Prihodnost izobraževanja ni vpeljava modernih naprav v učilnico kot zamenjava za tiskane učbenike. Tu pa imamo nekaj izkušenj. Leta 2011 so na osnovni šoli Prule učencem prvega razreda potisnili v roke tudi tablični računalnik (tinyurl.com/jwfarw9). Ustanova Alma Mater Europaea pa v letošnjem šolskem letu uvaja Applov program izobraževanja z iPadi ena na ena. V okviru tega programa študentje ne bodo uporabljali »knjig«, temveč bodo do gradiva dostopali na tablicah, na njih pa bodo lahko delali tudi zapiske, gledali posnetke predavanj in se udeleževali video konferenc. Lepo, a pozabimo na naprave, saj je prihodnost izobraževanja v vsem dosegljivem oblaku, učenje in poučevanje pa se bo zgledovalo po družabnih omrežjih.

Opiranje izobraževanja na en tip ali celo na konkreten model naprave je neumnost. Tabličnih računalnikov pred nekaj leti sploh nismo poznali, vprašanje je, ali jih bomo še uporabljali čez pet ali deset let. Usvojiti znanje bi moralo biti vodilo, zakaj se izobražujemo, in ne pridobitev formalnega dokazila. List papirja, na katerem črno na belem piše, da smo zaključili izobraževalni program, bolj malo pove, koliko res znamo. Pomemben postaja dostop do znanj, učili in med seboj sodelovali bomo povsod, tako lokalno kot globalno. Izobraževalne ustanove prihodnosti bodo še vedno imele učence, ki bodo posedali po učilnicah, tem pa se bo pridružila veliko večja skupina učencev, ki nikoli ne bo prestopila praga učilnice.

Za »šolo« bolj kot opremljenost z informacijskimi napravami, strežniki, računalniki, programi postaja pomembnejša hitra internetna povezava. Učenci lahko uporabljajo katero koli napravo, dokler imajo dovolj hiter dostop v internet, pomembnejše od tega pa so izobraževalne vsebine. Te pa ne omogočajo zgolj enosmerne komunikacije, poslušanje, kaj učitelj predava, ali uporabo e-gradiv in poskušanje to razumeti, temveč interaktivnost, ko lahko učenec učitelja vedno kaj vpraša, prosi za dodatno razlago in podobno. Vse prek interneta. Učitelj oblak uporablja, da na njem pušča učencem naloge in preverja njihovo znanje. Pristop omogoča tudi individualno učenje, ko naloge niso za vse enake, oblikovane glede na povprečnega učenca, temveč prilagojene sposobnostim vsakega učenca posebej. Učenec ima takojšnji dostop do vsega, kar mu učitelj pusti v oblaku.

Prvi koraki v tej smeri se dogajajo tudi na naših šolah, saj jih ima veliko že tako imenovane e-učilnice, spletno mesto za povezavo med učitelji in učenci, ko oboji niso v šolah. Je pa to še daleč od tehnike množičnega učenja, saj jih večina šol uporablja, da učenci tam odložijo dokumente z domačimi nalogami, namesto da bi jih poslali po e-pošti. E-gradiva je malo, pa še to je odvisno od iniciative posameznih šol in tamkajšnjih učiteljev. Učenec, ki ga v šoli ni, ne more sodelovati pri pouku. Za kaj takega bi morala biti učilnica opremljena z video kamero, ki bi dogajanje v njej prenašala prek interneta. Pred tem bi morali rešiti vse ovire zaradi varstva osebnih podatkov in varnosti povezave. Učenec doma bi lahko sodeloval pri pouku v realnem času, učitelj bi ga videl prek njegove video kamere, komunikacija med obema pa bi lahko potekala prek zvočne povezave ali sistemov besedilnega sporočanja.

Prenos izobraževalnih tehnik in vsebin v oblak bo pomenil, da bo ves svet postal učilnica na vseh stopnjah izobraževanja, tehnika e-učenja pa bo spremenila tako poučevanje kot učenje. Oboji – učenci in učitelji – bodo svoje delo lahko opravljali od koder koli. Namesto da bi učenca učitelj poučeval, bi se ta lahko učil sam, na njemu lasten način, pri tem pa uporabljal izobraževalne vire, ki bi jih našel sam, brez učiteljeve pomoči.

Govorimo o tehniki MOOC, ki jo uporabljajo izobraževalne ustanove po svetu za visokošolsko izobraževanje in ki je v svetu vse bolj priljubljena, pri tem pa omenjamo šole. Mešamo hruške in jabolka. Niti ne. Nekje se mora začeti, najprej tam, kjer ni toliko konservativnosti pri uvajanju novih pristopov. O ponudnikih – omenimo le Coursero in edX – se največkrat govori v povezavi z zapletenostjo tehnike učenja, kot tudi o poslovnem modelu, ki jim omogoča preživetje. Kot smo omenili na začetku, je dostop do znanja brezplačen. Kako torej ponudniki zaslužijo? Na različne načine. Na primer študent mora plačati za diplomo (formalno listino), opravljanje izpitov ali pridobitev statistike uspešnosti, ponudnik pa lahko služi tudi s provizijo podjetja, ki je zaposlilo njegove »diplomante« ali z organizacijo sponzoriranih tečajev. Kar z drugimi besedami pomeni, da študenta spodbujajo, da se uči tista znanja, ki jih industrija potrebuje.

Vprašanje ni samo, ali bo množično učenje vplivalo na tradicionalno izobraževanje, temveč kakšen bo ta vpliv. Je res vse v dostopu (svobodi izbora) in brezplačnosti, znanje pa bomo pridobivali, kot smo nekoč glasbo prek Napsterja? Tako preprosto verjetno ne bo šlo. V svetu so vse glasnejše zahteve, da mora biti znanje zastonj, ne pa stvar »prostega trga«. Po drugi strani pa morajo raziskovalci, profesorji in učitelji od nečesa živeti, tehnika MOOC pa temelji tudi na njihovi vključitvi v sistem.

Sistemi množičnega učenja so največkrat stranski proizvod uveljavljenih svetovnih univerz, v njihovo gradnjo pa so bila vložena sredstva (državna ali zasebna). Ponudba storitev, ki jih zagotavljajo v primerjavi s tradicionalnimi »fakultetami«, je manjša, omogočajo pa več svobode in dostopnosti. Drugače povedano, omogočajo izobraževanje ljudem, ki si »klasičnega« izobraževanja ne morejo privoščiti. Zakaj ravno zdaj, ko je MOOC znan že nekaj let? Ker je čas pravi. Namesto da bi se odločili za neposreden boj z uveljavljenimi storitvami (fakultet), so ponudniki počasi izboljševali svojo ponudbo, dokler ta ni postala zanimiva za širši krog uporabnikov. Pomagal jim je tudi razvoj komunikacijskih tehnologij, predvsem razmah hitrega dostopa v internet, kakovostnejših video povezav, hranjenja podatkov v oblaku itd., brez česar množičnega učenja ne bi bilo. Posredno pa tako spreminjajo tudi klasično izobraževanje. Večina fakultet je ocenjenih glede na svojo raziskovalno delo, na pa po kakovosti poučevanja. Sistemi množičnega učenja pa ravno obratno – ocenjujejo jih podjetja, katera zaposlijo njihove študente, zato ta svoje storitve prilagajajo zahtevam trga. Učenje se spreminja iz časovno omejenega učenja v učenje na podlagi kompetenc – to pa je model, ki ga je lažje izvajati prek spleta.

Zahteve gospodarstva so drugačne, kot so bile pred desetletji, govorimo o sposobnosti dosmrtnega učenja in po potrebi spremembi poklica, ko za obstoječega ni več služb. Potreba po prilagajanju bo vodila v ponudbo mini tečajev v ravno pravšnjem času. Takšno izobraževanje lahko spletna ponudba zagotovi hitreje, kot so tega sposobne tradicionalne izobraževalne ustanove. Kaj takega pa bo spremenilo tudi ponudnike množičnega učenja. Iz zabavnega učenja bodo prerasli v resno industrijo, z resno infrastrukturo, ki bo sposobna optimizirati in poosebiti možnosti učenja milijonov študentov. Ali bo tudi tedaj spletno pridobivanje znanj še vedno zastonj?

Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |