Prvo gručo bi lahko imenovali računalniška. Na »razdelilnik« s prenapetostno zaščito so priključeni brezžični usmerjevalnik, ki ga, ko ga ne potrebujemo, fizično izklopimo, saj nima gumba za izklop, računalnik, ki ga, ko ni v uporabi, zaustavimo (po domače povedano, izklopimo), in LCD-monitor (tega izklopimo s pritiskom na gumb). Ko je gruča izklopljena, je njena povprečna poraba 5,4 W, ko delujejo vse vanjo priključene naprave, pa porabi dobrih 100 W.

Druga gruča je zanimivejše. V njej so 42-palčni LCD-televizor, manjši glasbeni stolp in sprejemnik kabelske digitalne televizije, ki so med nedelovanjem gruče v pripravljenosti, in ADSL-modem (s pripadajočo opremo za ISDN-telefonijo), ki delujejo neprekinjeno. Povprečna poraba te gruče v stanju delovanja vseh naprav znaša slabih 260 W, v stanju izklopa pa celih 30 W.

Od tu naprej gre za matematiko. Koliko porabijo naprave, ko so le v stanju pripravljenosti ali izklopa v obeh gručah, in koliko nas to stane v enem letu, lahko vidite v tabeli. Dejansko ne gre za visok znesek. Še več, gre za tako majhen znesek, da nas ta ne spodbuja k racionalnejši porabi. Običajno je v gospodinjstvu še nekaj naprav, ki so stalno v pripravljenosti (mikrovalovna pečica, pa še kaj bi se našlo), pa še vsaj en računalnik in televizor. Ocena, koliko te naprave zmečejo denarja skozi okno, ko so v stanju pripravljenosti, namesto v stanju popolnega izklopa, je zelo nehvaležna. Zasledili smo ocene, ki se gibljejo tudi do 90 evrov letno, kar se nam zdi malce pretirano. Kot je razvidno iz tabele, so tam upoštevane naprave večji del dneva v pripravljenosti, če bi bile manj v tem stanju in več v delovanju, bi bilo po nepotrebnem zapravljene energije manj. S tem pa bi bil letni znesek še nižji. Tudi če bi šlo za dva televizorja in dva računalnika, pa še kak tiskalnik, še vedno ne moremo govoriti o zelo veliki razsipnosti.

Še korak naprej
Obstaja pa še druga plat zgodbe. Lahko se strinjamo, da naprave v stanju pripravljenosti na ravni gospodinjstva ne pomeni večjega stroška. To pa še ne pomeni, da jih ne bi popolnoma ugasnili vsaj takrat, ko vemo, da jih dlje časa ne bomo uporabljali. Naredimo to vsi in v ozračju bo malenkost manj ogljikovega dioksida. Veliko več tako za družinski proračun kot tudi za okolje, pa bomo storili, če bomo naprave spravili v ustrezno stanje, ko jih ne uporabljamo. Televizor naj ne deluje, ko nas ni doma, enako velja za računalnik. Toliko bolj, ker računalnik v tako imenovanem stanju pripravljenosti porabi občutno več kot televizor. Stanje »stand-by« pri enem in drugem ne pomeni istega. Vzemimo konkreten primer. Računalnik iz prve gruče v stanju mirovanja (hibernacije), ki je »enakovredno« izklopu in pomeni, da računalnik shrani delovno okolje in to povrne, ko ga zopet »zbudimo«, porabi med 3,1 in 3,3 W. Toliko porabi tudi, ko zaustavimo sistem (turn-off), a ga fizično ne izklopimo iz električnega omrežje. Isti računalnik pa v stanju pripravljenosti kuri med 50 in 50,3 W. Ne vzemite tega kot absolutno resnico. Merjeni računalnik ni ravno najnovejši, zato tudi vanj vgrajene komponente niso najvarčnejše. Vedno pa obstaja razlika med tem, koliko računalnik »pokuri« v enem ali drugem stanju. V praksi to pomeni, da ne puščajte računalnika neprestano v pogonu, kar smo še pred letom počeli, ne ga postaviti v stanje »stand-by«, ko ga ne potrebujete, naj »hibernira«. Če ga že ne ugasnete in izklopite iz omrežja – gumb na električnem razdelilniku je velikokrat omenjen kot čarobna palica učinkovitega varčevanja.

Samodejni izklop
Najbolje je, da nastavite, kdaj naj računalnik preide v stanje mirovanja, tako da to stori sam, brez vašega ukaza, saj na primer skočite za pet minut ven, pa se zadržite eno uro, računalnik pa deluje, namesto, da bi varčeval, saj prej niste pritisnili ustreznega ukaza. Je pa s temi funkcijami nekaj težav. Na primer, gledate film in se po nekaj minutah kar naenkrat vklopi ohranjevalnik zaslon, velikokrat med najbolj napeto sceno. Ali pa prenašate datoteko, pa se ta ne prenese, saj je čez čas računalnik odločil za mirovanje. Z drugimi besedami. Funkcije za nadzor nad porabo energije, ki so vključene v operacijske sisteme zahtevajo, od uporabnika nekaj znanja, razmišljanja, in niso narejene do te mere, da jih ne bi bilo mogoče izboljšati.