Čeprav vsi proizvajalci svoje pomnilniške module prodajajo z deklarirano hitrostjo, pa lahko pri nekaterih (največkrat dražjih) računamo tudi na določeno mero zadržanosti in lahko torej module ob pravi podpori pohitrimo tudi za nekaj deset odstotkov. Potrebujemo le pravo matično ploščo, ki omogoča nastavljanje napetosti, postopno dvigovanje delovnih hitrosti pomnilnika, postopno dvigovanje hitrosti prednjega vodila procesorja in nastavljanje dostopnih časov pomnilnika ... Seveda lahko zaradi izredne povezanosti pomnilnika in celotnega sistema kar hitro posežemo tudi v delovanje procesorja ali komunikacijskih vodil, kot je AGP oz. PCIE, zato je treba imeti stabilno matično ploščo, ki nam omogoča največ manevrskega prostora (če se s tem seveda želimo ukvarjati). Pomaga tudi močan in stabilen napajalnik, saj je prav napetost alfa in omega vsega.

KUP ŠTEVILK

Kot smo že omenili, modul definiramo s kapaciteto in hitrostjo. Medtem ko kapaciteto obvladamo vsi (MB, GB …) je hitrost malenkost kompleksnejši pojem, saj je pravzaprav sestavljena iz prepustnosti in dostopnih časov. Če je prepustnost zgornja teoretična meja pretoka podatkov med pomnilniškim modulom in sistemom, pa dostopni časi odražajo zakasnitve pri dostopu do podatkov. Zakasnitev pomnilnika je sestavljena iz več številk, navadno je oblike 3-5-6-3-15 ali 5-5-5-12 … Te številke povzemajo zakasnitve pri korakih, potrebnih za prenos podatkov iz pomnilniškega modula oziroma vanj (CAS latency, RAS precharge, RAS to CAS delay, RAS activate precache). Ker lahko z optimiranjem dosežemo tudi več 10-odstotno pohitritev, se splača poigrati z nastavitvami in svoj računalnik optimirati. Pomembno je vedeti, da lahko modul DDR2-533 z optimiranimi časi zakasnitev deluje hitreje kot modul DDR2-667 z zelo ohlapno nastavljenimi dostopnimi časi (da bi na ta račun dosegli višjo prepustnost oz. hitrost)!
Povsem normalno je, da bomo ob iskanju optimalne nastavitve večkrat zgrešili in posledica bo »zmrznjen« oziroma ugasnjen računalnik. Zato nadaljujte le, če vam mostiček za izbris nastavitev BIOS-a ni popoln misterij in če vas misel na odpiranje računalnika ne navdaja z grozo.
Ker potrebujejo pomnilniki DDR2 dokaj malo energije, lahko vhodno napetost s privzete vrednosti 1,8 V dvignemo do 2,2 V. Do te vrednosti so testirani vsi pomnilniški moduli in tudi pri tej napetosti se moduli z dobrim aluminijastim hladilnikom ne bi smeli prekomerno segrevati. Dokler so na otip topli, ne pa vroči, je vse sprejemljivo. Nekateri proizvajalci za doseganje najvišjih hitrosti zapovedujejo dvig napetosti na 2,3 ali celo do 2,7 V. Tu velja biti precej pozoren, še zlasti ko računalnik zapremo, saj lahko pride do pregrevanja in v tem primeru garancija ne bo pokrila nastale škode.

MANJŠANJE ZAKASNITEV

Najpomembnejša vrednost pri navijanju je vrednost CAS, saj vse druge temeljijo na njej. V nastavitvah bomo namesto CAS večkrat ugledali tudi oznako CL, ki pomeni CAS Latency. Nižanje vrednosti CAS mora biti postopno, slediti mora hkratno preverjanje. Mnogokrat se bo namreč zgodilo, da se bo sistem pobral, a se bo po nekaj minutah polne obremenitve v Windows sesul. Večjo stabilnost v takih primerih poskusimo doseči z rahlim dvigom napetosti pomnilnika.
Če želimo optimalen sistemski sklad je treba ujeti v ravnovesje hitrost pomnilnika in prednjega vodila. V ta namen velja povečati FSB (in znižati večkratnik, seveda če nam matična plošča to dovoljuje). Predvsem na Intelovih procesorjih je višanje FSB-ja ključnega pomena za doseganje boljših rezultatov, saj je tako procesor zmožen obdelave več podatkov, kar je temeljni pogoj, da mu višja hitrost pomnilnika kaj koristi. Za povečanje stabilnosti velja malce povečati tudi napetost prednjega vodila.

Jaka Mele