KAJ ZDAJ?

Rezultati analize (še) nimajo praktične vrednosti, še posebej si z njimi ne morate pomagati domači uporabniki. Kaj pa vi, ki ste hkrati najobčutljivejši na odpoved diska, saj je to dostikrat povezano z izgubo prav vseh podatkov, ki ste jih imeli na njem? Obstajajo specializirana podjetja, ki se ukvarjajo z rekonstrukcijo podatkov z okvarjenih diskov, vendar je njihova cena običajno previsoka za povprečnega domačega uporabnika, hkrati pa je dostikrat tudi vprašljivo, ali in koliko podatkov jim bo uspelo dejansko rešiti.

Nasveti za vas so bržkone subjektivni, redko uporabni, tako da vam ostane le lastna intuicija. Na kaj mislim? Splet je poln nasvetov v slogu: poslušajte svoj disk in če se vam dozdeva, da je preglasen, to lahko kaže na slabše delovanje mehaničnih delov diska, ki lahko povzročajo okvaro. Lahko naštevamo še naprej. Ali se vam dozdeva, da se računalnik predolgo zaganja ali odpira programe oziroma datoteke? So v odprtih datotekah vidne napake (na primer v besedilu ali sliki)? Vse to je lahko posledica slabšega delovanja diska ali pa tudi ne, saj je še gora drugih razlogov (med drugim virusi). Edino, kar bi počel gleda na rezultate analize, bi sem ter tja zagnal program za pregled diska in pogledal omenjene parametre (slabi sektorji in podobno. Edina prava zaščita je ….zelo dobro jo poznate: varno arhiviranje vseh podatkov, ki so vam pomembni!

DISKI SSD IN POMNILNIŠKE KARTICE

Zadnje leto so na trg prišli tako imenovani diski SSD (Solid State Disk − disk brez gibljivih delov), ki podatke ne zapiše na magnetni medij in nima vrtečih in temu primerno obremenjenih mehanskih delov. Namesto tega podatke zapiše v pomnilniške celice (logična vezja), ki za hranjenje ne potrebujejo električne energije – podatek ne izpuhti, ko izključimo napajanje. Gre torej za pomnilniške kartice, ki smo jih vajeni pri skoraj vseh mobilnih napravah, zapakiranih v nekoliko večja ohišja. Proizvajalci teh diskov, poleg višje hitrosti pisanja in branja, ravno to dejstvo največkrat omenjajo kot prednost pred klasičnimi trdimi diski, pri čemer zanemarjajo čisto relevanten podatek, da je cena zapisa bita podatka pri teh diskih višja od cene pri trdih diskih.

Pa tudi diski SSD niso večni. Vsaka celica za hranjenje bita podatkov ima omejeno število zapisov. Ta je različna od kakovosti pomnilnika in se giblje med 300 tisoč in milijon. Kaj to pomeni v praksi? Kolikšna je njihova življenjska doba. Ker gre za relativno novost, praktičnih podatkov še ni, odvisni smo od zagotovil proizvajalcev, pri katerih nihče ne omenja dobe, manjše od šestih let tudi v primeru, ko na disk vsak dan zapišemo 1 GB podatkov. Ti diski so opremljeni z mehanizmi za podaljševanje življenjske dobe: od algoritmov, ki štejejo zapise v določene celice, nato pa optimirajo zapisovanje po pomnilniku, tako da so vse celice relativno enako obremenjeno, pa do algoritmov, ki ko neka celica doseže prej določeno število zapisov, vanjo prestavi podatke, ki jih le beremo. Do neke mere je torej njihova življenjska doba veliko bolj povezana z obremenitvijo diska (zapisovanje podatkov vanj) kot od drugih parametrov. Enako velja za pomnilniške kartice. Manj kot določa proizvajalec, načeloma ne, kako dolgo, pa je odvisno od uporabe kartice.

OPTIČNI MEDIJI ZA VEČ KOT 10 LET!

Trdi diski, diski SSD in pomnilniške kartice niso najprimernejši za dolgotrajno hranjenje podatkov, ker so preprosto za ta namen predragi. Podatke smo »pekli« na CD-je, danes na DVD-je, v bodoče pa jih bomo na HD DVD-je ali diske blu-ray. Katera tehnologija bo prevladala? Stavimo na HD DVD, kljub manjši kapaciteti, saj je cenejši!

Kolikšen je njihov rok trajanja? Tu šele zaplovemo v motne vode! Proizvajalci navajajo različne podatke, od 20 pa tja do 300 let, kar naj bi kazali njihovi laboratorijski pospešeni preizkusi. Praktičnih testov pa seveda ni, saj jih uporabljamo šele nekaj več kot deset let, hkrati se spreminjajo materiali, ki jih uporabljamo, da ne govorimo o novih tehnologijah in večanju gostote zapisa na enako veliki površini. Logično bi bilo, da je manjši »fizični« zapis bolj podvržen degradacijam kot večji. Verjetno je temu tudi v praksi tako, vendar kdo bi vedel, saj, kot sem omenil, v praksi tega ne morem preveriti.

Pogledal sem svoje zapisljive CD-je, ki sem jih naredil med leti 2001 in 2005, in ti so še vedno čisto normalno delovali, razen dveh. Zakaj je pri teh prišlo do okvare, ne vem, lahko da je zadeva povezana s slabšo kakovostjo uporabljenih medijev ali pa je bila napaka že pri zapisovanju, pa tega takrat nisem niti opazil. To kaže na banalno zadevo. Na oko je nemogoče oceniti, ali so podatki na optičnem mediju še vedno dosegljivi ali pa niso. To lahko preverimo le tako, da CD vstavimo v pogon in poskušamo prebrati nekaj naključno izbranih datotek. Kdo bi naredil takšen preizkus pri zbirki nekaj sto ali celo nekaj tisoč medijev?

KAKOVOST NI STALNA

Življenjska doba zapisljivih optičnih medijev je odvisna od stabilnosti uporabljene organske snovi, v katero laserski žarek »vrta« ali »peče« luknjice in tako zapisuje podatke. Skozi čas mora »luknjica« ostati relativno enake oblike, snovi iz okolice ne smejo reagirati na organsko snov, če želimo, da bo pogon še vedno lahko razpoznal podatke. Prvič, vsi proizvajalci medijev ne uporabljajo enake snovi, še huje je to, da se snov ali njena kakovost spreminja med serijami izdelanih medijev iste blagovne znamke enega proizvajalca. Drugič, proizvajalci imajo več blagovnih znamk, ki se med seboj razlikujejo po kakovosti in s tem po ceni. Mediji so čedalje cenejši, če jih ravno ne obremenjujemo s povračili za »neke« avtorske pravice, tako da so »nekateri« proizvajalci prisiljeni uporabljati cenejše surovine. Ker je pri DVD-jih uporabljena drugačna snov (pa tudi »luknjice« so manjše) imajo ti načeloma krajšo življenjsko dobo od CD-jev.

Le kot primer naj navedemo uradne številke nekega podjetja. Za našo zgodbo njegovo ime nima pomena. Tako pri CD-jih kot pri DVD-jih ima dve blagovni znamki, zlato in srebrno. Po njihovih trditvah zlati CD zdrži do 300 let, srebrni pa le 50 let, zlati DVD 100 let, srebrni pa le med 20 in 30 let. Kot sem dejal, je te podatke v praksi nemogoče preveriti. Nihče jih še ni, zato se običajno govori, da imajo DVD-ji rok trajanja okoli 20 let, potem pa medij začne degradirati in prej ali slej podatki na njem niso več »berljivi«. Vprašanje pa je še nekje drugje. Tudi če podatki zdržijo več kot 20 let, se moramo vprašati, ali bom takrat sploh imeli bralnik, ki bo znal prebrati format in način zapisa, ki smo ga danes za zapis podatkov uporabili. Tudi če arhivu medijev priložimo ustrezen pogon, je vprašanje, ali bo ta takrat sploh še deloval in ali ga bomo sploh lahko priključili na računalnik. Tudi vmesniki sčasoma spreminjajo.
Čisto legitimno je tudi vprašanje, ali bomo današnje podatke čez dvajset let še potrebovali. Odvisno od tega, kakšni so. Nekaterih zagotovo ne bomo, bomo pa veseli, če bomo lahko čez desetletja še vedno gledali fotografije, ki jih snemamo danes. Najmanj za ustrezne arhive teh boste pa le morali poskrbeti!