Katero koli podjetje vprašate, bo odgovorilo, da regulacije trga niso potrebne oziroma so za svobodno poslovanje, konkurenčnost in še kaj pravzaprav škodljive. Predstavnica mobilnega operaterja na nacionalni televiziji mirno poziva državo, naj naredi nekaj za varnost na internetu, čeprav je njeno podjetje prvo, ki bi s stališča svojih uporabnikov lahko in celo moralo nekaj storiti. Fino je zapravljati davkoplačevalski denar. A ko taista država od operaterjev zahteva kar koli, kar bi škodilo njihovemu zaslužku, se ti uprejo z vsemi štirimi. Pa četudi bi sprememba zagotovila večjo varnost, udobje ali kakšno drugo prednost za ljudi.
Omejevanje konkurence
Kdor dlje časa spremlja razvoj tehnoloških naprav, se bo spomnil, kako glasni so bili izdelovalci tiskalnikov v boju proti neoriginalnim črnilnikom in tonerjem. Da ne bo pomote, niso se borili le proti kitajskim cenenim ponaredkom, borili so se predvsem proti izdelovalcem, ki so potrošni material za njihove naprave izdelovali legalno, a so ga prodajali ceneje, kot so ga prodajali sami. »Če boste uporabljali neoriginalne črnilnike, polnili prazne črnilnike, izgubite pravico do garancije.« Želeli so obdržati monopol nad ceno izpisa strani, ker jim je ta prinašal velike dobičke. Ko se je pojavila ideja, kako predelati brizgalni tiskalnik, da namesto majhnih črnilnikov uporablja večje posode z barvami, so se spet uprli. Predelava, poseg v njihovo intelektualno pravico, po njihovem mnenju ne bi smel biti dovoljen, pa čeprav ga naredi uporabnik, ki je tiskalnik kupil. Menijo, da izdelka ne kupimo, temveč kupimo pravico, da ga za nedoločen čas uporabljamo. Tudi takšne ideje smo lahko slišali. Prodajalci osebnih računalnikov so prepričevali kupce, da če bodo računalnik odprli in vanj sami vgradili dodatne elemente, jim ne bodo priznali garancije. Ni jih motilo, da so takšne trditve v nasprotju z zakonom o varstvu potrošnikov.
Razprtijam glede neoriginalnega potrošnega materiala za tiskalnike je naredila konec Evropa, ko je odločila, da so ti dovoljeni. Na papirju. V resnici so le tiskalniki izgubili pomen, ki so ga nekoč imeli. Evropa je pozneje od izdelovalcev telefonov zahtevala, da so vsi izdelki opremljeni s priključkom mikro USB. Izdelovalci so zahtevo sprejeli, ker jim je, po pravici povedano, ustrezalo, le Apple ostaja pri svojem priključku. Zahtevo je formalno zadostil s ponudbo dodatka, ki pa ga mora uporabnik dokupiti, saj ni brezplačno priložen napravam, ki so naprodaj v Evropi. To pa ni tisto, kar je Evropa zapovedala. Zdaj zahteva, da bodo z enakim priključkom za polnjenje opremljene vse mobilne naprave, tudi prenosniki in tablični računalniki, čeprav je pri večini tablic že danes tako. Ideja v ozadju je zmanjšanje elektronskega odpada, nekaj prednosti pa bomo od tega imeli tudi potrošniki. Manj jeze med iskanjem napajalnika, ki smo ga nekam založili. Stavimo, da bo Apple ostal pri svojem.
Zakaj ne prepovedo neprimerne prakse
Krivec za veliko elektronskega odpada je tudi načrtovana zastarelost, ko izdelovalec v svojo napravo vgradi del, ki povzroči, da izdelek odpove po vnaprej določenem času. Se bo Evropa borila tudi proti temu? Dovolj bi bila zahteva, da morajo imeti pametni telefoni, pa tudi druge naprave, možnost enostavne menjave baterije. Baterija je največkrat vzrok, zakaj smo prisiljeni kupiti novo napravo, tudi če smo z delovanjem stare drugače zadovoljni. O takšni ideji še nismo slišali. Če bi lahko sami zamenjali baterijo, bi bila ponudba rezervnih baterij na trgu večja, cene nižje, pa še dragih servisnih ur nam ne bi bilo treba plačevati. To z baterijo je podobno, kot če bi kupili stensko luč, katere sijalke ne bi mogli sami zamenjati. No, ja, tudi takšne so, le da jih večina ljudi ne kupuje. Kot so tudi telefoni, katerim baterije lahko menjamo po mili volji. So enako tanki in tudi odporni proti vodi, tako da trditev, da morajo biti ohišja zlepljena ali privijačena z nestandardnimi vijaki, ne drži. Še bolje bi bilo, če bi kar prepovedali načrtovano zastarelost, saj je dokazano škodljiva za naravo, gospodarstvo in najbolj za potrošnike. Utopična želja. Zadnje, kar si izdelovalci želijo, je spet izdelovati naprave, ki bi delovale desetletje ali celo dva in bi se jih dalo v primeru okvare hitro, enostavno in poceni popraviti.
Pravice potrošnikov, še več, zdravo pamet, najbolj »sesuva« lobiranje, ki se ga gredo pri pisanju zakonov o varovanju intelektualne lastnine. Odklepanje telefona, jailbreak pri sistemu iOS ali »rootanje« pri Androidu, bi moralo biti po mnenju izdelovalcev prepovedano! To je poseg v programsko opremo naprave, vsaka naprava ima programsko opremo, to pa varujejo intelektualne pravice. Ameriški zakon o varovanju intelektualne lastnine prepoveduje tovrstne posege, dovoljen je, ker taisti zakon dovoli izjeme. Te pa morajo ponovno potrjevati vsakih nekaj let. Morda bo Applu enkrat uspelo, da bo jailbreak zakonsko opisan kot kriminalno početje in temu primerno preganjan. Potem bo imel še večjo moč nadzora nad uporabniki svojih naprav.
Sporazum po meri korporacij
Evropa se z ZDA in Kanado v tajnosti pogaja o sporazumu TTIP oziroma CETA. Kadar koli se politiki in gospodarstveniki o nečem dogovarjajo, skriti pred očmi javnosti, si potrošniki od tega ne morejo obetati ničesar dobrega. Uradno stališče je, da bo sporazum spodbudil odpiranje novih delovnih mest in večjo gospodarsko rast. Nasprotniki sporazuma pa opozarjajo, da je v njem manjši del namenjen prosti trgovini, večji pa odpravljanju administrativnih ovir za ameriške korporacije. Omenimo eno od pravic, ki bi jih te dobile. Lahko bi tožile, če bi menile, da so prikrajšane zaradi zakonskega predpisa v posamezni državi ali v Evropski uniji. To meče čudno luč na konkurenčnost. Ameriška podjetja, ki bi se pri poslovanju v Evropi držala ameriških pravil poslovanja, bi bila v veliki prednosti pred evropskimi, ki bi se morala držati evropskih. Še hujša naj bi bila možnost, ki naj bi jih dobila podjetja. Ta naj bi bila vključena v pripravo zakonov, še preden bi se o njih pogovarjali v parlamentih. Liberalizacija se bo nadaljevala, stavimo lahko, da bomo prisiljeni nekoč privatizirati tudi naravne vire, kot je voda, kar v nobenem primeru ne more biti dobro za ljudi. Drugače povedano, TTIP prinaša vse tisto, kar nam je hotel vsiliti sporazum ACTA, ki so ga ljudje zavrnili na ulicah. Javnost tudi tokrat nasprotuje sporazumu, vprašanje pa je, kako uspešni bomo to pot. Obljuba o novih delovnih mestih in gospodarski rasti v času krize, pa četudi je le obljuba, dela čudeže.
Pravila, skregana z zdravo pametjo
Pravila, ki jih podjetja vsiljujejo, so namenjena ohranitvi njihovega položaja na trgu. V nekaterih industrijah ni mogoče uspeti z odlično idejo, ker takšne poskuse z zlorabo patentne zakonodaje, zakonodaje o intelektualnih pravicah in še kakšne zakonodaje in mednarodnih sporazumov obstoječa podjetja zatrejo v kali. Zakaj sposoben posameznik ne bi smel izdelovati in prodajati izboljšave, ki bi drastično izboljšala delovanje neke naprave? Izboljšala delovanje nečesa, česar izdelovalec naprave ni hotel ali ni znal narediti? Načelno to ni dovoljeno, ker zahteva ugotavljanje, kako naprava deluje, tako imenovano povratno inženirstvo pa ni dovoljeno. Vprašati pa se moramo tudi, ali so spletne platforme, ki nudijo cenejše storitve (na primer Uber), res zaželene, če na račun nižjih cen prevozov le drastično znižujejo že uveljavljene standarde.
Moj mikro Januar Februar 2015 | Marjan Kodelja
