Še slabi dve leti nemške uporabnike ločita od dneva, ko bodo nekateri tamkajšnji operaterji storitev dostopa v internet prek telefonskih kablov (tehnologija xDSL), verjetno pa tudi dostopa prek kabelskih omrežij, omejili mesečno količino podatkov, ki jo uporabnik lahko prenese pri najvišji možni hitrosti podatkov (http://tinyurl.com/m59reat). Gre za tako imenovano načelo pravične uporabe. Ko uporabnik preseže »dano količino«, mu operater zniža hitrost. Na prvi pogled nič pretresljivega in nevarnega. Dostop do interneta bo še vedno na voljo, uporabniku ne bo treba ničesar dodatno plačati, le počasnejši bo. Pa še to ne drastično, saj bo »nižja« hitrost še vedno 2 Mb/s. Poglejmo zdaj na to z drugega zornega kota. Trenutno aktualne so vsebine ločljivosti 4K. Kakor koli obračamo, kateri koli kodek stiskanja uporabimo, potrebovali bomo najmanj hitrost 15 Mb/s. V Ameriki priljubljena legalna in plačljiva storitev »predvajanja« filmov in serij na zahtevo prek interneta Netflix in video storitev YouTube sta že napovedali, da bosta zelo kmalu ponujali tovrstne vsebine. Na začetku za ameriške gledalce, pozneje pa tudi za druge.
Netflix se počasi širi po Evropi. Najprej je bil na voljo v Veliki Britaniji in na Irskem in tam so že pred letom dosegli mejnik milijon uporabnikov. Storitev je dosegljiva tudi v skandinavskih državah in od lanskega septembra tudi na Nizozemskem. Tovrstni ponudniki podatkovno »zahtevnih« spletnih storitev si ne želijo spreminjanja načela nevtralnosti interneta. Kako tudi ne, saj se jim ne piše nič dobrega. Uporabniki, katerim bo operater predpisal mesečne podatkovne kapice, bodo lahko v največji ločljivosti, s tem pa tudi največji možni kakovosti, gledali le nekaj filmov mesečno. Vse druge v slabši kakovosti, prilagojeni omejeni hitrosti. Nismo pa pripravljeni plačati enake cene za različne kakovosti vsebin. Zakaj pa bi jo? Ponudnik bo zaslužil manj, in če bo želel na takšnem trgu nuditi kakovostno storitev, bo moral plačati »davek« operaterjem. Na prvi pogled nič slabega za nas, a se motimo. Kadar koli kdor koli plača davek nekomu, to vedno prevali na uporabnikova pleča. Ponudnikova storitev bo za uporabnike dražja, slabše kakovosti ali kako drugače omejena. Če bo ponudnik plačal davek le enemu operaterju, bodo drugi v podrejenem položaju. Uporabniki bodo prehajali k temu operaterju, in ker bo imel na trgu prevladujoč položaj, bo lahko dražje prodajal svoje storitve. Permutacij negativnih posledic omejitve načela nevtralnosti interneta je za uporabnika veliko.
Kot smo zapisali na začetku, to ni edini način rušenja nevtralnosti. Drugega si je na začetku leta izmislil ameriški mobilni operater AT&T ter ga kot »revolucionarno« novost predstavil svojim uporabnikom. Na prvi pogled nič posebno nevarnega, novost, narejena v korist uporabnikov. Za kaj gre? Omejitev mesečne količine prenesenih podatkov je v mobilnih omrežjih nekaj popolnoma običajnega. Pravična uporaba pri neomejenih paketih z znižanjem hitrosti ali dodatno plačevanje podatkovnega prometa po preseženi mesečni količini. Zakaj ne bi bilo drugače. AT&T se je namreč spomnil storitve sponzoriranega podatkovnega prometa (Sponsored Data). Razumljivo povedano, ponudnik spletnih vsebin bo namesto uporabnika plačal mobilni promet. Uporabnik s svojim telefonom brska po njegovih straneh, uporablja njegove spletne storitve, preneseni podatki pa se ne poznajo v njegovi mesečni količini ali se mu obračunajo na mesečnem računu. Dobil bo več, ne da bi za to plačal. V resnici pa je tudi to velik udarec za svobodno spletno ekonomijo in korak v smeri obdobja, ko bodo internet nadzirali operaterji.
Vzemimo enostaven primer, pri njem pa zamižimo na obe očesi, saj pri nas ni mogoč. Uporabniki, katerih edina prednost je ta, da živijo na večjih trgih, si lahko film ogledajo prek Applove ali Googlove storitve kot pretočni video na svoji napravi. Za to, poleg cene najema, recimo 5 evrov, plačajo (v primeru prenosa prek mobilnega omrežja) še podatkovni promet oziroma se jim ta šteje v mesečno količino. Za koliko MB ali GB gre, je odvisno od kakovosti videa. Storitev sponzoriranega prometa omogoča, da ponudnik prevzame strošek prenosa. Recimo, Apple se odloči, da bo v tej obliki ponudil ta hipotetični film, in tako pridobi prednost pred Googlom. Obe storitvi še vedno zahtevata za film enako, vendar je strošek ogleda prek Applove za uporabnika nižji. Kar je dobro za uporabnika, saj dobi več za svoj denar. Vendar so zato v podrejenem položaju ponudniki, ki si sponzoriranja ne morejo privoščiti. Če bo na primer YouTube sponzoriral uporabnika, Vemeo pa ne, bo večina uporabljala le YouTube. Ali pa če se Apple odloči, da sponzorira podatkovni promet svoje storitve zemljevidov in navigacije, jo bomo vsi uporabljali, pa čeprav bomo morda zaradi nje zašli. Zakaj bi na Applovo napravo namestili Googlove zemljevide, pa čeprav so ti boljši, ko nam poganjajo števec prenesenih podatkov?
Ampak, še enkrat, zakaj bi bilo to slabo za uporabnike? Naj si spletni ponudniki in operaterji razdelijo denar, kot želijo, nas pa naj pustijo pri miru. Ko bi le bilo tako preprosto! Ko začne voz drseti po klancu, ga le s težavo ustavimo. Voda na mlin operaterjev. Ti si želijo, da bi bil »sponzoriran promet« del poslovnih stroškov spletnih ponudnikov. Kdor si plačevanja operaterjem ne bo mogel privoščiti, si ga ne bo, drugi pa bodo ta strošek prevalili na uporabnika. Cena hipotetičnega filma ne bo več 5, temveč 6 evrov, Facebook in Google pa bosta še bolj vsiljivo tržila spletne oglase. Operaterji bodo svoje storitve prodajali po enakih cenah in pravilih kot danes. Spremenilo se bo le to, da bo operater imel večji dobiček. Ravno zato je ta predlog, pa čeprav je morebiti na prvi pogled celo dober za uporabnike, pravzaprav zanje zelo škodljiv.
Če operaterjem uspe »obdavčiti« stotine milijonov uporabnikov, ki uporabljajo mobilne naprave, na račun osebnih računalnikov (in fiksnih podatkovnih povezav), bodo dobili v roke moč nadzora nad spletno ekonomijo. S tem pa bo tudi konec nevtralnosti interneta, njegove svobode in prostora, kjer smo vsi ljudje enakopravni.
Se razburjajo z razlogom?
Res je sicer, da marsikatera globalna ponudba digitalnih vsebin v Sloveniji ni dosegljiva, vseeno pa je zanimivo vedeti, kakšen je trend. Ki je daleč od tistega, kar si želijo telekomunikacijski operaterji. Vse več zadev deluje v oblaku. Sony na začetku tega leta ni predstavil le storitve igranja iger iz oblaka (PlayStation Now), temveč je tudi napovedal televizijsko storitev v oblaku, ki bo vsebovala televizijske programe, video na zahtevo in snemanje programov v oblaku. Storitvi bosta delovali na njegovih napravah, ki pa jih pravzaprav v naših domovih ni malo: vse različice igralnih konzol PlayStation, televizorji in mobilne naprave z operacijskim sistemom Android. Tudi ta primer kaže, zakaj želijo operaterji zrušiti nevtralnost interneta. Uporabljali in plačevali (če nam bodo dovolili) bomo »oblačno ponudbo«, prek kablov bo teklo vse več podatkov, operaterji pa bodo lahko zaračunali le mesečno naročnino. To je tudi edini razlog, zakaj globalni ponudniki (Google, Facebook, Netflix itd.) zagovarjajo nevtralnost interneta. Ker jim ustreza, in ne zato, ker bi zagovarjali stališča ljudi (www.theopeninter.net).
Moj mikro, marec - april 2014 | Marjan Kodelja
