici, je povezano z vstopom na nemški trg –, mali pridemo na vrsto pozneje, upajmo, da ne ob svetem nikoli. Česar ne razumemo kot »državljani Unije«, pa je prepoved, da bi se naročili na nemški ali angleški Netflix. Zakaj pa ne? Še vedno smo pripravljeni plačati, da lahko gledamo vsebine v izvirnem jeziku, marsikomu pa je tudi nemščina tako blizu, da mu je vseeno, če so podnapisi v tem jeziku. Ali pa v katerem drugem. Netlix bi nas moral sprejeti s široko odprtimi rokami, saj dobi uporabnike, s katerimi nima prav nikakršnih stroškov. Pa nas ne. Blokira nas na podlagi našega naslova IP, tega pa ne moremo poimenovati drugače kot gospodarski apartheid.
Skregano z zdravo pametjo
Ničesar novega ne bomo napisali. Zastareli modeli varovanja avtorskih pravic ne sledijo razvoju interneta! Nimamo samo mi težav, te so tako rekoč povsod po Evropi. Naj gre za blokiranje videa na Youtubu v nekaterih državah, ker so tako zahtevale tamkajšnje stanovske organizacije, ali nedosegljivost kakovostne BBC-jeve storitve iPlayer. Kritike letijo tudi na glasbene storitve. Te v nekaterih državah niso na voljo ali pa je ponudba osiromašena v primerjavi s ponudbo drugje. Evropejci so se razburili tudi nad dejstvom, da kjer storitve so na voljo, jih samodejno preusmerijo na nacionalno spletno stran, čeprav bi uporabnik želel vstop na stran ponudnika v drugi državi. To so ljudje, ki živijo in delajo v »tuji« državi in bi radi uporabljali storitev, ki je na voljo v njihovi državi. Anglež, ki je na delu v Sloveniji, se brez trikov ne more naročiti na Netflix, čeprav je v nasprotju z nami do tega upravičen. Sistemi varovanja vsebin večinoma delujejo na podlagi detekcije zemljepisne lokacije uporabnika in so daleč od tega, da bi bili pametni in da bi razumeli, kdaj gre za neupravičeno prošnjo in kdaj za upravičeno. Delujejo po načelu »računalnik je rekel ne«, brez možnosti ugovora.
Kdo se iz nas norčuje?
Torej so krivi imetniki avtorskih pravic? Pa si poglejmo njihovo plat zgodbe. Trdijo, da problemi dostopa do vsebin prek meja nacionalnih držav niso povezani z dejstvom, da so »licence« teritorialne oziroma po njihovem mnenju licence v nobenem primeru ne bi smele biti ovira. So licence, ki pokrivajo več držav (multi-territorial), ponudniki pa se sami odločijo, kako, kje in kdaj jih uporabijo. Problem, da po njihovem mnenju ni večje potrebe po čezmejnem dostopu do storitev, pa vidijo v jezikovnih in kulturnih razlikah med državami članicami. Po njihovem mnenju bi se morali več pogovarjati o načinih plačevanja davka, zaščiti uporabnikov in načinih plačevanja.
So krivi ponudniki storitev, ki ne vidijo potrebe po vstopu na manjše trge? Nikakor ne. Ti kažejo na problem pomanjkanja informacij. Kdo skrbi za pravice lastnikov avtorskih pravic, katere lastnike in katero področje pokriva, v čemer vidijo največjo težavo, če bi želeli upoštevati EU kot enotni trg. Razdrobljenost nacionalnih stanovskih organizacij, njihove različne zahteve in nezmožnost prilagajanja, če prav razumemo. Tu je nekaj logike, se popolnoma strinjamo. Ponudniki si želijo enotnega trga v resnici, in ne le na papirju. Da na enem mestu zadostijo vsem pravno-formalnim zahtevam, ne da se pred vstopom na posamezne trge morajo ponovno dogovarjati z vsemi udeleženci, ki imajo kar koli zraven pri varovanju avtorskih pravic.
Kažejo tudi na še druge dejavnike, ki niso neposredno povezani z avtorskimi pravicami. Gre za stroške zaradi prilaganja storitve različnim zakonom o varstvu potrošnikov, zaščiti mladoletnikov, podnaslavljanja in sinhronizacije, nadomestil za legalno kopiranje, zagotavljanja uporabniške tehnične pomoči in tako naprej.
Ponudniki storitev pretočnega videa opozarjajo še na en problem. V pogodbah z imetniki avtorskih pravic imajo zapoved, da preprečujejo čezmejni dostop, kadar z njimi sklenejo teritorialno licenco. Drugega kot blokirati uporabnike na podlagi njihovih naslovov IP ne morejo storiti. Zakaj torej ne kupijo licence za vse države članice EU? Ali ta obstaja? In če ne, zakaj ne?
Vsem je neumno, a nihče ne ukrepa
Vpletene zanima le ekonomski interes, s čim manjšimi stroški. Ponudniku vsebin je vseeno, ali je naročnik Slovenec, čeprav licenca ne pokriva teritorija Slovenije. Zato Netflix po tihem dopušča zvijače, ki omogočajo, da se naročimo na njihovo ameriško storitev (tinyurl.com/okxrz8p). Seveda dobro ve, kdaj je naročnik iz Slovenije, če drugače ne, po plačilni kartici, s katero je storitev plačana. A denar mu ne smrdi. Zamerimo pa mu, da ne pove, kdaj bo njegova storitev na voljo tudi pri nas. Oziroma pove, kje so težave, ki to preprečujejo. Države članice Evropske unije in evropska komisija (politična elita) prav tako dobro vedo, kje so problemi in kako jih rešiti. Pa tega ne storijo. Velja mišljenje, da so spremembe potrebne, vendar ne nujne. Kar v birokratskem jeziku pomeni status quo.
Težav, ki ne bi bile hitro rešljive, ni. Manjka pa interes, da bi jih rešili. In tako bo še nekaj časa. Na žalost. Lahko pa bi si predstavljali, kako bi delovale Združene države Amerike, če bi tam imeli enake birokratske ovire. Bi mirno gledali, če bi bile storitve na voljo prebivalcem Kalifornije, Teksasa in drugih velikih in bogatih zveznih držav, ne pa tudi prebivalcem Arkansasa in drugih manjših držav?
Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja
