Pri tem imajo in so vedno imeli glavno besedo mediji, prek katerih politiki naslavljajo volivce. To pa stane. Zato igra kapital pri izvolitvi ali neizvolitvi politikov veliko vlogo. Obama se je elegantno izognil (pre)veliki odvisnosti od kapitala, vendar je gledano z današnje perspektive, storil napako, ko je na začetku gospodarske krize le pomagal bankam z denarjem davkoplačevalcev.

Med njegovo kampanjo se je izkazalo , da je lahko internet močno orodje politikov, vendar to samo po sebi ni dovolj. Obama je še vedno moral biti prisoten v klasičnih medijih. In internet mu je poleg orodja za dosego ciljne publike dal tudi denar za financiranje pojavljanja v klasičnih medijih. A Obama ni edini. Podobno velja za nemško piratsko stranko, ki je pred kratkim v Berlinu dosegla zavidljiv uspeh, saj je zlezla v parlament in zasedla 15 sedežev. Za piratske stranke, teh je namreč v Evropi kar nekaj, tudi v Sloveniji, je značilno, da vse počnejo v spletu. So neke vrste virtualno združenje podobno mislečih. Vendar so morali v Nemčiji, če so hoteli uspeti na volitvah, poseči po klasičnih metodah prepričevanja volivcev, torej lepljenju plakatov, javnih zborovanjih in nastopih v medijih. Primer kaže, da tudi internet sam po sebi ni dovolj, treba je iti tudi ven, v realni svet.

Vprašanje je, kako bodo internet, verjetno z največjim poudarkom na družabnih omrežjih, izkoristile slovenske politične stranke. Za zbiranje (pre)potrebnega denarja ne, saj je kritična masa državljanov premajhna, da bi lahko imeli podarjeni mali zneski vpliv na proračune strank. Zato pričakujemo, da bodo stranke internet, eno bolj druge manj uspešno, uporabile za širjenje idej in informacij do tistih potencialnih volivcev, predvsem mlajše generacije, ki je zavrača klasične medije ali pa se jim ti ne zdijo dovolj zanimivi.

MANIPULACIJA Z MEDIJI

V YouTubu je kratek video (http://tinyurl.com/62lc5ag), ki prikazuje učenje aktivistov ameriškega skrajno desnega gibanja »čajank«, kako lahko na preprost način manipulirajo z vsebinami v internetu. »Trener« jim je prek svojega primera predstavil gverilsko internetno taktiko, s katero po njegovem mnenju aktivisti ustvarjajo svojim strankam ali gibanjem možnost za uspeh. Tako obišče Amazon, poišče knjige z liberalno vsebino ter vse po vrsti oceni z eno zvezdico, nato poišče konservativne knjige in jih oceni s petimi zvezdicami. Pohvali se še s tem, da 80 odstotkov knjig, ki jih je slabo oceni, seveda sploh ne prebere. Ne gre za vsebino, gre za ocenjevanje vsebin, saj je znano, da se med rezultati iskanja na vrhu pojavijo bolje ocenjene. Enako velja za filme, saj si člani omenjenega gibanja ne želijo, da bi iskalci video vsebin na prvem mestu videli recimo dokumentarni film Michaela Moora Sicko, ki govori o ameriškem zdravstvenem sistemu in tudi precej resno in argumentirano kritizira »the Amercian way«. Predavatelj na koncu pove, da za to vsak dan porabi 30 minut, v tem času pa le klika, hkrati pa to pričakuje tudi od prisotnih slušateljev. »Tako se namreč nadzira spletne dialoge!«

V svetovnem spletu, ne na njegovem slovenskem vrtičku, k temu se bomo vrnili nekoliko pozneje, je vse več posrednih dokazov, da so komentarje pod članki in forume napisali ljudje, ki niso to, za kar se predstavljajo. Anonimnost spleta daje podjetjem in politiki možnost uporabe prikritih spletnih strategij (astroturfing), prek katerih umetno ustvarjajo vtis, da veliko ljudi neko stvar podpira ali pa je proti njej. Ena oseba uporabi več izmišljenih »spletnih« imen in širi svoja stališča, naključni bralci pa mislijo, da je oseb s takih stališčem več. Časnik Guardian (http://tinyurl.com/6d7s8ht) je marca objavil članek, v katerem trdi, da ameriška vojska razvija program, ki bo v družabnih omrežjih odpiral profile, sklepal prijateljstva in tako vplival na debate in širil proameriško propagando. O obstoju takšnih programov se na tiho govori že dlje časa. Šlo naj bi za programe za upravljanje spletnih identitet, ki znajo ustvariti veliko virtualnih oseb z veljavnim imeni, e-poštnimi naslovi, lastnimi spletnimi stranmi in profili v družabnih omrežjih. Virtualne osebe so bistveno cenejše in lažje vodljive od aktivistov (tem je namreč treba delo plačati), prek njih pa lahko podjetja ali vplivni posamezniki z majhnim vložkom ustvarijo na videz množična spletna gibanja. Nevarnost prikritih spletnih strategij je, da lahko spodkopljejo zaupanje v splet in pokopljejo pričakovanja, da lahko spletne skupnosti postanejo prostor za odprto in demokratično kresanje mnenj.

OD CIGARET DO GLOBALNEGA SEGREVANJA

Zakaj to počnejo? Znan je rek, da če laž dolgo časa ponavljate, postane resnica. Prikrite strategije manipulacij z javnim mnenjem so obstajale že pred pojavom spleta. Ko so na primer tobačni industriji omejili možnost neposrednega vpliva na javnost in ko so razkrili financiranje politikov prek slamnatih podjetji in naročanje študij, ki so dvomile o dokazani škodljivosti kajenja, je ta najela agencije. Te so ustanavljale civilna družbena gibanja, ki so vede ali nevede začela zagovarjati interese tobačne industrije. Pozneje so podobne strategije zaradi zakonodaje ali negativne javne podobe usvojile še farmacevtska in energetska (nafta) industrija, v spletu pa je najbolj znan primer »boja« proti znanstvenim ugotovitvam o globalnem segrevanju. Naključje ali rezultat premišljene strategije, da so se vsebine, ki so dvomile o ugotovitvah uveljavljenih znanstvenikov, pojavile na vrhu rezultatov iskanja, ki jih je vrnil Google? Treba je vedeti, da bi ukrepi, ki bi jih morali sprejeti, če ne želimo izumreti, šli na škodo velikih podjetij, ta pa tako ali tako razmišljajo kratkoročno in le o kupčkih denarja. Kakšne bodo posledice njihovega početja za naravo ali za človeka, pa jih ne zanima.

Ustvarjanje vtisa, da ima politično stališče veliko podporo med uporabniki spleta, je nekaj, česar si politiki še kako želijo. Zaradi filozofije spletnih medijev, da so sporočila kratka in površna, toliko da vzbudijo zanimanje in hkrati, da se o njih ne razmišlja preveč, je njihovo delo lažje. Ne želimo nikogar žaliti, vendar smo vsi vsaj malo podvrženi želji, da smo del velike črede. Radi vidimo, da zmaga politična stranka, ki smo jo tudi sami volili. Spomnimo se le referendumov, kjer je veliko tistih, ki so bili proti, razumelo, da so spremembe potrebne, a so vseeno obkrožili »proti«. Zakaj? Ker je bilo tako večinsko javno mnenje. Pa je bilo res?

SE TO DOGAJA TUDI PRI NAS?

Bili bi naivni, če bi mislili, da se politikom in vodilnim v podjetjem ne sanja o sodobnih prikritih strategijah. Druga stvar pa je, koliko pogosto jih uporabljajo, saj je slovenski del interneta, tako kot država, majhen, vsi se med seboj poznamo in bi preproste manipulacije preveč izstopale iz povprečja. Zato dvomimo, da bi pri nas uporabljali programe za upravljanje virtualnih oseb, prepričani pa smo, da uporabljajo večino drugih metod vplivanja na internetne skupnosti. Je pa jasno, da nihče tega ne bo javno priznal.

Med preteklimi državnozborskimi in lokalnimi volitvami je prihajalo do manipulacij pri glasovanju v spletnih anketah. Kar zaradi naivnosti njihovih snovalcev, ki na začetku niso uporabljali niti osnovnih načinov preprečevanja, da bi ista oseba glasovala, kolikokrat bi hotela, ni niti malo presenetljivo. Pri anketah je šlo za enak cilj − prepričati neopredeljene, torej tiste, ki niso podporniki enega ali drugega političnega pola, kaj misli večina, ki to sploh ni bila. Pozneje so postale spletne ankete manj občutljive na preproste načine manipulacije, vendar še vedno ne morejo preprečiti, da bi stranka naložila svojim aktivistom (ali zato najela študente), naj vsak dan glasujejo tako, kot zahteva stranka. Če so aktivisti še enakomerno porazdeljeni po državi , torej da nimajo vsi enakega naslova IP, in če nasprotni politični pol tega ne počne, in očitno tega ni počel in kot kaže, tudi ne počne, je »zmaga« zagotovljena. Za nas je torej pomembno, da spletne ankete ne morejo biti skoraj v nobenem primeru, ko je vprašanje tako ali drugače povezano s politiko, verodostojen odraz javnega mnenja.

Drugo pomembno področje, kjer obstaja realen sum, da stalno prihaja do manipulacij, so komentarji pod članki, objavljenimi v pomembnejših spletnih medijih. Znano je, to med drugim vedo vsi upravitelji spletnih strani, da veliko »agresivnih« političnih komentarjev napiše peščica avtorjev, ki se podpisujejo z različnimi izmišljenimi imeni. So za to najeti študenti ali vso delo opravijo aktivisti (podporniki) strank sami? Slog večine komentarjev je dokaj podoben. Žaljenje osebe, ki je predmet članka, komentatorjev, ki se z njegovimi stališči ne strinjajo. ali pa novinarja, ki je članek napisal. Komentarji so večinoma površni, namigujejo na afere in kriminalna dejanja, brez kakršnih koli dokazov. Pri tem precej prednjači desnica, saj so politiki ali zagovorniki levega polja vedno »komunajzarji«, »rdečkarji«, ti, ki so uničili Slovenijo in podobno, svoje ljudi pa seveda kujejo v zvezde. Zanimivo si je tudi ogledati ocene komentarjev, povsod tam, kjer je ta funkcija možna. Spet je opaziti vzorec, ki poraja sum, da gre za manipulacije. Med pisanjem prispevka, takrat se je ljubljanski župan odločil, da bo kandidiral, smo si pogledali nekaj člankov in število pozitivnih oziroma negativnih ocen komentarjev. Največ komentarjev je brez argumentov »pljuvalo« po županu in ti so bili ocenjeni »močno« pozitivno. Močno negativno pa tisti, ki so si upali napisati, da je vseeno naredil tudi kaj dobrega. Vzorec, ki smo ga sami opazili, s tem se lahko strinjate ali pa tudi ne, je, da so bili tedaj neprimerno aktivnejši »podporniki« desnega pola. Pa da ne bomo krivili le desnice − tudi levica ni brez masla na glavi, vendar je razlika vseeno očitna.

SELITEV V FACEBOOK IN TWITTER

»Oglaševalske« dejavnosti so se do danes večinoma preselile v Facebook in Twitter, kjer pa so pravila komuniciranja drugačna, saj uporabniki niso več anonimni. Kaj pa politiki in stranke? Družabna omrežja ponujajo komunikacijo med osebami, in ne med osebami in organizacijami, zato so se tja preselili medijsko prepoznavni politiki, kot so voditelji strank in njihovi vidnejši predstavniki. V Facebooku ima večina politikov svoj profil, nekateri pa tudi svojo stran, ki pa, roko na srce, niso ravno najbolj obiskane. Slovenskim politikom je očitno bolj všeč Twitter. Je to dobro ali slabo? Facebook, Twitter pa še toliko bolj, je sinonim za kratke informacije, ki povedo le najnujnejše. Se lahko o tem, katerim politikom bomo zaupali naslednji mandat, odločamo na podlagi njihovih 160 znakov dolgih »tvitov«? Podobno tudi močno dvomimo, da bodo spletne strani političnih strank imele večjo vlogo pri letošnjih volitvah.

Vidnejši slovenski politiki imajo v Twitterju po nekaj tisoč »sledilcev«, pa še ti so verjetno »navdušenci« nad določeno stranko, med njimi pa je zagotovo vsaj nekaj novinarjev. Dvomimo pa, da politikom sledijo običajni državljani, torej tisti, ki niso politično opredeljeni! Politiki zato Twitterja ne bodo uporabljali s ciljem doseči čim več državljanov, temveč za to, da bodo spuščali medijske bombice. Letošnje volitve bodo, hočeš nočeš, odločili klasični mediji, internet pa bo njihova nadgradnje, kjer pa bo prihajalo do manipulacij in najverjetneje se bo največ gnojnice prelilo prav prek tega medija. Morda je tako tudi prav, saj ni pomembna oblika (tehnologija), temveč vsebina. In če bo internet prestregel večino umazanij (o čemer dvomimo), se bodo morda klasični mediji temu izognili (o čemer tudi dvomimo) in bo stvar ostala v dostojanstvenih okvirjih (o čemer pa najbolj dvomimo). Kakor koli že, v vsakem primeru bomo skoraj zagotovo spet poslušali, na kateri strani so mediji. Tudi temu se spet ne bomo izognili.

Je pa Twitter zanimiv še zaradi nečesa. Običajna sporočila za javnost politikov ali političnih strank gredo preko nekaj rok oziroma tipkovnic, preden jih preberemo mi, uporabniki. Torej gre za premišljeno lansiranje sporočila. Twitter pa je drugačen. Če je račun dejansko politikov in v njem tudi dejansko objavlja, je lahko to zelo dober način spoznavanja politika kot človeka oziroma tega, kaj si dejansko misli, ne pa kar so filtrirali njegovi PR-ovci. To pa ni kar tako, saj si je mogoče z nekaj nepremišljenimi »tviti« zapraviti verodostojnost. In to se v Sloveniji že dogaja.

FRIZIRANJE GOOGLA

Na Google oziroma na to, katere iskalne nize naj predlaga, ko vanj začnemo vpisovati iskalni niz, lahko vplivamo, vendar mora biti »manipulator« dovolj pameten in imeti na voljo dovolj sredstev, da prelisiči Googlove zaščitne mehanizme. Letos smo imeli tak primer − povezovanje imen Katarine Kresal in Boruta Pahorja z mamili. Je šlo za manipulacijo ali ne? Možno je oboje. Na Googlove iskalne zadetke in predloge je mogoče vplivati s premišljenim in sistematičnem vpisovanjem določenih iskalnih nizov. Običajno za to uporabljajo programe, kar pa v primeru Slovenije morda niti ni potrebno. To, da je slovenščina majhen jezik, je v tem primeru prednost − iskalne nize v slovenskem jeziku je treba vpisati neprimerno manjkrat, da se ta pojavi med predlogi, v primerjavi z iskalnim nizom v angleščini, kjer je krog uporabnikov neprimerno večji. V omenjenem primeru bi sicer lahko šlo za dejansko zanimanje uporabnikov spleta, vendar se vseeno poraja sum, da je šlo za »gverilsko« akcijo. Povezovanje med politiki in mamili je resda zanimivo, vendar ne bolj kot nekatere druge povezave oziroma afere. Vendar se nobena afera, ki smo jim bili priča zadnja leta, ni tako poznala v Googlovih predlogih kot ravno Katarina Kresal in kokain. Precej manj kot na primer Janez Janša in Patria. Za Google zato velja enako kot za druge spletne storitve − večinoma sicer so zanesljive, ni pa jim mogoče brezpogojno zaupati.

Prikrite spletne manipulacije še zdaleč niso nedolžne. Spletnih »trikov« se zavedajo le specialisti, oglaševalci, informatiki, upravitelji mrež in naprednejši uporabniki, velika večina uporabnikov pa nima ustreznega znanja in informacij, ki bi jim pokazali, da se na primer v forumu v resnici pogovarjajo s prodajalcem računalnikov, da je pozitivno oceno knjige napisal avtor sam in da so jezni politični komentarji nastali v računalnikih nasprotne politične stranke. Strategije imajo tudi jasen cilj: podjetja nočejo sprememb, ki škodujejo njihovim poslovnim interesom, trgovcem ustrezajo razmere, ko ljudje osebne težave rešujejo s pretiranim potrošniškim obnašanjem, širjenje nezaupanja v medije, stroko in civilne pobude koristi političnim strankam… Metode ameriških čajank, ki so lepo prikazane v videu, omenjenem na začetku prispevka, lahko že nekaj časa spremljamo tudi v Sloveniji, zaključek letošnjega leta pa bo še toliko bolj »razburljiv«.

Moj mikro, november 2011 | Zoran Banovič | Marjan Kodelja