Zanimivo je, da v poročilu izrecno navajajo, da je namenjeno »novinarjem in vladnim uradnikom«, ki naj dvignejo »rdečo zastavo« in opozorijo na dejstvo, da je nevarnost vpliva neionizirnih sevanj mobilnih telefonov na razvoj rakastih bolezni v možganih podcenjena.

Do zdaj je na to temo bila objavljena množica poročil. Njihovi izsledki so bili sila različni: od takih, da je sevanje mobilnih telefonov sila nevarno, pa do takih, ki trdijo, da sevanje mobilnih telefonov zdravi rakaste bolezni možganov.

Zgoraj omenjeno poročilo govori o številnih razlogih, zakaj bi uporabniki mobilnih telefonov morali biti zaskrbljeni. Govori tudi o tem, zakaj je težko priti do natančnih rezultatov raziskav vpliva neionizirnih sevanj mobilnih telefonov na rakaste bolezni v možganih.

Poročilo je skrb vzbujajoče, toda ... Najbrž bodo številni uporabniki mobilnih telefonov pripravljeni živeti s to nevarnostjo, tako kot so vozniki avtomobilov pripravljeni živeti z nevarnostjo v prometu na cesti. Vendar, če se le da, malo je treba pomisliti na to, in če se je nevarnosti možno vsaj količkaj izogniti, je to treba narediti.

Poročilo (v angleščini) najdete na spletnem naslovu www.radiationresearch.org/pdfs/15reasons.asp

Pomanjkljivosti študij o vplivih sevanj mobilnih telefonov

Za te študije in poročila lahko rečemo, da imajo nekaj skupnih pomanjkljivosti.
1.) Referenčni skupini
Za natančno oceno tveganja bi morali imeti dve referenčni skupini ljudi: eno, ki mobilne telefone uporablja, in drugo, po strukturi skupine popolnoma enako (spol, starost, zdravje, dedne bolezni ...), ki živi v enakem okolju in v enakih razmerah, toda mobilnih telefonov ne uporablja. Očitno je, da je prvo skupino, ki uporablja mobilne telefone, veliko lažje sestaviti.

2.) Čas latence
Kot čas latence se šteje čas med izpostavljenostjo vplivom in pojavom bolezni. Za rakasta obolenja možganov pravijo, da je ta čas podoben času razvoja rakastih bolezni pri kadilcih ali azbestozi: nekaj deset let (30 let). Mobilni telefoni so novodobna naprava. Prvi so bili tukaj pred dobrimi dvajsetimi leti. To so bile naprave NMT, ki pa so oddajale z bistveno večjo močjo kot sodobni telefoni GSM. Poleg tega število uporabnikov, ki uporabljajo mobilne telefone, strmo narašča. Če bili ti pred dvajset let bolj izjema kot pravilo, danes marsikdo uporablja dva ali več mobilnih telefonov. Zato bi lahko rekli, da pravih posledic uporabe mobilnih telefonov pravzaprav še ne poznamo.

3.) Definicija »standardnega« uporabnika
Posamezniki uporabljajo mobilni telefoni enkrat na mesec, nekateri pa ga uporabljajo več desetkrat v enem dnevu. Takšnih uporabnikov ni mogoče primerjati. Velika večina uporabnikov mobilnih telefonov te uporablja šele nekaj let. Ker je čas uporabe dokaj kratek, čas latence pa v primerjavi s tem časom dokaj dolg, lahko domnevamo, da bodo pravi rezultati posledic uporabe mobilnih telefonov na voljo šele čez nekaj deset let.

4.) Izključitev mladostnikov in otrok iz študij
Če se malo ozremo naokoli, bomo videli, da so ravno otroci in mladostniki intenzivni uporabniki mobilnih telefonov. Z njimi klepetajo, poslušajo glasbo, si izmenjujejo kratka sporočila ... Številni jih čez noč imajo ob glavi, na nočni omarici ali celo pod blazino. Zato bi bilo treba mladostnike in otroke nujno vključiti v raziskave. Toda številni med njimi so mlajši od prvih mobilnih telefonov in zato je obravnava te skupine problematična. Do pravih rezultatov bo možno priti šele čez dolgo časa. Pri tem pa ne smemo prezreti dejstva, da je delovanje izrazito mladega organizma popolnoma drugačno kot delovanje odraslega ali starega organizma. Mladi organizem je še v nastajanju, oblikovanju in razvoju, zato pa izrazito občutljiv na zunanje moteče in škodljive vplive.

5. Uporaba mobilnih telefonov v odročnih krajih
Gosto poseljena območja so dobro pokrita s signalom mreže GSM-oddajnikov. Za podeželje in odročne kraje to ne drži. Zato pri vzpostavitvi zveze na takih krajih mobilni telefon oddaja več moči. Tako so uporabniki mobilnih telefonov na podeželju izpostavljeni bistveno večjim močem kot tisti v mestih. Primerjava tako različno obsevanih skupin uporabnikov je težavna.

6. Izpostavljenost drugim virom sevanja
Številni ljudje so izpostavljeni visokofrekvenčnim sevanjem tudi, če ne uporabljajo mobilnih telefonov. To so tisti, ki radijske postaje uporabljajo med opravljanjem svojega dela (gasilci, policaji, kurirji ...) ali to počno za zabavo (radioamaterji). Ta skupina ljudi je izpostavljena visokofrekvenčnem sevanju tudi, če mobilnih telefonov ne uporabljajo. Uporabniki mobilnih telefonov so izpostavljeni še številnim drugim virom neionizirnega sevanja: daljnovodom, elektroenergetskim vodnikom, vodnikom v hišnih instalacijah, vodnikom na delovnem mestu itd. Tega sevanja v nobenem primeru ne moremo izključiti iz svojega okolja. Vpliva takšnih sevanj pa ni možno v celoti ovrednotiti.

7. Obravnava samo določenih tipov rakastih bolezni
Če se raziskave rakastih bolezni v možganih osredotočijo samo na omejeno število različnih tipov bolezni, s tem zavestno prezrejo tipe rakastih bolezni, ki so ravno tako lahko posledica neionizirnih sevanj. Toda katere vrste rakastih bolezni na možganih lahko povzročijo neionizirna sevanja? Seznam še ni v celoti zaključen.

8.) Rakaste bolezni zunaj dosega radijskih valov
Pri prodiranju v tkivo radijski valovi hitro pešajo. Radijski valovi imajo največ vpliva v bližini antene. Na nasprotni strani glave bo ta vpliv daleč manjši. Toda ali uporabniki mobilni telefon držijo vedno na isti strani glave (recimo na desni)? Zato v tem primeru vključevanje vseh primerov rakaste bolezni dejansko poveča njihovo število, vendar niso vsi posledica neionizirnih sevanj.

9.) Primeri rakastih bolezni pri mrtvih ali preveč bolnih osebah
Če so posamezniki zaradi rakaste bolezni možganov že umrli ali pa so tako bolni, da v raziskavah niso zajeti, je to dejansko izguba pomembnega dela vzorca. V takšnih primerih bi bilo treba v raziskavo zajeti bližnje (zakonskega partnerja, sorodstvo ...). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so nekateri tipi rakastih bolezni izrazito smrtno nevarni, drugi pa nekoliko manj.

10.) Natančnost opisa uporabe mobilnega telefona
Uporabniku mobilnega telefona je dokaj težko natančno opisati uporabo. To še posebej velja za čas, ki je v spominu oddaljen več let. Pri oceni trajanja uporabe je lahko v pomoč izpis telefonskega računa. Toda na vprašanja tipa, »ali ste telefonirali vedno s telefonom na desni strani glave … iz drvečega avtomobila ali vlaka …v bližini bazne postaje ali na podeželju« je pravzaprav težko natančno dati odgovor.

11.) Financiranje raziskav
Kaj lahko se pripeti, da raziskavo plača organizacija ali podjetje, ki ima od določenega izsledka korist. V takšnem primeru ne preseneča, da je izsledek raziskave »v korist naročnika«. Če raziskavo naroči in plača organizacija, ki od tega nima nobene finančne koristi, je verjetneje, da bo rezultat nepristranski.

In sklep?
Praktično vsem zgoraj naštetim možnostim (razen 8.) je skupno, da na neki način podcenjujejo nevarnost nastanka rakaste bolezni možganov kot posledico neionizirnih sevanj.


Načelo previdnosti
Evropska komisija je februarja leta 2000 objavila dokument The Precautionary Principle (načelo previdnosti). Ta pravi približno takole.
Načelo previdnosti je treba uporabiti na mestih, kjer so znanstveni dokazi nezadostni, negotovi in preliminarna znanstvena ocena kaže na to, da obstaja resnična podlaga za skrb, da možni škodljivi učinki na okolje, ljudi, živali in rastline niso v skladu z visoko stopnjo ukrepov, ki so bili narejeni kot protiukrep tem vplivom.

Po domače povedano, če obstaja nevarnost, se je smiselno tej nevarnosti čim manj izpostavljati. Če piha hladen veter, se moramo toplo obleči, sicer se bomo prehladili. Če pa smo premalo oblečeni, je nevarnost večja. Če smo dlje časa izpostavljeni, je nevarnost prehlada ravno tako večja. Skratka, načelo previdnosti pravi »čim manj – tem bolj«.

Več o tem:
http://ec.europa.eu/environment/docum/20001_en.htm
http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/00/96&format=...
http://en.wikipedia.org/wiki/Precautionary_principle


Stopnja SAR naj bo kolikor mogoče nizka
O poročilu o vplivu mobilnih telefonov na razvoj rakastih obolenj v možganih smo se pogovarjali z doc. dr. Petrom Gajškom iz Inštituta za neionizirna sevanja iz Ljubljane. Iz dokaj dolgega pogovora o tej temi bi lahko izluščili nekaj misli.
- Človeška civilizacija je stara mnogo tisoč let. Toda izkušnje s prenosnimi telekomunikacijskimi napravami (prenosni domači telefoni, mobilni telefoni) so dokaj nove. Še pred dobrimi dvajsetimi leti nismo uporabljali ne prenosnih ne mobilnih telefonov.
- V zadnjih desetih letih je tehnologija silno napredovala. Moč oddajanja mobilnih telefonov je zmanjšana za več desetkrat. Zato ne smemo v isti koš metati raziskav, ki se nanašajo na stare podatke (oz. naprave) s tistimi, ki se nanašajo na uporabo sodobnih mobilnih telefonov.
- Statistični pomen raziskav je (pogojno rečeno) dvomljiv. Eden od pomembnih dejavnikov je, da ne obstaja referenčna skupina ljudi, ki ne uporabljajo mobilnih telefonov, živijo pa v sicer enakem (urbanem) okolju.
- Epidemiološke raziskave ponujajo številne povzročitelje rakastih bolezni. Zato je težko ločiti določene povzročitelje (npr. vplive elektroenergetskih vodnikov ali kemičnih substanc) od vpliva visokofrekvenčnih sevanj iz mobilnih telefonov.
- Morda bolj kot posledice sevanj na človeške možgane se moramo zavedati posledic, ki jih sodobne naprave vnašajo v vedenjski vzorec naših življenj. V temeljit premislek naj bo, ko desetletni otrok izjavi, da ima Facebooku 2000 prijateljev, nima pa nobenega prijatelja, s katerim bi se lahko šel žogat na dvorišče ...
- Pri nakupu novega mobilnega telefona naj vodilo ne bo le všečnost, ampak tudi stopnja specifične absorbcije (SAR), ki naj bo kolikor je mogoče nizka. Tako bo tudi izpostavljenost visokofrekvenčnemu sevanju manjša.

Kot sklep pogovora z dr. Gajškom lahko navedemo tudi že opisano »načelo previdnosti« (precautionary principle), ki ga v svojih dokumentih navaja Evropska komisija. Sicer pa, kdo od nas se je pripravljen uporabi mobilnega telefona v celoti odpovedati in prikupno napravico vreči v koš za smeti?

Telekomunikacije, Oktober 2009 | Zlatko Matič