Evropska direktiva RoHS, ki omejuje uporabo snovi, za katere vemo, da škodujejo, je pozitivno vplivala na ves planet, saj se izdelovalcem ne splača izdelovati naprave v dveh serijah, eno za države, ki so stroge, in drugo za tiste, ki se požvižgajo na ekologijo. Hiperprodukcija naprav, vsakoletna menjava in metanje stran eno leto starih naprav, če karikiramo potrošniško miselnost, še vedno destruktivno vplivajo na planet. Nehali ali omejili so uporabo snovi s črnega seznama, ne vemo pa, katere uporabljajo namesto njih. Ni nujno, da je zamenjava tudi boljša.

Redke zemlje. Elementi, kot so evropij, prometij, tulij ali itrij (vseh elementov je 17), niso tako redki, kot bi mislili glede na ime, vendar se le malo zalog splača izkoriščati. Poraba narašča, saj jih najdemo v vseh elektronskih napravah (pa še kje drugje). Kopanje in rafiniranje (prečiščevanje) pa niti približno nista zelena. Največja ponudnica redkih zemelj je Kitajska, poročila iz tamkajšnjih rudnikov pa zgovorna. Odpadna voda vsebuje veliko strupenih in tudi radioaktivnih elementov, kot je torij, ki, če pride v človeško telo, povzroči rakava obolenja ali levkemijo. Daleč od oči, daleč od srca. Le redkim na zahodu ni vseeno, kako živijo (in umirajo) rudarji na Kitajskem ali kod drugod v nerazvitem svetu.

Brominizirani zaviralci ognja. Ko so jih iznašli, so bili videti dobra ideja, saj nobenemu od nas ni všeč, če bi naprava zgorela. Kmalu se je izkazalo, da gre za izredno nevarne snovi, krive za rojevanje otrok z okvarami, za rakava obolenja in druge zdravstvene težave. V to kategorijo spada več spojin, ki so jih dodajali različnim izdelkom. Med elektroniko največkrat v monitorje in televizorje, drugače pa v tekstilne izdelke in pohištvo. Polibromiranih difenil etrov (PBDE) se z razlogom bojimo. Ko pridejo v telo, tam ostanejo in se kopičijo. Ni ravno velika verjetnost, da bi ta spojina prišla v telo uporabnika, razen če bi ta zakuril napravo in vdihoval hlape. Nevarnejša je za delavce, ki v tovarnah izdelujejo izdelke, še bolj pa za ljudi, ki odpadno elektroniko »po domače« zažigajo, da iz nje pridobivajo snovi, ki jih lahko prodajo. Ker so zaviralci ognja na osnovi broma na zelo slabem glasu, izdelovalci naprav iščejo alternative. Dobre so vse, ki niso na črnem seznamu, to pa še ne pomeni, da so »zamenjave« tudi zdravju manj škodljive. To bi pokazale raziskave, ki jih ni še nihče naredil.

PVC-plastika (polivinil klorid). Je vseprisotna, saj je poceni in trpežna. Greenpeace trdi, da gre za najslabšo od vseh plastičnih mas, povezano z resnimi zdravstvenimi težavami. Ni je mogoče predelati, ponovno uporabiti. Odvržemo jo, nato pa tisočletja obremenjuje okolje, visi z dreves v bližini rek, na dnu morij, zdravju pa je nevarna, ko jo zažigamo. Če je iz nje narejen ovoj bakrenih kablov, je to najcenejši način, kako priti do te kovine. Ko gori, se sprošča dioksin, ta pa je rakotvoren. Dobra novica je, da PVC uporablja vse manj izdelovalcev.

Ftalati so estri ftalne kisline in alifatskih alkoholov. So hlapne tekočine, ki jih dodajajo polimerom v plastičnih masah (največkrat PVC-ju), da povečajo njihovo gibljivost. Imenujemo jih tudi mehčala oziroma plastifikatorji. Vključeni so v različne izdelke, mimogrede, v EU ne smejo prodajati otroških igrač, ki jih vsebujejo, saj dokazano motijo normalne hormonske procese v telesu, odgovorni pa so tudi za celo vrsto drugih zdravstvenih težav. Ftalati niso nevarni le med postopkom izdelave in uničenja izdelkov, temveč tudi med uporabo, saj se lahko iz njih sproščajo in prehajajo v telo. Na srečo pa manjša uporaba PVC-ja pomeni tudi manjšo uporabo ftalatov.

Berilij je močnejši kot jeklo, lažji od aluminija in prevaja električni tok. Dodajajo ga bakru, da je ta šestkrat močnejši, sam berilij je namreč lomljiv in kot tak neuporaben. Spojino najdemo v tiskanih vezjih (elektronika), iz nje so vzmeti in vtičniki. Berilij je strupen, kar vedo ljudje, ki delajo z njim. Med rezanjem, vrtanjem in podobno obdelavo nastane fin prah, ki ga delavci vdihujejo. Ker je prah fin, ga delavec lahko na oblačilih odnese domov, vdihujejo ga družinski člani, ki s proizvodnjo nimajo zveze. Greenpeace je zapisal, da je berilij kronično in akutno nevaren za človeka, saj je kriv za pljučne bolezni, uvrščajo pa ga tudi med rakotvorne snovi. Hkrati je berilij tudi razmeroma redek in težak za pridobivanje.

Svinec je kriv za človeške težave vsaj od rimske civilizacije, če ne že prej. Ena od teorij zatona rimskega cesarstva omenja pitje vina iz svinčenih kozarcev. Bil je v vsaki katodni cevi, ki jo dandanes v zahodnem svetu redkeje srečujemo, čeprav se na svetu letno izdela še vedno nekaj milijonov takšnih televizorjev in monitorjev. Poleg tega je bil svinec prisoten tudi v tiskanih vezjih, v barvah in še kod, dokler ga niso prepovedali. Čeprav je svinec visoko na črnem seznamu – kot težka kovina je zelo nevaren za organizem –, je še vedno prisoten v okolju. Na srečo ga v novejših izdelkih ni, tako da plačujemo za stare grehe.

Živo srebro. Ker zmanjšajo porabo energije, so varčne žarnice simbol zelenih tehnologij. Vemo pa, da so v njih hlapi živega srebra, ki lahko pridejo v okolico, če žarnica poči oziroma jo brezvestno odvržemo v smeti ali razbijemo, ko pregori. Če organizem sprejme preveč živega srebra, ta lahko poškoduje živčni sistem, ledvice in prebavne organe. Kot zanimivost: kriv je za smrt prvega kitajskega cesarja, ki je jedel tablete z živim srebrom, ker so mu zdravniki dejali, da bo tako živel večno. Snov so uporabljali v medicini tudi še ne tako veliko stoletij nazaj in trajalo je, da smo ugotovili škodljivost živega srebra. Danes smo previdni, celo tako, da v EU ne moremo kupiti živosrebrnega termometra. Še vedno pa je prisoten v izdelkih okoli nas, na primer v zaslonih, ki nimajo LED-osvetlitve. Ni nevaren za uporabnika naprav, nevaren je za ljudi v tretjem svetu, ki na smetiščih s kladivom, ognjem in kleščami »reciklirajo« staro elektroniko.

Arzen je v večjih količinah strup, kriminalni romani so polni umorov, zastrupitev oseb z njim, v manjših količinah pa lahko poškoduje ledvice, oslabi imunski sistem in je uvrščen med rakotvorne snovi. Do pred nekaj leti so ga uporabljali tudi pri izdelavi elektronike. V manjših količinah so ga dodajali siliciju (dopirali), da ta bolje prevaja električni tok. Kot tak ni grožnja za uporabnike naprav, pač pa za delavce v proizvodnji in pri recikliranju takih naprav. Ker so ga prepovedali pred kratkim, imamo doma še vedno naprave, ki ga vsebujejo, a resda v izjemno majhnih količinah.

Kadmij je še zadnja snov, znana kot rakotvorna, povzroča pa tudi druge zdravstvene težave, zato se umika iz izdelkov. Najbolj znane so nikelj-kadmijeve polnilne baterije, ki smo jih veselo uporabljali vsaj do vzpona litijevih. Morda imate doma še kakšno. Težava z njimi je, da morajo biti pravilno uničene, česar ne moremo storiti sami. Tudi kadmij ne pomeni grožnje uporabnikom. Drugače je v proizvodnji in pri uničenju. Ker je kadmij odporen na korozijo in dobro prevaja električni tok, je uporaben tudi pri izdelavi solarnih plošč, električnih kontaktov, za galvanizacijo in stikala. Uporaba kadmija je v EU strogo nadzirana, zato se njegova uporaba izrazito znižuje.

Zavedamo se škodljivosti teh snovi, trudimo se in delno tudi uspevamo, da jih v novih izdelkih ni, kljub temu pa ne vemo natančno, s čim jih zamenjujejo, kot tudi ne, v kolikšni meri so prisotni v izdelkih, ki nikoli ne pridejo na trge EU ali Severne Amerike. Za nekatere pa zamenjave ni ali pa je ta predraga. Zato tudi na razvitih trgih nismo zasledili popolne prepovedi za vse, tega ne zahteva niti direktiva RoHS, le omejitev nekaterih na minimalne količine. Večina omenjenih snovi tudi ni nevarna med uporabo izdelka, nevarne so v fazi proizvodnje in pozneje uničenja. Prepovedi so razmeroma nove, zato imamo doma tudi naprave, ki vsebujejo večjo količino teh snovi, kar moramo vedeti, kadar se odločamo, kam z odsluženim izdelkom.

Moj mikro, januar februar 2014 | Marjan Kodelja