Moški smo med drugim mahnjeni na kakovostna orodja za vsa mogoča domača opravila. Kupimo najboljšo verižno motorno žago, nič ne de, da je profesionalni model prilagojen redni uporabi, da dvakrat letno porežemo veje z dreves okoli hiše. Smo pa Slovenci tudi iznajdljivi. Če orodja sami nimamo, si ga izposodimo pri sosedu ali prijatelju. Medsosedska pomoč dobiva na spletu nove razsežnosti. Na žalost pri nas ne v tolikšni meri, naša mesta so majhna in težko je pritegniti dovolj uporabnikov spletne storitve, da se izplača, zato pa toliko bolj v velikih svetovnih mestih.
Za začetek delitvene ekonomije lahko štejemo idejo, ki se je prijela v velikih mestih z dobrim javnim prevozom – souporaba avtomobilov. Prebivalci imajo avtomobile. Zakaj bi ti stali, končno so narejeni, da vozijo, ne da stojijo, in zakaj ne bi lastniki z njimi nekaj zaslužili, kadar jih ne potrebujejo? Nastale so storitve posojanja vozila, ki v svetu niso neobičajne. Pred leti je bil poskus tudi pri nas. Projekt posodiavto.si je na začetku veliko obetal, pozneje pa se je izkazalo, da se tovrstne zadeve pri nas ne primejo. Slovenski pregovor v praksi: žene in avtomobila se ne posoja. Ravno nasprotno. Izkazalo se je, da je bilo več lastnikov avtomobil pripravljeno posoditi, kot je bilo ljudi, ki bi si ga izposodili. Ljubljana, kjer naj bi storitev najprej zaživela, je preprosto premajhna in obvladljiva tudi peš.
Stereotip, da tovrstna storitev v Sloveniji ne more zaživeti, je razbil drug projekt, ki so ga začeli razvijati skoraj hkrati. Takrat so kritiki svarili, da se takšna storitev v Sloveniji ne bo prijela in da je vse le metanje stran mestnega denarja. Ljubljanski sistem izposoje koles bicikelj.si je uspešen. Storitve pa ni povsod po svetu organizirala mestna oblast. So skupnosti, ki ponujajo enak model najema: kolesa so na voljo na znanih mestih, na spletu ali v mobilni aplikaciji vidimo, kje je najbližji, in plačamo s plačilno kartico. Vse skupaj za razmeroma majhen denar, kar storitev ločuje od na primer klasičnih ponudnikov najema koles, ki jih največkrat srečujemo v turističnih krajih. S kolesi še nismo končali. Kolesa kupujemo, kaj pa se dogaja s starimi? Vprašanje, ki so si ga zastavili mnogi in razvili primer socialnega podjetništva. Karocikel.si sprejema stara kolesa, ki jih obnovijo in naprej poceni prodajo. Zamisel, ki ima ekološki vidik, saj staro kolo ne konča na odpadu. Podoben je projekt društva »Duh časa«, računalnik za socialno ogrožene. Skupina prostovoljcev zbira stare računalnike in dele zanje, jih obnavlja in podarja ljudem, ki si računalnika ne morejo kupiti.
Podobno kot z avtomobili je tudi z nepremičninami. Stanovanje, hišo lahko ponudimo v najem ali najemamo prosto za bivanje na spletu. Kje v Sloveniji najti možnost najema, je bolj ali manj vsem nam jasno (spletni oglasniki), vendar ti ne spadajo ravno v idejo delitvene ekonomije. Je pa takšna storitev airbnb.com, v kateri najdete tudi ponudbo v Sloveniji. Ali še bolje vsem znana storitev couchsurfing.com za popotnike. Poceni spanje na kavču naključnega ponudnika, ki je morda pripravljen biti tudi vodič po svojem kraju. Večinoma brezplačno ali za majhen denar. Kakšna pa je razlika med komercialnim najemom in delitveno ekonomijo? V oglasnikih najdemo komercialno ponudbo za najem, ki je bolj ali manj dolgoročna, celovita in dražja. Prek delitvene ekonomije pa damo prostor v najem za krajši čas in po možnosti za nižjo ceno. No, pri nepremičninah je meja med obema oblikama lahko zelo tanka. Podobno se lahko vprašamo tudi pri najemu avtomobila. Komercialna ponudba podjetij za najem ali »delitvena ekonomija«, komercialna za en dan z vsem, kar spada zraven, ali najem za nekaj ur.
Tudi za najem orodja obstajajo spletne storitve. Pri nas smo našli najel.bi, vendar je ponudba, kot kaže, bolj ali manj vezana na komercialne ponudnike najema profesionalnega orodja, ki svojo ponudbo širijo tudi prek te strani, kot na delitveno ekonomijo, ko orodje ponuja posameznik v bližini. Funkcija spletne storitve delitvene ekonomije pri posojanju orodja je povezati ponudnika orodja z osebo, ki ga potrebuje v bližini. Dogovorila se bosta že sama.
Našo pozornost je pritegnila tudi storitev landshare.net, ki Angležem omogoča, da najdejo zemljo v bližini, podobne slovenske storitve pa nismo našli. Pa bi zagotovo pritegnila veliko zanimanja. Zemljo lahko najamemo, a to ni to. So lastniki, ki jo imajo, a je ne obdelujejo, in so ljudje, ki bi jo, pa je nimajo. Storitev je pravi primer delitvene ekonomije in socialnega podjetništva, saj ne vključuje denarja. Lastnik dovoli obdelavo kosa zemlje, v zameno pa dobi del pridelka (zelenjave, sadja) ali pomoč pri sezonskih opravilih na kmetiji. Kakor se dogovorita, le da sta oba zadovoljna.
Delitvena ekonomija vključuje še nekatere storitve. Storitev etsy.com je namenjena prodaji ročno izdelanih izdelkov. Izdelovalci jih težko prodajo, saj jih izdelajo premalo, da bi zadostili zahtevam trgovskih verig, majhne trgovine pa težko pritegnejo dovolj potencialnih kupcev. Nekaj takšnega bi lahko bila pri nas spletna trgovina leart.si. Zanimiva je tudi storitev http://neighborgoods.net/, ki poveže ljudi v bližini, da si izmenjujejo, kar si želijo. Podobne storitve pri nas nismo našli.
Deloma lahko med oblike medsebojne delitve uvrstimo posredovalnico rabljenih predmetov »Stara roba nova raba«, ki jo vodi Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Posredovalnica je organizirana kot socialno podjetje, njen namen pa ni samo dati rabljen predmet ponovno v promet, temveč tudi zaposlovanje ranljivih skupin prebivalstva. Podoben je tudi projekt tekstilnica.si, ki med drugim organizira dogodke, na katerih si lahko prisotni izmenjujejo rabljena oblačila.
Ni vse zlato, kar se sveti, in tako je tudi z delitveno ekonomijo. So težave. Najprej zaupanje med partnerjema. Avtomobila ne bomo posodili nekomu, ki ga bo razbil ali vrnil umazanega. Ali orodja nekomu, ki ga bo uničil. Tovrstne storitve namreč niso komercialna dejavnost, cene pa ne takšne, da bi vsebovale stroške zavarovanja. Potem so tudi problemi z zakonodajo, ki delitvene ekonomije ne pozna. Kar vedo upravljavci storitve iskanja poceni prevozov prevoz.org. Pred leti so imeli bližnje srečanje s tržnim inšpektoratom.
Občasno posojanje orodja, stanovanja in avtomobila je sicer konkurenca komercialni ponudbi, a je z njo ne moremo enačiti, saj ne prinese toliko zaslužka, to tudi ni ideja, da bi dejavnost registrirali po obstoječih pravilih. To ni problem le pri nas. V velikih mestih se komercialni ponudniki najema avtomobilov pritožujejo, da so jim storitve souporabe avtomobilov nelojalna konkurenca. Podobno velja za občasne ponudnike sob ali stanovanj. Hotelirji jih primerjajo s hoteli na črno, saj ne plačujejo enakih dajatev kot oni. Podjetja oziroma posamezniki, ki se odločijo za delitveno ekonomijo, pa se pritožujejo, da so obstoječa pravila zastarela, spremeniti pa jih ne morejo. Dostikrat zato delujejo na tanki meji med tistim, kar je dovoljeno, in sivo ekonomijo.
Največja težava v Sloveniji pa je naša majhnost. Težko je doseči dovolj spletnih uporabnikov, da upravljavec ozko usmerjene storitve, ne glede na način plačevanja, preživi. Zato tovrstnih storitev pri nas ni ali pa obstajajo toliko časa, dokler so posamezniki, ki se jim na njih ljubi brezplačno delati in jih vzdrževati. Na srečo pa to še ne pomeni, da delitvene ekonomije pri nas ni. Morda res ne bomo priča storitvi za souporabo avtomobilov, izposoji orodja in morda tudi zemlje za obdelavo, poteka pa drugje. Na spletnih forumih, družabnih omrežjih ali ustno, med prijatelji in znanci. Delitvena ekonomija niso veliki dobički, so majhni zneski, boljša izraba virov in manj potrošništva, socialno podjetništvo, skrb za okolje in tako naprej.
Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Marjan Kodelja
