Po Wikipediji je spletna kamera (WebCam) realnočasovna kamera, katere sliko je mogoče doseči oziroma si jo ogledati prek svetovnega spleta (WWW), programov za spletno komuniciranje ali druge povezave med dvema osebnima računalnikoma. Lahko bi na hitro dodali, da gre v glavnem za manjše in cenejše naprave za široko rabo, ki omogočajo kolikor toliko spodoben zajem video posnetkov s ciljem komuniciranja ali predstavljanja.

NA ZAČETKU JE BIL LONEC S KAVO

In kako se je vse začelo? Hecno. Leta 1991 je prva spletna kamera prenašala v svetovni splet sliko lonca s kavo iz trojanske sobe računalniškega oddelka univerze Cambridge. Kako zanimiv je pogled na lonec vroče kave, je seveda stvar osebnega okusa ali hudomušnosti. Leta 2001 je tudi tem šaljivcem zmanjkalo zagona in so končno ukinili pogled na omenjeni predmet. Takrat pa je bila »okužba« že razširjena, posledice pa so vidne še danes oziroma vse bolj.
Kot mnoge nove tehnologije so spletne kamere in video komuniciranje doživele dokaj hitro komercialno posvojitev in s tem tudi tehnološki razvoj. Prve spletne kamere so bile, blago rečeno, neuporabne. Barve so bile obupne, zasti v slabših svetlobnih razmerah. Ločljivost je zadoščala ravno za približno prepoznavanje oseb na drugi strani, osveževanje sličic pa je bilo … hmmmm …. smešno. Tudi hitrosti prenosov iz naših domov v internet in nazaj niso ustrezale niti takšni kakovosti, kaj šele kaj več.
Industrija pa je hitro zahtevala »žive slike« in tako je kaj kmalu nizozemski razvijalec programske opreme napisal ustrezno programsko podporo za prenos žive slike v svetovni splet.
S širjenjem hitrejših povezav pa seveda postajajo tudi spletne kamere čedalje zanimivejše. Zadnje čase je mogoče zaslediti tudi prav hecno kampanjo. Z vseh strani nas obstreljujejo s prednostmi video komunikacij prek svetovnega spleta. A ne več toliko s ciljem prodati spletne kamere, ampak bolj s ciljem prepričati ljudi, da potrebujejo hitrejši dostop v internet.

Tehnologija spletnih kamer

Spletna kamera vsebuje bolj ali manj preprosto lečo, slikovno tipalo (CMOS ali CCD) in nekaj podporne elektronike. Srečujemo različne leče, najbolj razširjene pa so plastične, saj so tudi najcenejše. Navadno omogočajo osnovno ostrenje z ohišjem leče, pri katerem z odvijanjem ali privijanjem določimo točko ostrenja. Ločljivost se giblje nekje od 640 x 480 pik, zadnje čase pa je vse več modelov, ki ponujajo višjo ločljivost, seveda za ustrezno višjo ceno. Hitrosti osveževanja so nekako med 25 in 30 sličicami na sekundo.
Podporna elektronika »bere« sličice in jih pošilja računalniku. Zadnje čase se tudi na tem področju pojavljajo nove rešitve, tako nekatere kamere slike tudi stisnejo in optimirajo za prenos prek svetovnega spleta, spet druge imajo svoj IP-naslov ...

OSNOVNA UPORABNOST

Kljub že precejšnji razširjenosti spletnih kamer po naših domovih pa je še vedno veliko uporabnikov, ki so napravo kupili, ker je pač bilo to »in« in ker niso prav silno drage. Vsaj cenejši modeli ne. Po nekaj poskusih pa je zadeva utonila v pozabo in v glavnem rabi za nabiranje prahu. In kaj naj bi sploh počeli s spletno kamero?
Ja, kar pač želite. In to je? Joj, ste trmasti. V glavnem pa je res, da včasih potrebujemo vodilno idejo, dalje se že znajdemo sami. In to bomo poskusili pokazati v seriji člankov. Na hitro pa lahko omenimo osnovno uporabnost spletnih kamer tudi tukaj.
Prva zadeva, ki nam pade na pamet, je seveda spletno komuniciranje. Ko sem testiral prvo spletno kamero, sem porabil prav malo čas za namestitev in nekaj dni, da sem našel popolnega neznanca na drugem koncu sveta, ki je imel spletno kamero in bil pripravljen pokramljati z mano vsaj toliko, da sem lahko naredil posnetke zaslona za popestritev članka. Zdaj je precej drugače in prav gotovo poznate koga, ki ima potrebno opremo za video kramljanje. Če ne drugega, pa s spletnimi kamerami opremite svojo družino. Prav uporabno in prijetno je namreč, če lahko vidiš svojega otroka, ko si na službeni poti.
Video nadzor je že druga kategorija. Ne nujno namenjena varovanju premoženja. Prav koristno lahko kamero postavite v otroško sobo in občasno pokukate, ali sine mirno spi in ali med igro razstavlja družinsko budilko. Varuško lahko nadzirate tudi, ko ste daleč od doma, recimo v Tunguziji.
S spletno kamero se lahko tudi igrate. Hej, hej, ne je metati v koš in ne igrati nogometa z njo. Ne bo zdržala. Na voljo pa je precej igric za otroke (in odrasle), pri katerih kamera zaznava premike glave ali drugih okončin, s tem pa premikate, kar pač je za premikati po zaslonu s ciljem uspešno končati igro. Seveda se s tem igramo tudi odrasli. Pred kakšnima dvema letoma sem tudi sam nasedel na hecen načrt. Na kapo sem zalepil LED-diodo, kamero postavil na monitor in zmanjšal občutljivost. Potem sem lahko z obračanjem in nagibanjem glave menjal poglede v priljubljenem simulatorju letenja. Joj, je bilo krasno, le žena me je silno čudno gledala. Po nekaj dnevih sem se zbal, da bo poklicala strokovno pomoč. Na srečo nisem imel še druge spletne kamere, s katero bi si lahko ogledal, kako bedasto sem bil videti med vožnjo letala iz domačega naslanjača. A zadeve delujejo in so prav špasne.
Različni uporabniki pa so našli še več uporabnih vrednosti spletnih kamer. Kaj hitro so spletne kamere priključili na teleskope, mikroskope, jih postavili na balkon ali pred kletko s hrčkom. Potem so lahko sami oprezali za sosedi, si ogledali zvezde iz naslanjača ali nadzirali, kaj počne domači hrček, ko nas ni doma. Še kakšen način uporabe pa boste morda iznašli prav vi.

POCENI IN DRAGO

Ob ogledu spletnih ali pravih trgovin ste se verjetno vprašali, zakaj ene spletne kamere stanejo pet, druge pa 30 tisočakov. Preprostega odgovora ni, saj je kar nekaj razlogov, zakaj je lahko cena spletne kamere tudi nekoliko višja. Poglejmo nekaj razlogov.

Ločljivost in osveževanje

Ločljivost spletnih kamer je lahko 640 x 480, 800 x 600, 1024 x 768 pik ali celo več. Tiste z več so navadno namenjene nekoliko resnejši rabi in niso namenjene domačim podvigom. Ločljivost seveda določa, kako velika in kakovostna bo slika, ki je bomo deležni na zaslonu, oziroma kakšna bo videti na drugem koncu sveta pri našem sogovorniku. Več je seveda bolje, kar nam pa malo pomaga, če imamo počasen priključek v svetovni splet ali celo (bog nas obvaruj) klicno linijo. Na srečo pa tudi spletne kamere z višjo ločljivostjo omogočajo zajem slike z nižjo ločljivostjo za primere slabših povezav.
Drug pomemben podatek je hitrost osveževanja slike. 25−30 sličic na sekundo je seveda dovolj. Toda eno je nazivna vrednost, nekaj drugega pa to, kar v resnici dobimo. Cenene kamere namreč ne dosegajo te hitrosti, pa če še tako na veliko piše v tehničnih podatkih. Že bežen preizkus pokaže, kako je s tem. Poglejte živo sliko na zaslonu, pomahajte kameri, in če vidite gibe roke kot v poceni burleski, potem to ni ravno to, kar želite. Sicer se vam bo to občasno tako ali tako dogajalo pri video komunikacijah zaradi nestabilnih prenosov podatkov, a vsaj v osnovi je dobro imeti kamero, ki zadosti osnovnim kriterijem. In boljša je kamera v tem pogledu, višja je cena.

Leča

Leče so pri vseh optičnih napravah silno pomembne. Težava je, da so majhne leče manj kakovostne kot večje, prav velikih leč pa seveda ne moremo spraviti v majcene naprave, ki sedijo na naših monitorjih. Leče so lahko steklene ali plastične. Steklene so seveda boljše, a so tudi dražje. Obdelava je veliko dražja kot pri plastičnih. Tako navadno v spletnih kamerah srečujemo plastične leče. Sama zgradba in material takšne leče ne moreta zagotoviti prav ostrih posnetkov. Seveda pa je tudi med plastičnimi lečami razlika v kakovosti. In boljša je leča, boljša bo slika. Spletna kamera pa ustrezno dražja.
Na voljo so seveda spletne kamere z različnimi oblikami leč, ki zajemajo različen vidni kot. Navadno so pri nas doma kamere z dokaj ozkim vidnim kotom. Na voljo so tudi takšne, ki zajemajo zelo širok vidni kot. Najtemeljitejše v tem pogledu so leče »ribje oko« (fish eye), ki pa sliko dodobra popačijo, zato pa prikazujejo skoraj 180-stopinjski kot.
Lečo je seveda treba nekam vdelati in zagotoviti možnost nastavljanja točke ostrenja. Rešitev je lahko ročna (v večini primerov), je pa razlika v navoju ležišča leče. Navoj je lahko bolj ali manj natančen in takšne so potem tudi možnosti ostrenja. Redke spletne kamere premorejo samodejno ostrenje. In ni treba omeniti, da so precej dražje od ročno ostrenih sorodnic.

Tipalo

Tipalo je pomembno, a ne tako zelo, kot si nekateri predstavljajo. Lahko je CMOS ali CCD. Včasih so tipala CMOS vdelovali v cenejše modele. Ni pa mogoče trditi, da je tudi v splošnem to slabša rešitev. Vsaj v spletnih kamerah nižjega cenovnega razreda ne.

Elektronska drobovina

Prav ta del lahko pripomore k temu, da je spletna kamera bolj ali manj zanimiva. Elektronika seveda ni vsemogoča in ne more izboljšati kakovosti slike, če je leča popolnoma zanič. Veliko pa vpliva na to, kako se kamera odziva na spremembe osvetlitve, na različne tipe osvetlitve, na prenos podatkov in še in še. Kamere s skromnimi možnostmi navadno prikažejo obraze nekoliko ali zelo rdečkaste, zlasti pri umetni svetlobi. Še huje je, da imamo navadno vir svetlobe na popolnoma napačnem mestu. Tako bo cenena kamera pravilno zadela svetlobo prostora, vaš obraz pa bo bolj ali manj črn, zrnat in v glavnem grozen.
Nekoliko bolje opremljene spletne kamere se hitro in natančno odzivajo na vse spremembe, barve pa so vsaj približek realnosti.
Kot rečeno, imajo nekatere spletne kamere vdelano tudi kaj več kot le to, denimo možnosti, kot so stiskanje in optimiranje posnetkov za hitrejši prenos, IP-naslov, brezžična povezava, možnost omrežne priključitve, avtofokus, digitalni zum, obračanje kamere, občutljiv mikrofon in še kaj se najde. Saj so v glavnem poskusili vdelati že vse, česar se lahko domislimo. In ja, seveda. Vsak tak dodatek je treba plačati.

Oblikovanje in znamka

Kruto, a resnično dejstvo: grde naprave so navadno cenejše. Ali vsaj niso tako zelo oblikovno domišljene ali pa je sama izdelava nekoliko šepala. V smislu slabo posnetih robov, slabega ujemanja delov ali barv. In bolj kot je zadeva poceni, bolj »šlampasto« je narejena. Vsaj načeloma je tako. Saj meni tudi niso prav vse drage spletne kamere všeč.
Podjetja, ki izdelujejo spletne kamere, pa so tudi bolj ali manj znana. Zveneče ime še ni nujno zagotovilo kakovosti. V glavnem se večja podjetja res vsaj malo potrudijo, ker želijo še dalje poslovati. Vsekakor pa je tudi to treba plačati. Ne pri vseh enako. Odvisno od politike podjetja. Vsekakor pa je dobro pogledati, kaj ponujajo podjetja z manj zvenečimi imeni. Včasih se kje skriva prav kakovostna naprava za hecno nizko ceno.
No, takih in drugačnih razlogov za ceno določene naprave je vsekakor še več. Odločitev je vaša, navadno pa tudi tukaj velja pregovor: Kolikor denarja, toliko muzike.

SPLETNE VIDEO KOMUNIKACIJE

Ena od očitnih uporabnih vrednosti spletnih kamer so seveda video pogovori oziroma njihova nadgradnja, videokonference. Kako se tega početja lotiti, je še vedno pogosto vprašanje. Spletnih kamer je po domovih vse več, natančnih receptov pa nikjer. Zakaj? Ker v resnici niso potrebni. Spletne kamere imajo najbolj razširjen priključek - USB. Ob nakupu je kameri priloženo navodilo za namestitev. Navadno je treba najprej naložiti gonilnike in šele potem kamero. Kako naprej. Lepo v svetovni splet, kjer je treba sneti katerega od programov za spletno komunikacijo. Saj večino tovrstnih programov že poznate. Praktično vsi tisti, ki ste z njimi do zdaj samo klepetali z znanci in prelili kakšno datoteko. ICQ, Yahoo Messenger, MSN Messenger …Vsake toliko najdete katerega od teh tudi na našem DVD-ju, tako je tudi ta mesec. Potem potrebujete uporabniško ime in geslo, kar opravite v nekaj minutah Naslednji korak je iskanje znancev, ki premorejo spletno kamero. Komunikacijo sprožite namesto z ikono za klepet z ikono za video klepet. Navadno pa ti programi omogočajo video pomenek le z enim sogovornikom.

Na voljo so tudi programi namenjeni videokonferencam. Z več udeleženci, od katerih je vsak na svojem koncu ali pa gre za dve skupini, vsak na svoji lokaciji. Bolj ali manj zahtevni so ti programi, pač za različne uporabnike. V takšnem programu lahko navadno pošljete vabilo več sogovornikom hkrati ali pa jim omogočite priključitev pripravljeni konferenci. Nič zahtevnega.
Komunicirate pa lahko tudi s popolnimi neznanci. V prej omenjenih komunikacijskih programih poiščete trenutno prisotne sogovornike, le da zahtevate le takšne, ki imajo spletno kamero. Ja, saj so večidel prijavljeni na primeren način. Ali pa se udeležite video pomenkov na spletnih straneh za tovrstne zmenkarije. Saj jih kar mrgoli.
Seveda pa je zadeva več kot dobrodošla na službenih potovanjih, ki lahko trajajo tudi kak teden ali več. Družina je vsekakor zadovoljna, ko lahko med pogovorom tudi opazujejo očka ali mamico nekje tam daleč, predaleč ...
Slika: Zmenkarije.jpg

SPLETNE KAMERE V OKOLJU

Ena od dobrih stvari je, da se ne zavedamo, koliko kamer nas povsod opazuje. Pa saj večidel niso namenjene temu, da bi nas opazovali neznanci, ko si na cesti vrtamo po nosu. Tudi po naših mestih so postavljene kamere, ki so lahko prav dobrodošle. Mimogrede lahko pred odhodom na pot preverimo, kakšno je vreme v določenem mestu. Celo Dars je na svoji spletni strani ponudil dostop do posnetkov določenih odsekov slovenskih avtocest. Namesto vremenske napovedi si lahko mimogrede ogledate, kakšne so vremenske razmere na avtocesti in ali je na določenem odseku gneča. Sami se lahko prepričate na spletni strani www.vreme-si.com/spletne-kamere.htm.

Posamezne interesne skupine so opremile s spletnimi kamerami določene lokacije, ki jih zanimajo zaradi njihovega konjička. Ali pa zaradi reklame. Tako so s spletnimi kamerami dokaj dobro opremljene tudi naše gore in hribi. Sicer res večidel smučišča, a tudi tak posnetek vsebuje koristne informacije. Pred odhodom na smučišče si ogledamo, kakšno je vreme in v kakšnem stanju je snežna odeja. Tudi gneči se lahko tako elegantno izognete. Na naslednji povezavi boste našli kopico spletnih kamer, postavljenih po hribih: www.hribi.net/kamere.asp.

VARNOST

Ne varovanje, ampak varnost. Vaša, moja, še od koga.
Spletne kamere so sicer dobra zadeva za komuniciranje in vse drugo, kar smo že ali še nismo omenili. Lahko pa tudi postane prav neprijetna izkušnja. Zlasti če se ne zavedamo nevarnosti, ki nam preti.
Spletne kamere, posebej tiste z lastnim IP-naslovom, omrežne spletne kamere, kamere priključene v poseben strežnik WebCam brezžičnega ali drugačnega usmerjevalnika (router) omogočajo dostop tako ali drugače tudi z druge lokacije v svetovnem spletu.
Že pred časom so hekerji razvili programsko kodo s prav »žleht« nalogo. V okuženem računalniku program poišče spletno kamero in hekerju omogoči dostop do te. Brez dovoljenja lastnika kamere, seveda. Tako dobi heker še en kanal z »reality showom«. Tokrat kar iz vaše dnevne sobe oziroma drugega prostora, kjer je kamera nameščena. In če bi se pobje nad posnetki samo naslajali, bi to že bil hud vdor v vašo zasebnost. Še huje je. Tako dobljene vsebine lepo objavijo na spletnih straneh. Kaj vse počno ljudje pred svojimi ali v bližini svojih računalnikov pa sploh nočete vedeti. In so brez skrbi, saj ne vedo, da jih njihova lastna spletna kamera izdaja vesoljnemu svetu.
Hja, kamere je varneje izključiti, ko jih ne potrebujete. Nekateri modeli spletnih kamer že premorejo poseben pokrovček ali zaslonko, ki vključi oziroma izključi spletno kamero. Ko je izključena, pa zaslonka zastira objektiv kamere. Tako tudi v pri zgoraj omenjenem vdoru v vaš računalnik niste izpostavljeni tujim pogledom.
In zaščita? Seveda lahko spletno kamero izključite, ko je ne potrebujete. Toda če tako nadzirate svoje domovanje, to seveda ni mogoče. Dostop do svoje spletne kamere pa lahko omejite z vsaj preprostim uporabniškim imenom in geslom. Določite lahko tudi, s katerih IP- naslovov je mogoče do vaše kamere dostopati. Ali iz katere naprave oziroma računalnika. Nekateri programi in usmerjevalniki omogočajo celo nekoliko skrit dostop do vaše spletne kamere. Saj vi veste, kje je in kako do nje. Drugim pa le otežite dostop do nje.

Zdenko Frangež