Tisti dobri stari časi, ko je bil doma le klasični telefon, so že davno mimo. Pred dobrimi desetimi leti se je začela doba, ki je korenito spremenila način sporočanja. Nagovor »Janez, kje si?« je zamenjal tistega klasičnega »Janez, Francelj tu, lepo, da si doma«. Nič več čakanja na klic, ugotavljanja, kdo kliče ali preprostega sporočanja, zazvoni dvakrat, trikrat, aha, kliče Micka, je ravno prišla domov in je čas, da jo pokličem nazaj. Ker je nacionalnemu operaterju primanjkovalo žic, so si omislili dvojčke, in ko je govoril drug, je bil tvoj telefon gluh. Bog ne daj, da je bila soseda najstnica, kajti pogovori so lahko trajali tudi ure in ure. V isti koš spadajo tudi neodložene slušalke in še ena majhna neprijetnost: dvojčka nisi mogel poklicati.

MOBILNA REVOLUCIJA

Mobilni telefon je vse to obrnil na glavo. Kolikokrat vas razen bližnjih še kdo pokliče na klasični telefon? Morda starši? Res najbližji prijatelji? Koliko jih sploh ve vašo stacionarno številko? Verjetno zelo malo. Danes imate več možnosti, da vas pokliče na to številko kdo, ki izvaja razne ankete ali telefonsko prodajo, kot kateri od vaših znancev. Mobilni telefon je seveda čisto druga zgodba. Moja žena, ki se načeloma mobilca izogiba kot hudič križa, ima v njem vsaj 50 telefonskih številk sodelavcev in kolegov. V mojem jih je petkrat toliko, saj le redki pomislijo, da bi me poklicali na službeno ali domačo številko. Po možnosti dobim elektronsko sporočilo in nato še klic, naj potrdim elektronsko sporočilo. Da o tem, da te klicoči dobi v vsakem trenutku praktično povsod po svetu, niti ne govorim.

»GROZI« NAM ŠE VIDEO ...

Zadnja moda v tej smeri je video. Na telefonih in seveda spletne kamere. Naš največji internetni operater jih je v zadnji akciji celo ponujal v enem od paketov. In obojega ne maram. Prvi razlog se skriva že v sami kakovosti videa. Sem prezahteven, če želim videti vsaj 15 posnetkov na sekundo in da ima slika višjo ločljivost kot 160 x 120 pik? Sogovornik na drugi strani me spominja na risanko, sestavljeno iz legokock, tudi obnavljanje slike je praviloma kot v kakšnem bizarnem videospotu.
Drugi, bolj sporen vidik je vdiranje v osebni prostor. Že mobilni telefoni so na tem področju naredili temeljito škodo, kamere jo bodo še večjo. Začnimo s prvimi, V Sloveniji že praktično ni osebka, ki ne bi imel svojega mobilca. Od prvošolskih otrok do dedkov in starih mam, vsi ga imamo. Tudi predeli naše preljube države so dobro pokriti, morda le kje v Kočevskem Rogu ne boste imeli signala. Drugače povedano, klicoči vas lahko dobi tako rekoč povsod. Če se ne oglasite, o groza, zakaj nisi poklical nazaj? »Saj se ti je izpisalo, da sem te klical? Še SMS sem poslal.« Saj nisem predsednik države, da bi moral biti takoj dosegljiv. Kako smo že komunicirali pred četrt stoletja? Le redki so imeli telefonske tajnice, in če tistega na drugi strani žice ni bilo doma ali ni hotel dvigniti telefona, si mu lahko poslal le še telegram. Tako mimogrede, ga kdo še uporablja? Danes smo postali tako pomembni, da moramo biti dosegljivi na vsakem koraku. Za vsakogar. Na vsakem koraku. Ob skoraj vsaki uri. In če te ne klicoči ne dobi, je že panika.
Zdaj pa k temu dodajmo še sliko. Zadnja meja tako pade. Oseba na drugi strani stopi v mojo sobo. Postanem tako rekoč Bar v živo, sicer le z enim gledalcem, a tudi to je preveč. Žal se s tem ne morem sprijazniti, kot se tudi z mobilnim telefonom težko. Včasih razmišljam, da bi ga preprosto ukinil. A kaj, ko ga imajo vsi drugi in sem ga prisiljen imeti tudi sam. Na srečo mi spletne kamere ni treba imeti, čeprav jo podpirajo vsi programi za komuniciranje, začenši z Messengerjem in Skypom (mimogrede, drugi deluje veliko bolje). A da ne govorim kar tako, sem zadevo preizkusil. Ni se obneslo, jo bom kar vrnil uredniku.
Poglejmo zdaj korak naprej, v poslovni svet. Zakaj kljub bistveno cenejšim stroškom ljudje še vedno hodijo na sestanke ali tiskovne konference? Preprosto zato, ker želijo sogovornika videti na štiri oči. Zadnjič je Hewlett-Packard speljal prvo slovensko tiskovno konferenco prek spletnih kamer. Štirje sogovorniki, vsakega si videl na sliki, v drugem oknu je tekla predstavitev. Za nekoga, ki je izven Ljubljane, je to vsekakor dobrodošlo, čeprav malce utrujajoče, saj je slika majhna. Še bolje bi bilo, če bi recimo omogočili oboje, obisk tiskovne konference v živo in prek spleta. Če se ti da priti tja, ok, če ne moreš, boš pogledal prek spleta.
A če dobro pomislim, bodo navkljub mojemu negodovanju spletne in drugačne kamere počasi zavzele svet komunikacij in podobno kot mobiteli spremenile načine obnašanja ljudi. Do takrat se jim bom vztrajno izmikal in se delal, da jih ne poznam. Kolikor dolgo se bo dalo.

POGLED V PRIHODNOST

Napovedati, kako in v katero smer se bodo razvijale spletne kamere, je neprijetno in praktično nemogoče opravilo. Glede na trenutni trend in novosti, ki se pojavljajo, pa lahko mirne duše rečemo, da bodo spletne kamere vse bolj prisotne. Video pogovori se tako že selijo tudi na naše mobilne telefone, kaj potem tega ne bi počeli tudi doma. Manjše bodo, pestrejših oblik, z vdelanim samodejnim ostrenjem, daljinskim nadzorom smeri in točke ostrenja. Večja bo ločljivost in to si bomo s širokopasovnimi dostopi v internet tudi privoščili. Deležni bomo kakovostnejših video posnetkov. Prav lahko se zgodi, da bo več tudi digitalnih fotoaparatov, ki bodo omogočali takšno priključitev. Kako kmalu? Verjetno zelo kmalu. Vsak dan namreč ugleda luč sveta zmogljivejša spletna kamera.
Spletne kamere. Lahko jih imamo radi, jih s pridom uporabljamo ali pa jih sovražimo. Ne zaradi njih samih, temveč zaradi tega, kar prinašajo. Ko se zgodaj zjutraj oglasimo na telefon, nas vsaj nihče ne vidi. Prav gotovo ni lepa slika. Prej ali slej pa bo tega konec in vse bolj bomo izpostavljeni tujim očem. Doma, na sprehodu in še kje. In morda ne ravno nam, našim otrokom pa bo to nekoč popolnoma naravno stanje stvari. Za zdaj pa, če ne drugače, se lahko pred pogledi zaščitimo tako, da prek spletne kamere poveznemo nogavico, ko je ne potrebujemo ali nočemo biti videni v vsej lepoti zgodnjega jutra.

Zdenko Frangež