Na tematiko varovanja otroka na spletu smo že večkrat opozorili, pa vendarle menimo, da nikoli o tem problemu ne moremo napisati preveč. Še kako pomembno je namreč, da so naši otroci na spletu varni in da znamo presoditi, od kod jim pretijo nevarnosti.

Otrok se kmalu sreča s spletnimi stranmi. Veliko, morda celo večina, je nedolžnih in za otroka ne predstavljajo neposredne nevarnosti. Lahko pa na popolnoma nedolžni strani po nesreči kliknejo na povezave – starejši otroci pa morda te celo iščejo –, ki jih pripeljejo do pornografskih strani. Prav tako ni pametno, da otroci obiskujejo strani z igrami na srečo ali strani, ki propagirajo orožje in uporabo mamil. To so spletne vsebine, za katere se starši strinjamo, da niso primerne za otroke. Vsak starš pa ima poleg njih še bolj ali manj dolg seznam ostalih po njegovem mnenju neprimernih vsebin.

Iz prakse lahko zapišemo, da še zdaleč niso vsi na YouTubu objavljeni videi primerni za malčke. Otrok lahko s klikanjem na predlagane videoposnetke iz nedolžnega Gangnam videa pride do neprimerne in nasilne risanke ali drugače neprimernega videoposnetka. Opazovanje, kaj otrok počne, je edina praktična oblika preprečevanja, da bi otrok naključno naletel na zanj neprimerno vsebino.

Družabna omrežja so splet znotraj spleta, primerna za izmenjavo mnenj, fotografij in še česa, hkrati pa tudi zlata jama informacij spletnim kriminalcem. Verjetno si ne želite, da bi otrok v omrežju objavil osebne podatke, morda celo številko očetove kreditne kartice, kot tudi ne, da bi celemu svetu povedal, da družina za dva tedna odhaja na dopust.

Zadnja leta so postale priljubljene spletne igre, navidezni svetovi oziroma mesta, kjer se otrok v igri poveže z igralci z vsega sveta. Nedolžni klub Pingvin, spletni del igre za razvijanje ustvarjalnosti Minecraft, da ne govorimo o spletnih igrah, kjer pretirano poudarjanje nasilja ni redko. V igrah lahko otroci komunicirajo z ostalimi igralci, pri tem pa ne moremo natančno vedeti, ali so na drugi strani res vrstniki po letih ali morda ne starejša oseba, ki se zaradi lastnih interesov izdaja za mlajšo.

Mlajši otroci ne, starejši pa zagotovo uporabljajo sisteme takojšnjega sporočanja, elektronsko pošto pa tudi internetno telefonijo. Zanje je značilno, da lahko z otrokom vzpostavi kontakt kdor koli, tudi oseba, ki je otrok ne pozna in nima dobrih namenov.

Otroci so med seboj različni, eni so »frajerji«, drugi »piflarji«, in običajna folklora je, da prvi druge bolj ali manj nadlegujejo. Splet jim je ponudil odlično orodje, enostavnost in hkrati možnost, da ostanejo anonimni. Odprtje Facebook računa v imenu sošolca in norčevanje iz njega, pošiljanje poštnih sporočil z norčavim besedilom ali predelano fotografijo in še cela vrsta drugih možnosti za spletno nadlegovanje. Koliko to »boli« žrtev, je odvisno od nje same, otroci lahko zaradi norčevanja zapadejo v depresijo, spet drugi pa se na to požvižgajo, ker vedo, da to ni pomembno. Starši pa moramo biti vseeno pozorni na to obliko nadlegovanja in se po potrebi odzvati nanjo.

Starši smo odgovorni za otrokovo početje, zato bomo krivi in odgovorni za vse »ukradene« nelegalne datoteke, pa naj gre za skladbe, filme, epizode TV-serij, programe ali kaj drugega. Čeprav lahko naštejemo cel kup razlogov, ki po našem mnenju vsaj malo opravičujejo nelegalno izmenjavo datotek, pa moramo vseeno otroku razložiti, da se to ne sme početi, ker gre za krajo.

Če je bil starševski nadzor pred leti, ko je otrok imel le računalnik, sorazmerno enostaven, se je zapletel s prodorom mobilnih naprav. Otrok je enakim nevarnostim izpostavljen tudi na tabličnem računalniku in pametnem telefonu, pri teh napravah pa orodja za starševski nadzor še niso tako dodelana kot v okolju osebnih računalnikov. Morda izdelovalci predvidevajo, da bomo starši te otrokom kupili šele, ko bodo starejši in bodo manj odvisni od nadzora, kar pa na žalost ni več v stiku z družbenimi potrebami. Ko gre otrok prvič v šolo, se hitro pojavi potreba, da dobi svoj telefon. Po možnosti pametnega, kajti popolnoma »neumnih« je v ponudbi iz dneva v dan manj.

Moj mikro, April Maj 2013 | Jan Kosmač |