Do leta 2000 je Apple osebne računalnike izdeloval v svoji kalifornijski tovarni. Danes je v njej klicni in distribucijski center, naprave za Apple pa »izdelujejo« pogodbeni izdelovalci. Delovanje Appla je omejeno na razvoj naprav in storitev, marketing in logistiko, slednje pa vključuje tudi zapleten in uravnotežen tok sestavnih delov med »pogodbeniki«. Lani je Apple napovedal, da bo izdelavo računalnikov preselil nazaj v Ameriko. Menda naj bi Obama zelo neposredno vprašal pokojnega Jobsa, zakaj Apple ne proizvaja v Ameriki. Vzrok za delno selitev, ugled podjetja, davčne ugodnosti ali nujo, ker obstoječ model pogodbene proizvodnje ne deluje vedno najbolje, pa ve le Apple.

Apple je postal sinonim za poslovni model »zunanje« proizvodnje, ki ga je izpilil skoraj do popolnosti. Sam namreč nadzira nabavno verigo sestavnih delov, v kateri so dobavitelji, vse dokler izpolnjujejo zahtevane tehnične specifikacije, kakovost in so sposobni v zahtevanem času dobaviti potrebne količine po pravih cenah. Vse to pa lahko počne, ker je sočasno osredotočen le na nekaj naprav.

Slabi kopiji

Podoben poslovni model sta sprejela tudi »softverska« velikana Google in Microsoft, ko sta vstopila na trg naprav in ki pod svojim imenom prodajata tablične računalnike oziroma v primeru Googla tudi pametne telefone. Oba prek svojih lastnih naprav kažeta ostalim izdelovalcem, kakšno naj bo delovanje strojne opreme, da bo kar najbolj usklajeno z njihovima operacijskima sistemoma, programi in storitvami. Microsoft je svoj »strojni« oddelek odprl že leta 1982, vendar je bil ta dolgo časa omejen na dodatke za računalnike (miške in tipkovnice), močneje pa se je razvil s prihodom igralne konzole Xbox, danes pa je odgovoren tudi za tablice Surface, s katerimi kaže, kakšna mora biti tablica za operacijski sistem Windows RT oziroma Windows 8. Microsoft je tablico Surface razvil skupaj s tajvanskim podjetjem Pegatron, trži pa jo sam. Google se je odločil za nekoliko drugačen pristop. Izbere izdelovalca in tehnične značilnosti, ki naj bi jih naprava imela, ta pa je uvrščena v družino izdelkov Nexus ter nato poslana na trg prek distribucijskega kanala izdelovalca in Googlove spletne trgovine Play. Logistika je pri obeh slabša plat zgodbe. Surface je na voljo le v izbranih trgovinah, Google pa ima redne težave pri izbiri količine, ki naj bi jo trg sprejel. Na primer, popolnoma so zgrešili pri oceni potreb po telefonu Nexus 4, ponudba je bila nižja od povpraševanja, kupci pa frustrirani, ker jih nekaj časa skoraj nikjer ni bilo na voljo. Za naprave Nexus je tudi značilno, da jih izdelujejo različni izdelovalci in tržijo skupaj z blagovno znamko Nexus tudi pod svojo. Omenjeni Nexus 4 je izdelal LG, prve telefone Nexus HTC Samsung, ta je podpisan tudi pod tablico Nexus 10, Nexus 7 pa je izdelal Asus.

Izvirni izdelovalci

Omenjena podjetja se v celoti zanašajo na pogodbene izdelovalce, ki izdelujejo sestavne dele naprav, jih sestavijo, zapakirajo in odpošljejo. Poslovni model tako imenovanih izvirnih izdelovalcev (ODM – Original Design Manufacturer) temelji na velikih serijah, hitrosti izdelave in nizkih stroških izdelave. Ugnezdeni so skoraj izključno v vzhodni Aziji, ni pa zgolj poceni delovna sila, pa čeprav ima pomembno vlogo pri nizki ceni izdelkov, razlog za to. Pomembno je, da so blizu, saj si tako hitreje izmenjujejo sestavne dele, pa tudi podatke o spremembah tehničnih značilnosti naprav in proizvodnih procesov. Če bi bili člani proizvodne verige daleč narazen, bi se podaljšal čas, s tem pa tudi cena izdelave.

Največji ODM je Hon Hai Precision Industry, v zahodnem svetu bolj znan kot Foxconn. V ducatu svojih tovarn, ki so kot manjša mesta, izdela 40 odstotkov svetovnih potreb po elektronskih napravah za končne kupce. Med drugim izdeluje iPhone, Xboxe, bralnike Kindle, pa tudi Intelove matične plošče, Acerjeve računalnike in Nokijine telefone. So tudi bolj specializirani ODM-izdelovalci. Tajvanski podjetji Quanta Computer in Compal sta največja izdelovalca prenosnih računalnikov, podjetje Pegatron pa izdeluje tablice Surface in iPad ter prenosnike MacBook Air. Čeprav to podjetje izvira iz podjetja Asus, ni hotelo izdelovati Asusovega prenosnika Zen, ker naj bi bil ta preveč podoben Applovemu. Kako ekonomsko močni so ODM-izdelovalci, kaže primer Philipsa. Čeprav gre za podjetje z dolgo tradicijo na trgu televizorjev, so svojo blagovno znamko prodali podjetju TPV iz Hongkonga, ki zdaj izdeluje Philipsove televizorje. To kaže na glavni problem, ki ga imajo kitajske tovarne. Pomanjkanje uveljavljenih blagovnih znamk, pod katerimi bi lahko sami uspešno prodajali svoje izdelke. Ni pa to edini primer prevzema uveljavljene blagovne znamke. Tudi Lenovo je pred leti od IBM prevzel blagovno znamko ThinkPad, na račun katere še danes služi, in postaja največji ponudnik prenosnih računalnikov na svetu.

Zanašanje na lastne sile

Vsa podjetja pa ne delujejo tako in se še vedno zanašajo na lastno proizvodnjo. Samsung ima proizvodne zmogljivosti v Koreji in svoje delavce (370 tisoč zaposlenih) plačuje bolje kot kitajske megatovarne svoje. V tem so nekateri našli razlog, zakaj imajo telefoni na videz cenena ohišja. Izdelava je dražja, zato za kakovostnejše ohišje ne ostane dovolj denarja. V nasprotju z Applom, ki mu ostane dovolj denarja za kakovostnejše kovinsko in stekleno ohišje. Samsung sam izdela 90 odstotkov sestavnih delov za svoje izdelke, saj meni, da se lahko tako hitreje prilagaja spremembam trga. Zunanji partnerji običajno niso dovolj hitri, lažje pa je tudi iskati sinergije znotraj podjetja. Hkrati Samsung s tem na nekaterih področjih kot dobavitelj tehnologij nadzira konkurenco. Najnovejši zaslon AMOLED ločljivosti HD je izdelan izključno za četrto generacijo telefonov Galaxy S, standarde zaslone te tehnologije pa Samsung z veseljem prodaja izdelovalcem pametih telefonov. Enako je z OLED-zasloni za televizorje. Podobno posluje tudi Samsungov največji konkurent LG.

Čeprav Lenovo večino sestavnih delov kupuje, računalnike sestavlja sam v svojih treh tovarnah na Kitajskem, Madžarskem in v Južni Ameriki. Ker izvirni izdelovalci ODM pred zagonom potrebujejo nekaj časa, predvsem pa dovolj veliko količino, so se manjše serije računalnikov Lenovo izkazale primernejše za čas svetovne krize, ko prodaja osebnih računalnikov upada. Iz enakega razloga se je Lenovo tudi hitreje prilagodil leta 2011, ko je nastal zastoj v dobavi trdih diskov zaradi cunamija na Tajskem.

Vsi imajo enake »komponente«

S kupčevega zornega kota je popolnoma vseeno, kdo je dejansko izdelal napravo, zanima ga kakovost, to pa mu – ali pa mu je ne – zagotavlja blagovna znamka, za katero se je odločil. Naprave znanih ali neznanih znamk imajo v sebi načelno enake izdelke, ker je prišlo do združevanja ponudnikov. Procesorje arhitekture x86, ki jih najdemo v vsakem osebnem računalniku, lahko dobavita le Intel ali AMD. Dobaviteljev procesorjev ARM za pametne telefone in tablice je več, ker so izdelani po arhitekturi, ki je v lasti britanskega podjetja. Pod ustrezno licenco jih izdelujejo izdelovalci čipov, kot so TSMC, UMC ali Samsung Semiconductor. Trde diske izdelujejo trije, Seagate, Toshiba in Western Digital, večino zaslonov za televizorje, monitorje, tablice in pametne telefone pa zagotavlja pet izdelovalcev (med njimi so najbolj znani Samsung, LG in Sharp). Tudi pomnilnike (ram ali flash) izdeluje le nekaj podjetij, Samsung Semiconductor, Toshiba, Hynix in Micron prevladujejo na trgu.

Omenjena podjetja so se specializirala za izdelke, ki jih izdelujejo; ker je proces izdelave kompleksen, ni velikih razlik v kakovosti izdelkov, ker pa je proizvodnja optimizirana, so cene optimalne. Dragi in poceni izdelki so zgrajeni na primer okoli enakega pomnilnika, ta pa enako dobro deluje v dragi ali cenejši tablici. Razlika med dragimi in poceni izdelki je v blagovni znamki, za Applovo tablico smo pripravljeni plačati več, čeprav je strošek izdelave podoben strošku tablice srednjega cenovnega razreda, v večjem nadzoru kakovosti med sestavljanjem, v uporabi dražjih snovi (predvsem ohišja) in v vgrajenih »močnejših« komponentah. Nima smisla, da bi vsi izdelovali vse (lastne procesorje, pomnilnike), saj bi to vplivalo na cene, ki si jih večina ne bi mogla privoščiti, zato bistvene sestavne dele izdeluje nekaj »specialistov«.

Moj mikro, maj – junij 2013 | Marjan Kodelja |