Kaj pa procesor? V šolskih okoljih, razen če gre za zapletene grafične ali matematične dejavnosti, običajno ni potrebe po nekih hudih »zvereh«. Prenosniki s procesorjem Intel Core I7 so v večini primerov nepotrebno metanje denarja stran. Za osnovno delo je dovolj kak Intel Core I3 s 4 Gb delovnega pomnilnika, za udobno delo pa Intel Core I5 z enako količino pomnilnika. Celeronov, Pentiumov in tudi Atomov se je v prenosnikih dobro izogniti. Prva dva sta prestara, tretji pa je bolj uporaben v tablicah. Če razmišljate o procesorju AMD, se je smiselno odločati za procesor A8 ali A10, za šibkejše pa ne.

Tudi za pomnilnik velja, da je več načelno boljše, vendar tudi tu ni treba pretiravati. Ker gre pri uporabi prenosnikov običajno za manj zahtevna opravila, je 4 Gb v redu, 6 Gb dovolj, 8 Gb pa toliko, da bomo res imeli mir. Če žep dovoljuje, je včasih smiselna nadgradnja delovnega pomnilnika na 6 ali 8 Gb.

Kaj pa optični pogon? Ta je zadnje čase bolj ali manj neuporaben, saj je težak, okoren in krepko vpliva na avtonomijo baterije. Zato ni nič narobe, če ga prenosnik nima. Če pa ga že bomo kdaj potrebovali, si lahko omislimo tudi zunanjega, saj ga je mogoče dobiti že za manj kot 25 evrov.

Velikost zaslona je nekaj, kar je vsekakor treba vzeti v zakup. Uporabne velikosti se gibljejo nekje od 13 pa do 17 palcev diagonale, pri čemer je treba reči, da je 13 palcev za neko daljše delo malce premalo, 17 palcev pa običajno pomeni tudi večjo težo naprave. Prav zato je največ prenosnikov diagonale okoli 15 palcev, kar je dokaj optimalno. Če bo prenosnik veliko nošen naokoli, je smiselno pogledati tudi kak 14-palčni model. Kaj pa kakovost zaslona? Večina cenovno sprejemljivih prenosnikov (pod 1000 €) ima tako imenovani zaslon TN (Twisted nematic), v nasprotju z zasloni IPS (In-Plane Switching), ki jih najdemo pri tablicah. Zasloni TN nudijo manjši zorni kot in manj žive barve, kar pa ne pomni, da so slabi in da se jih je treba izogibati. Pomeni le to, da kakovost precej niha in da je tudi tu dobro prebrati kakšno recenzijo na to temo. Kaj pa zasloni, občutljivi na dotik? Pri prenosnikih je to nekaj, kar je na eni strani le pogojno uporabno, na drugi pa krepko zvišuje ceno. Imeti prenosnik v naročju ali na mizi in s prsti vleči po zaslonu je izredno nepraktična zadeva. Če je zaslon tak, da ga je mogoče obrniti in zapreti, da dobimo neke vrste tablico, še nekako gre, a ta funkcionalnost običajno pomeni krepko višjo ceno.

Najboljša tablica za šolarja

Tablice so dokaj praktične, saj omogočajo brskanje po spletu (mama, to je za šolo, veš), branje knjig (učbenikov, seveda), z njimi je mogoče delati krajše zapiske, če pa jih povežemo s kakšno Bluetooth ali USB-tipkovnico, pa je nanje mogoče napisati celo kakšno seminarsko nalogo. Baterije tablic običajno zdržijo precej dlje od tistih v prenosnikih, lažje jih je prenašati naokoli, z njimi pa se lahko tudi zabavamo in poslušamo glasbo, gledamo filme, komuniciramo s prijatelji (seveda samo v prostem času, mama).

Kako pa izbrati ustrezno tablico? Otrok bo rekel – iPad. A ko boste malce pogledali cene in jih primerjali s svojim žepom, bo jasno, da bo treba skleniti neki kompromis. In ta bo najpogosteje v obliki naprave, ki jo poganja Googlov Android. Tablice z Windows 8 sicer obstajajo, a so dokaj drage, zato bo treba še kakšno leto počakati, da cene padejo in da se poveča število programov, ki so na voljo zanje. Android torej. Toda naprav, ki delujejo v tem okolju, je kar nekaj in, roko na srce, med njimi vlada precejšen kaos. Zato je ločevanje zrnja od plev tukaj dokaj zahtevno. A nekaj napotkov vam kljub temu lahko damo. Prvo pravilo pri nakupu tablice je: ne kupujte naprav za manj kot 100 evrov, ki se vam svetijo z obcestnih panojev. Te so bolj ali manj neuporabne. Če bo kakšna babica hotela vnuku kupiti takšno tablico, jo odvrnite od tega. Kolikor toliko solidne tablice se začnejo tam pri okoli 150 evrih, najbolj pestra izbira pa je med 200 in 300 evri.

Kaj naj torej ima spodobna tablica za študij in učenje? Podatki so nekaj med tistimi, ki jih poznamo iz prenosnikov, še več pa med tistimi, ki jih poznamo iz sveta pametnih telefonov. Treba je upoštevati avtonomijo baterije, velikost in ločljivost zaslona, funkcije, kot so Bluetooth, GPS in podobne, kakovost kamer(e), priključki, ki jih nudijo, in še kaj bi se našlo. Večina teh lastnosti je takšnih, da je iz samih tehničnih podatkov težko razbrati kakovost, zato je tudi tu treba uporabiti internet in prebrati kakšno neodvisno recenzijo.

Je pa pri tablicah kar nekaj podatkov in lastnosti, ki so lahko zavajajoče. Recimo GPS. Satelitska navigacija je sicer čisto v redu zadeva, toda ali je v tablici uporabna? Boste v avtu res imeli stojalo z 10-palčnim zaslonom? Ali pa kamera. Je res treba, da ima tablica ultra kakovostno kamero? Boste z njo fotografirali rojstne dneve in podobno? Kako boste videti, če boste na koncertu v zrak molili kot list A4 veliko napravo in z njo snemali dogajanje? Verjetno vas bo kdo za vami opomnil, da zaradi vaše »plošče« ne vidi na oder. GPS je torej nekaj, o čemer sicer velja razmisliti, ali ga nujno potrebujemo (bolje ga je recimo imeti v pametnem telefonu), pri kameri pa je bolj pomembno, da ima tablica kamero zadaj in spredaj, tako da je mogoče napravo uporabiti za komunikacijo prek Skypa ali podobnih storitev. Dokaj pomemben podatek pri tablicah je pomnilnik. In to tako tisti delovni, torej RAM, kot tisti, ki je odgovoren za hranjenje podatkov (flash). Logika nam govori, naj bo obojega čim več. A pretiravati ni treba. Na tablice običajno ne shranjujemo ogromnih količin podatkov, tako da je lahko dovolj že takšna z 8 Gb, ta trenutek najoptimalnejša je verjetno takšna s 16 Gb, za kaj več pa moramo že imeti jasno izraženo potrebo, saj se tudi cena precej zviša. Za delovni pomnilnik velja, da je 512 Mb sicer za silo dovolj, vendar je 1 Gb tista vrednost, ki zagotavlja, da tablica drugo leto mogoče ne bo neuporabna, zastarela pa zagotovo bo.

Kaj pa procesor? Najpogosteje boste v tablicah našli procesorje ARM Cortex A, pri čemer je pomembna številka za oznako. Če je ta Cortex A5, gre za enojedrnega počasneža, ki zdaj nima več nobenega smisla. A8 je malce boljši, a tudi preslab za trenutne razmere. A9 do A17 so dvojedrni procesorji takta od 800 MHz do nekje 2 GHz (tudi nekaj več), ki so uporabni, vendar naj bo številka čim višja, najnovejši iz serije A53 in A57 pa so že štirijedrni in ti so ta trenutek najbolj zanesljiv nakup. V modelih s sistemi Windows boste sicer našli procesorje Intel Atom in AMD-jeve, vendar je teh tablic ta trenutek razmeroma malo, a tudi pri njih glejte, da sta število jeder in takt čim višja. Za tablice tudi velja, da je najbolje, če si jih ogledate v živo, zato pojdite v kakšno prodajalno, kjer jih imajo razstavljene, in jih preizkusite, nato pa še malce pobrskajte po spletu in preverite, ali boste kje deležni boljše cene.

Mogoče se sliši malce čudno, toda dokaj pripraven podatek o tablicah je tudi ta, ali zanje obstajajo recimo kakšni ovitki. Ti omogočajo na eni strani zaščito zaslona tablice, zaščito pred udarci, hkrati pa predstavljajo tudi nekakšno stojalo, ki omogoča lažje branje zaslona.

Kaj pa tiskalnik?

Seminarske naloge in podobne projekte je na žalost treba natisniti, saj naš izobraževalni sistem še zdaleč ni tako »elektronski«, kot bi bilo logično glede na stanje informatizacije. Kakor koli že, za to, da nekaj natisnemo, je seveda treba imeti tiskalnik. In kateri je najboljši? Enoznačnega odgovora seveda ni, saj je vse odvisno od potreb oziroma kaj bomo s tiskalnikom počeli. Najprej je dilema v tem, ali potrebujemo laserski ali črnilni tiskalnik. Za domače delo je slednji običajno boljša rešitev, saj pokriva različne potrebe (tiskanje besedila, fotografij …), je pa tudi cenejši. Laserski tiskalniki so bolj uporabni v poslovnih okoljih in tam, kjer se tiska veliko besedila in ni velikih potreb po barvnem tisku. A to je le ena plat medalje. Nato sledijo še druge odločitve. Ena je recimo ta, da ima tiskalnik vmesnik Wi-Fi, kar pomeni, da lahko nanj tiskamo iz prenosnikov in podobnih naprav, ki so v brezžičnem omrežju, ne da bi za to potrebovali poseben računalnik, prek katerega bi tiskalnik delili v omrežju. Druga stvar, ki je lahko še kako koristna, je dvostransko tiskanje (duplex). Zakaj bi porabljali kupe papirja, če lahko tiskamo na obe strani in s tem kup zmanjšamo za polovico? Včasih je tak dodatek stal kar precej denarja, danes pa obstajajo že cenovno ugodni modeli s to funkcionalnostjo.

Zadnje čase zelo priljubljene in tudi po našem mnenju najbolj smiselne so večopravilne naprave. Gre za naprave, ki v sebi združujejo tiskalnik, fotokopirni stroj in optični bralnik (skener). Na ta način lahko tudi kak dokument skenirate, mogoče pa ga je tudi fotokopirati, in to brez vključenega računalnika. Spodobne večopravilne naprave, ki bodo za domače in študijsko delo več kot dovolj, je mogoče dobiti že za manj kot 100 evrov.

Pri črnilnih tiskalnikih so večno vprašanje kartuše. Načelno obstajata dva »modela«, ki imata vsak svoje dobre in slabe lastnosti – posamezne kartuše za vsako barvo (cyan, magenta, yellow, black – CMYK) ali pa ena kartuša z vsemi barvami skupaj. V prvem primeru so kartuše cenejše, saj zamenjamo le tisto, ki je prazna, v drugem pa moramo zavreči celotno kartušo, tudi če je zmanjkalo le ene barve. Razlika pa je tudi v tem, da je pri skupni kartuši v njej običajno tudi tiskalna glava, kar pomeni, da vsakič, kadar menjamo kartušo, dobimo tudi novo glavo, pri posameznih pa je glava vedno ista, kar pomeni, da se lahko kakšna šoba zamaši, če tiskalnika ne uporabljamo dlje časa.