Problem je večplasten. Operaterji razmišljajo ozko znotraj svojega poslovnega interesa. Njihov prihodek je naročnina, ki jo mesečno plačujejo uporabniki. Odvisna je od izbrane hitrosti dostopa in neodvisna od količine prometa, ki ga uporabnik ustvari. No, ne popolnoma tako. Uporabnik, ki je naročen na paket hitrosti 4 Mb/s, lahko mesečno v teoriji prenese 2,5-krat manj podatkov kot uporabnik, ki ima paket hitrosti 10 Mb/s. A vseeno. Naročnik na hitrost 4 Mb/s lahko v idealnih razmerah, ko ves mesec prenaša podatke na svoj računalnik z največjo možno hitrostjo, prenese 1,2 TB podatkov. Na drugi strani enačbe so ponudniki spletnih storitev, kjer je zaznati trend podatkovno bogatejših vsebin. Predvsem pri video storitvah in storitvah v oblaku. Te namreč zahtevajo prenos podatkov v obratno smer, torej od uporabnika proti spletnemu strežniku. Vzemimo primer hitrosti 512 kb/s v tej smeri. Gornji številki dodamo približno 160 GB. Seštevek obeh številk nam da količino prometa, s katero lahko v idealnih razmerah naš uporabnik obremeni omrežje svojega ponudnika dostopa v internet. Povprečni promet na uporabnika je daleč od te številke, se pa iz leta v leto viša.

Operaterje moti, da imajo od rasti prometa največ koristi ponudniki spletnih storitev. Njihov zaslužek je vedno enak, ker je neodvisen od količine prometa, zaslužek spletnih ponudnikov, kot sta Google in Facebook, pa je odvisen od števila uporabnikov in časa uporabe njunih storitev. Kar je povezano tudi z rastjo podatkovnega prometa. Večji je, več zaslužijo, vendar tega denarja ne mislijo deliti z operaterji. Tem gre to v nos, poskušali so že marsikaj, vendar je vse bolj jasno, da bomo njihove težnje »plačali« uporabniki.

Operaterji so ugotovili, da lahko zaslužek povečajo le s spremembo naročniškega modela. Vse več fiksnih operaterjev se zgleduje po mobilnih. Razmišljajo oziroma so že napovedali pavšalne pakete, kjer bo omejena mesečna količina podatkov, ki jih lahko uporabnik prenese pri najvišji hitrosti izbranega paketa. Deutsche Telekom bo predvidoma leta 2016 nekatere pakete omejil z mesečno količino 75 GB. Ko uporabnik preseže to količino, se mu hitrost prenosa do konca meseca zmanjša na 2 Mb/s. Operaterji bodo pakete še vedno oglaševali kot neomejene, to počnejo tudi naši mobilni operaterji, pa čeprav je jasno, da so zaradi tako imenovane »pravične uporabe« še kako omejeni. Operaterji trdijo, da se za večino uporabnikov ne bo nič spremenilo. In da so v to prisiljeni, ker ne morejo v nedogled vlagati v hitrejše povezave, ki jih zahtevajo večje količine podatkov. V resnici pa ni popolnoma tako. Zaradi več razlogov.

Delno je res, da omejitev prometa v omrežju operaterju zniža stroške, hkrati pa tudi stroške medoperaterskih povezav. Omrežja, v katerem je promet omejen navzgor, ni treba nadgrajevati sočasno s predvideno rastjo prometa, ker te ni. Vendar ideja ni v tem, poleg znižanja stroškov želijo tudi več zaslužiti. Operaterji vodijo statistiko uporabe omrežja, tako da zelo natančno poznajo promet vseh svojih uporabnikov, povprečni promet na uporabnika, kot tudi trend rasti količine prometa. Na podlagi teh podatkov lahko postavijo omejitev mesečnega prometa, kot jim najbolj ustreza. Tudi tako, da bo kar največ uporabnikov čutilo znižanje hitrosti proti koncu meseca in bodo začeli razmišljati, kaj storiti, da se jim to ne bo več dogajalo. Ribarimo v kalnem, a vse kaže na naslednji scenarij. Naročniški paketi ne bodo več omejeni samo po hitrosti, morda bo imel uporabnik celo na voljo najvišjo hitrost, ki mu jo omogoča omrežje (omrežje xDSL in kabelsko omrežje), lahko pa bo izbiral tudi (ali le) med mesečnimi omejitvami v mesečnem prometu.

Ker poznamo razmišljanje operaterjev, si lahko predstavljamo, kako bo morebitna sprememba v praksi izvedena. Obstoječi paketi se ne bodo pocenili, temveč bo cena ostala enaka, dodali bodo le mesečno omejitev v količini prometa. Morda bodo operaterji spremembo poslovnega modela izrabili sebi v prid in govorili, da so s tem svojim uporabnikom ponudili višje hitrosti. V primeru, da se bodo naročniški paketi med seboj razlikovali le po prometnih omejitvah. Paketi z večjo količino podatkov pa bodo dražji od obstoječih, kar pomeni, da bomo po tihem priča podražitvi. Poudarjamo, da ta scenarij ni edini mogoč. A glede na trditve operaterjev, da jim obstoječi model ne omogoča dolgoročnega preživetja, in pri upoštevanju predvidene rasti prometa ter nujno potrebnih vlaganj v omrežja zaradi tega veliko manevrskega prostora ni. Hkrati je pri tem še ena zanka. Uporabniki se ne zavedamo, da operaterji promet seštevajo, tako je omejena mesečna kvota seštevek vseh prenesenih podatkov v smeri k in od uporabnika, in ne le tisto, kar uporabnik prenese na svoj računalnik. Prav tako operaterji verjetno ne bodo prilagajali mesečnih količin trendu rasti prometa v internetu, temveč bodo uporabnikom, ki bodo potrebovali več, preprosto predlagali dražji paket.

S tem pa operaterji ne bodo udarili po žepu le uporabnikov, temveč bodo posredno vplivali tudi na zaslužke ponudnikov spletnih storitev. Vzemimo primer YouTuba in primer trinajstletnika, ki dve uri na dan preživi ob gledanju video posnetkov. Trend YouTuba so videi visoke ločljivosti, kar pomeni, da najstnik zlahka v tem času prenese slabih 2 GB podatkov. V mesecu dni 60 GB, kar je že blizu omenjene nemške omejitve, brez upoštevanja prometa, ki ga ustvarijo drugi člani družine. Če bo moral uporabnik vedno znova premisliti, ali bo neko storitev uporabil ali ne, se bo to poznalo tudi na njeni uspešnosti, posledično pa tudi na ponudnikovem zaslužku. Prav tako to predstavlja nelojalno konkurenco neodvisnim ponudnikom plačljivih vsebin (filmi in glasba). Promet, ki ga bo ustvaril uporabnik na podobni storitvi svojega operaterja, bo ta lahko izvzel iz mesečne omejitve, promet neodvisnega ponudnika pa bo padel vanjo. Tu so še spletne radijske postaje in še veliko drugih storitev, ki bodo čutile posledice. Prav tako tudi storitve računalništva v oblaku. Za male ponudnike to lahko pomeni tudi smrtni udarec. Operaterji pa bodo dobili tržno prednost, saj v kvoto ne bodo šteli svojih storitev, tudi ne televizije IP, saj bi si s tem lahko pljuvali v lastno skledo, hkrati pa se bodo večji operaterji lahko dogovorili z velikimi globalnimi ponudniki in iz omejitve izvzeli tudi njihove storitve. Te moči pa operaterji v manjših državah ne bodo imeli, zato bo prišlo še do večjega prepada med širino ponudbe na velikih, pomembnih trgih ter malih in nepomembnih, če se bodo tudi ti odločili za spremembo modela obračunavanja dostopa v internet.

Ne vemo, kdaj bo do sprememb prišlo, slovenski operaterji o tem še ne govorijo na glas – neuradno se sliši marsikaj –, niti tega, kako bodo uvedene. Prepričani pa smo, da so le vprašanje časa. Bomo uporabniki v prihodnje prisiljeni na svoje računalnike, bolje kar na domača omrežja, postaviti števce prenesenih podatkov, da bomo pravočasno obveščeni, kdaj bo hitrost drastično padla? S tem pa se bomo vrnili na začetek dobe interneta, ko smo dostop plačevali po času in bili pazljivi, koliko časa ga uporabljamo. Namesto štetja sekund bomo šteli bite! S tem pa bo konec tudi nevtralnosti interneta.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |