Hudičeva največja prevara je bila, da je ljudi prepričal, da ne obstaja, Googlova pa, da pozna ves splet. Krilatica, če vas ni na Googlu, potem ne obstajate, je, milo rečeno, floskula, ki je daleč od resnice. Pa še kako obstajate, le da ste del nečesa, kar nosi več imen. Globoki splet, temni splet, nevidni splet, temna mreža ali kar temni internet. Vsi ti izrazi sicer ne pomenijo ene in iste stvari, govorijo pa o podobnih rečeh. Gre za tisti del spleta ali interneta, ki ga standardni spletni iskalniki ali internetna orodja ne indeksirajo. To v praksi pomeni, da na preprost način, torej prek iskalnikov, do teh vsebin ne moremo. In kako velik je ta del interneta oziroma spleta? Nihče ne ve natančno. Zagotovo je nekajkrat večji od vidnega dela, nekateri govorijo celo, da je 500-krat večji. Kot ledena gora, pri kateri je njen vidni del nad vodno površino, predstavlja pa le delček gmote pod njo. Pa si oglejmo še eno prispodobo. V ospredju zgodbe je ocean. Google in ostali standardni spletni iskalniki so velike ribiške ladje, ki po površini in malo tudi pod njo vlečejo ribiške mreže. Kar se vanje ujame, je vidni del, vse ostalo, do česar mreže ne morejo, pa temni ali globoki del. Google in tovariši dosežejo le mali del te globine, čeprav se na vse pretege trudijo, da bi lahko ribarili globlje. Včasih jim uspe, ujamejo kaj novega, večinoma pa ne. Google torej še zdaleč ne pozna celotnega spleta, kaj šele celotnega interneta. Pri tem se seveda postavlja vprašanje, ali je tam doli sploh kaj takega, kar se splača uloviti. Tam so verjetno tudi smeti izprijenih človeških umov, za katere bi si želeli, da tam, kjer so, ostanejo za vse večne čase in po možnosti, da se prekinejo vse povezave s površino, brez katere več ne moremo.

Temna mreža (dark net) je omrežje, ki je skrito pred naključnimi vsakdanjimi uporabniki. Čeprav do njega ne more vsak, pa pomeni bistvo globokega spleta (deep web). To, da je neke vrste podzemlje bistvo spleta, se sliši čudno, mogoče celo grozljivo, a tako je. Dejansko bistvo spleta namreč ni več videti, kar je na voljo in vsem na očeh, ampak najti tisto, do česar drugi ne morejo. Gre za uporniško vedenje, za eksperimente, premikanje mej – za kakovost informacij. Informacija je vse!

Temni in vidni del spleta sta oba del iste slike. A celote se zaveda le nekaj redkih strokovnjakov, ki pravilno razumejo globino interneta oziroma vedo, da obstaja pravzaprav »več internetov«. Michael K. Bergman, ki naj bi bil največja avtoriteta na tem področju, je že leta 2001 objavil članek, ki je skoraj v celoti aktualen še danes. V članku je zapisal, da je temni splet 400- do 550-krat večji od vidnega dela spleta, da najhitreje raste, saj se v njem pojavi največ novih informacij, ter da spletni iskalniki zajamejo vsebino zgolj 0,03 odstotka vseh spletnih strani. V vmesnem času do sedanjosti se je internet preoblikoval na več načinov, a so iskalniki z novimi iskalnimi tehnologijami kljub temu le omejeno prodrli v globine interneta.

»Ultimativni« iskalnik, ki bi našel vse, vedel vse in prodrl v najgloblje kotičke temnega spleta, ni izvedljiv. In tudi ne bo. Pa še praktičen ne bi bil. Podatkov je preprosto preveč. Kar pa na žalost ni edini problem. Mehanizmi iskanja oziroma presvetli iskalni »pajki«, ki jih iskalnik pošlje na splet, da zanj zbirajo podatke, so na temnem spletu velikokrat blokirani. Iz čisto komercialnih razlogov. Pisec spletnih vsebin je za vse skupaj potrošil preveč sredstev v obliki časa, denarja ali obojega, in ni ravno navdušen, da jih lahko kdor koli kopira ali uporabi za kriminalno dejavnost, ki je je na globokem spletu ogromno. Iz globokega spleta namreč izvirajo nezaželena sporočila (spam) in virusi, v njem se skrivajo in dogovarjajo hekerji in teroristi, tu se izmenjuje otroška pornografija, ukradene identitete in tu je črni trg, kjer lahko za navidezni denar »bitcoins« kupite, kar želite. Kar je lani objavil Wikileaks, je bilo prej kar nekaj časa dosegljivo na globokem spletu. Tam so omrežja teroristov, vohunske agencije, preprodajalci mamil, plačani morilci, ljudje, ki iščejo otroško pornografijo, in podobna pakaža (drhal). Tam so stvari lahko podobne običajnim blogom in forumom ali pa gre za bolj zapletene, revolucionarne in tudi popolnoma ilegalne stvari. Najdemo lahko Torov sistem takojšnjega sporočanja (o tem malce pozneje) in klepetalnice, anonimne sisteme za gostovanje datotek, anonimne sisteme financiranja, anonimne sisteme izmenjave informacij, filme, glasbo, knjige oziroma vse, kar si še lahko digitalnega zamislite. Tudi povezave do nelegalnih stavnic, povezave do globalnega trga drog, omrežij prostitucije in podobnega. Kar je nekoč obstajalo na cestah, se seli v globine spleta. Tam je bolj varno, manj na očeh, hkrati pa globalno dosegljivo. Idealne razmere skratka. Strani, ki so jih za seboj pustila spletna podjetja, ki so nehala obstajati, neuspeli tehnični eksperimenti razvoja interneta, naslovi, ki so opusteli zaradi sporov med ponudniki interneta, in opusteli naslovi, ki jih je na začetku »časa« v dobi Arpneta uporabljala ameriška vojska, so ustvarili »pokrajino«, polno zapuščenih ali pozabljenih lastnosti in »temnih naslovov« (dark address space), kot nalašč za nezakonito izkoriščanje.

Globoki splet ni le svinjarija, kriminal in deviantno obnašanje, to je zgolj njegov manjši del. Večino podatkov in informacij predstavljajo obširne baze podatkov podjetji, raziskovalnih inštitutov, univerz, knjižnic in še marsikatere baze podatkov, do katerih »pajki« spletnih iskalnikov ne morejo.

Dobra in slaba stran interneta je, da je bil grajen na podlagi zaupanja oziroma tehnološke zanesenosti, kjer so najpomembnejši razvijalci videli le dobro, niso pa znali prepoznati slabosti. Gonilo razvoja interneta je bila hkrati želja po zaupnosti, skrivnostnosti in želja po transparentnosti, odprtosti sistema. Sistem, ki je hkrati odprt in zaprt. Internet je bil plod skupnega napora ameriškega ministrstva za obrambo in ameriške kontrakulture, obe skupini pa sta imeli razloge za hkratno gradnjo skritega ter napol skritega in odprtega okolja. Razvoj močnih šifrirnih ključev je potekal vzporedno z razvojem interneta. Še vedno so skrivni deli interneta, kjer zavezništvo med dolgolasimi liberalci (povezava na hipijevsko kontrakulturo) in militaristi uspeva. Čebulna vozlišča, čebulno usmerjevanje (Onion routing) oziroma omrežje Tor je prostovoljni projekt, ki ponuja zastonj programsko opremo za skoraj popolno anonimnost na spletu. Uporabniki Tora, vsaj po podatkih, ki so jih zapisali na svoji spletni strani, so tudi agenti ameriških tajnih služb in policisti. Tor omogoča na primer policistom, da nadzirajo kriminalne spletne strani, ne da bi kriminalci zaznali policijski nadzor, oporečnikom in političnim aktivistom pa, da predstavijo svoja stališča, ne da bi se bali za svoja življenja. Uporablja ga država (ZDA), hkrati pa tudi posamezniki in skupine, ki se borijo proti njej. Tor pa je tudi vstopna točka na globoki splet. »Svoboda«, ki veliko ljudem ni všeč.

Internet je iz leta v leto bolj komercializiran, podjetja, ki imajo spletne iskalnike, pospešeno iščejo načine indeksiranja globokega spleta, v to pa se vpletajo še tajne službe, katerim globoki splet ni zgolj igrišče, kjer se igrajo svoje igre ravbarjev in žandarjev, temveč zlat rudnik obveščevalnih podatkov. Ko govorimo o preprečevanju kriminala in terorizma, marsikomu ni všeč anonimnost na spletu, ki v praksi pravzaprav ne obstaja – nikoli ni popolna. Vsako dejanje na spletu se nekje zapiše, vprašanje je le, ali je dostop do zabeležk mogoč in kako težko je z njimi identificirati uporabnika. Policija trdi, da kriminalci ne bodo mogli več dolgo uporabljati anonimnih omrežij, kakršen je poleg Tora tudi nekoliko starejši Freenet, in se počutiti varne.

Toda kakšna je v resnici dejanska varnost podatkov in dejanj v globokem spletu? Podatkov je ogromno, njihova varnost pa je na eni strani podobna varnosti ene ribice v jati, na drugi pa varnosti zaradi nerazumevanja. Oboje pa je v bistvu lažna varnost. Tudi jato lahko namreč nekdo ujame, kar zadeva razumevanje pa – povprečni uporabnik česa delikatnega mogoče res ne bo našel, bo pa to našel »slab fant« (spletni kriminalec), če se bo dovolj potrudil.

Ko bodo spletni iskalniki napredovali in bili sposobni zaznati vse večje globine globokega spleta, bo ta postal preglednejši. Uporabniki bodo na skoraj isti igralni ravni s slabimi fanti. Internet kot elektronski panoptikum, kjer bo vsak lahko vohunil za vsakim, ne da bi ta vedel, da nekdo za njim vohuni. Vse bo neoprostljivo vidno in dostopno. Bo globina interneta še vedno tako zaželena? Ne, a do takrat bo preteklo še veliko bitov in bajtov po elektronskih avtocestah. Kot kaže, bo internet še nekaj časa v fazi, ki jo lahko opišemo kot »zlato mrzlico«. V razpokah in vogalih svoje »na hitro skupaj zmetane« strukture bodo še lep čas cvetela temna omrežja in druga zasebna spletna okolja. Ta so in bodo navdihujoči »prostori« za preživljanje prostega časa, polni disidentov in ekscentrikov, kjer je mogoče zaznati izvirni svobodomiselni duh interneta. Zagotovo pa to niso prostori za ljudi z občutljivim želodcem.

Moj mikro, Junij 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |