Evforična predvidevanja, stara deset in več let, so bila za tisti čas razumljiva. Nihče ni sanjal o pametnih telefonih, običajni mobilni telefoni pa so bili takšni, da je zanje najlažje ponujal storitve in nanje plasiral oglase operater oziroma podjetja, ki so se z njim »poročila«! Problematika SMS-klubov z vsemi njihovimi nategovanji potrošnikov izvira ravno iz tistega časa, ko je bilo operaterjem popolnoma vseeno za varstvo uporabnikov, pa tudi za varstvo avtorskih pravic, dokler so dobivali svoje deleže. In jim nihče ni mogel česa očitati, saj so storitev ponujala »neodvisna« podjetja. Spominjamo se, da so si operaterji meli roke in si slikali prihodnost Indije Koromandije, v kateri se bosta zanje cedila med in mleko. Napovedovali so lokacijske storitve, ko bo telefon uporabniku pomagal spoznavati tuja mesta, hkrati pa jim bo predlagal restavracije in bare, katerih lastniki bodo operaterju za to plačali. Videli so se kot glavni ponudniki mobilne glasbe, mobilnih iger, pravzaprav vsega, kar imamo danes na svojem telefonu. Najbolj pa so stavili na mobilno oglaševanje, področje, kjer niso videli nobenega tekmeca. Kako se je vse spremenilo? Povezava pametnih telefonov s spletom jim je pokopala sanje, njihovo ponudbo pa omejila na prodajo osnovnih mobilnih storitev in štetje minut, sporočil in prenesenih megabajtov. Frustracija operaterjev je v tej luči razumljiva. Kot tudi vse, kar na trgu počnejo danes.

»K« od konvergence

Podobno velja tudi za »fiksne« operaterje, ki so bili tedaj še ločeni od mobilnih. Napovedovali so »konvergenčne« storitve, storitve na svojem omrežju, ki bodo šle dlje od nudenja poštnega predala, ter še kaj. V Sloveniji se je sicer prijela storitev televizije IP, ki niti približno ni tako priljubljena na zahodnih trgih. To je tudi razlog, zakaj še vedno nimamo enovitega standarda za to storitev, to pa je posledično krivo, da sprejemnik ni del televizorja, pač pa dodatna naprava. Od konvergence so na koncu ostali le združeni paketi, katerih edini prednosti sta en račun in nekoliko nižja cena, ki jo lahko razumemo tudi kot nagrado, da vse storitve naročamo pri enem ponudniku. Tudi v tem primeru so glavnino prevzela spletna podjetja, pa če govorimo o spletnem oglaševanju, novih načinih (cenejše) komunikacije ali o storitvah pretočnega videa in glasbe. Zaradi teh storitev se operaterjem stemni pred očmi. Uporabniki vse bolj obremenjujejo omrežje, operater pa od povečanja prometa razen večjih stroškov mednarodnih povezav nima ničesar drugega. Mimogrede, Netflix je sklenil dogovor z ameriškima operaterjema in jima plačal, da bodo s skupnimi močmi naredili to storitev boljšo za uporabnike. Tako se danes imenuje davek, ki ga je moral Netflix plačati, da operaterja ne bi uvedla omejitve v mesečni količini podatkov ali kako drugače nagajala uporabnikom storitve.

Da se ti zvrti

Da so paketi in cene elektronskih komunikacij danes takšne, kot so, niso pomembni le trendi v tujini, temveč ali celo predvsem preteklo dogajanje na domačem trgu. Če zanemarimo cene mobilnega gostovanja, katere nižanje je narekovala evropska komisija. Pa tudi ta tega ne bi bila v stanju storiti, če ne bi imela privolitve velikih operaterjev iz severnoevropskih držav, ki so imeli najmanj (ali skoraj nič) od visokih cen gostovanj.

Obračun vseh storitev elektronskih komunikacij je bil na začetku zelo podoben. Mesečna naročnina plus poraba. Tako smo plačevali internet (klicni dostop) in statično ter mobilno telefonijo. Izjema je bila le televizija. Operater Vega, ki ga je po kratkem predahu nasledil Tušmobil, je prvi ponudil pakete z vključenimi minutami in bil popolnoma neuspešen. Delno zaradi položaja Mobitela na trgu, delno pa zaradi zanemarjanja vključevanja novih tehnologij, pod vplivom katerih je bil ves trg. Na področju interneta je malo revolucijo sprožil T-2, ki je z odkritimi dampinškimi cenami hotel zamajati Telekom. Ko se je izkazalo, da njegovi lastniki nimajo vreče brez dna, je tudi T-2 moral prilagoditi cene in jih izenačiti s tekmečevimi.

Ker je statična telefonija bolj ali manj postala nezanimiva oziroma domena poslovnih uporabnikov, se je boj operaterjev preselil k mobilnim storitvam. Operaterji so se zapletli v cenovne vojne, ki nikoli niso nekaj dobrega ne za uporabnike, še manj za operaterje. Najprej paketi z vključenimi količinami v slogu kdo za manj ponudi več, na koncu pa paketi z neomejenimi količinami, ki pravzaprav niso takšni. Vojne je (vsaj tako kaže) konec in prihaja račun. V drobnem tisku so skrite omejitve neskončnosti, operaterji pa uvajajo nove skrite stroške. Leta 2008 sta dva operaterja uvedla pakete, pri katerih se neporabljene minute prenesejo v naslednji mesec. Pred kratkim sta jih ukinila, ker, kot trdita, zaradi neomejenih paketov uporabniki po njih ne sprašujejo. Operaterji v tujini jih še vedno poznajo, nekateri dovoljujejo tudi prenos neporabljenega podatkovnega prenosa. Tega bi bili veseli tudi slovenski uporabniki, toliko bolj, ker imajo cenovno najbolj primerni neomejeni paketi neomejene klice in sporočila, količina podatkov pa je še kako omejena, presežene količine pa plačamo po porabi. Kdor trdi, da ta možnost za uporabnike ni zanimiva, se izmika jasnemu odgovoru.

Kdaj družinski paket?

Gledano s stališča potrošnika so dvojčki, trojčki, četverčki in oglaševanje ponudbe zavajanje. Najbolj nepošteno je tisto, ko je na veliko izpostavljena nizka cena, šele nekje v drobnem tisku pa je zapisano, da je to akcijska cena, ki velja le nekaj mesecev. Po izteku bomo plačevali drugo ceno, ki v oglasu ni tako na veliko zapisana. Podobno velja tudi za časovno omejen dvig hitrosti prenosa v internet, ki ga operater ponudi le kot vabo za odločitev za hitrejši in ustrezno dražji paket. Tema za oglaševalsko razsodišče?

Je iz dogajanj v preteklosti mogoče slutiti, kam bo šla ponudba elektronskih komunikacij? Ena možnost so družinski paketi. Ne trojčki in ne četverčki, temveč poosebljeni paketi za vse člane družine. To pomeni, da bomo prišli do operaterja in se z njim dogovorili, kakšne komunikacije želimo in koliko. Na primer: »Doma želim imeti dva televizorja, na njiju pa bi rad gledal te in te programe.« Je že čas, da operaterji nehajo prodajati programske sheme, namesto njih pa omogočijo, da uporabnik iz nabora vseh izbere le tiste programe, ki ga res zanimajo? »Statičnega telefona ne potrebujem, potrebujem pa dostop do interneta vsaj hitrosti 10 Mb/s v obe smeri in tri mobilne telefonske številke, pri tem pa želim imeti bazen z 2000 enotami storitev.« Bazen, iz katerega črpajo vsi trije mobilni telefoni. Če je neomejen, toliko bolje. Operater ima na voljo več bazenov z različnimi količinami, uporabnik pa izbere takega, ki mu ustreza. Zakaj pa ne, ko pa v trenutnem načinu plačevanja mobilne telefonije skoraj nikoli ne uporabimo storitev, ki so nam mesečno na voljo. »Na koncu me še zanima, koliko bo vse to stalo, da lahko preverim, ali morda drug operater ni ugodnejši pri popolnoma enakih izbranih storitvah.« Uporabnika pri vsem tem tudi ne bi smelo zanimati, katere povezave so pri njem mogoče in katere ne. To je stvar operaterja, da, po domače povedano, zrihta.

Naše želje, drugače jih niti ne moremo imenovati, ker dvomimo, da bodo operaterji šli po tej poti, so še veliko večje in na žalost zunaj operaterjevega nadzora. Tako kot en mobilni operater ponuja storitev pretočne glasbe Deezer, bi želeli, da bi operaterji ponujali tudi storitev pretočnega videa. Morda nas televizijski programi ne zanimajo, Netflix pa bi radi imeli. To pa je že popolnoma druga zgodba, ki nas vse bolj žuli. Zakaj se kot Evropejec ne morem naročiti na britanski ali nemški Netflix?

Moj mikro, november – december 2014 | Marjan Kodelja