Računalništvo v oblaku, baze v oblaku, datoteke v oblaku (in oblaki v oblaku) in vse, kar spada zraven, niso nova pogruntavščina. Še več, pri oblačnih shrambah gre zgolj za pametno zastavljen vmesnik, ki uporabnika reši določenih opravil, ki jih lahko enačimo s hranjenjem kopij ali manj pogosto uporabljanih datotek na zunanjih diskih ali ključkih, še nekaj analogije pa lahko najdemo tudi z nekdanjimi strežniki FTP in ne nazadnje tudi pošiljanjem po elektronski pošti.
Oblak z datotekami ni nič drugega kot to, da nekdo drug namesto vas skrbi za datotečni prostor z določeno kapaciteto, ki je povezan z vašim uporabniškim dostopom, in ga preslikava iz nekega nedoločenega strežniškega prostora v internetu na vaš računalnik (ali več njih) in nazaj. Vse skupaj rahlo spominja tudi na arhaično Microsoftovo aktovko iz zgodnjih Windowsov izpred dveh desetletij, le da je tam namesto interneta kraljevala disketa. Skratka, imeti datoteke na več mestih hkrati.
Samo idejo oblačnega računalništva je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja omenjal že Joseph Carl Robnett Licklider, eden od pionirjev interneta, in tudi izraz se pojavi v Vonnegutovi knjigi Sirene s Titana. A do širokopasovnih povezav, ki so vsaj približno omogočale oblake (sposobne težavnega razmišljanja za vse), je moralo računalništvo čakati do devetdesetih let. Toliko na kratko.
O tem, zakaj uporabljati hranjenje v oblaku, se mora prepričati in izkusiti vsak sam. Si predstavljate, da kjer koli kadar koli potrebujete ali neki Wordov dokument, seznam dostopov do spletnih strani, mapo s fotografijami za obdelavo in tako naprej in da vam tega ni treba prenašati z računalnika na računalnik s ključki in e-pošto? Tisti, ki uporabljajo samo en računalnik, te priložnosti ne bodo doumeli, vsi drugi, ki imamo doma en računalnik, v službi drugega, s seboj pa po možnosti tovorimo še prenosnik, tablico in mobilni telefon, pa oblačne shrambe jemljemo kot sanje.
Ste kdaj potrebovali svoj izpisek iz matične knjige? Verjetno ga imate doma v kakem predalu v mapi. No, lahko ga imate tudi poskeniranega in naloženega v enega od tovrstnih servisov in vam je na voljo na vseh računalnikih in mobilnih napravah kadar koli in kjer koli. Koncept bi lahko naredili tudi s svojim strežnikom in dostopom prek brskalnika ali FTP, ampak zakaj, če to počnejo drugi namesto vas. Sistem je pri večini servisov že tako nadgrajen, da ima še cel kup drugih podpornih rešitev – tako mobilni telefon na primer sam prenaša oziroma sinhronizira posnete fotografije z eno od map znotraj servisa, fotografije pa so takoj po sinhronizaciji, ki je odvisna od hitrosti povezave, na voljo na stacionarnem računalniku. Možnosti so tu neomejene, sanje pač ne.
Tovrstni spletni altruizem se seveda ne bi obnesel, če za njim ne bi bilo določenega poslovnega modela. Velikani, kot sta Google in Microsoft, s tem bolj kot ne dopolnjujejo svoje servise, vsi pa v startu, razen nekaj redkih izjem, ponujajo omejen prostor med 5 in 10 gigabajti. Zastonj, se razume. Z raznimi triki, kot je reklama na svojem profilu na Facebooku, ali novačenjem drugih uporabnikov, pa tudi uporabo Samsungove mobilne naprave, boste pridobili dodatne gigabajte. Vse, kar je več, stane, naročnine niso visoke, a vendarle, za večino reči, ki jih boste hranili v teh servisih, je 5 do 10 GB vrh glave. Za več ti servisi merijo predvsem na poslovne uporabnike, ki bodo sem hranili številne varnostne kopije ali dokumente in so za prostor pripravljeni odšteti od 5 pa do 100 evrov na mesec.
Najbolj napačno bi bilo misliti, da lahko vse svoje filme, glasbo in podobno šaro pospravite v oblak in je tam varna, ko vam bo doma razpadel disk v računalniku. Tovrstna raba se izkaže za nesmiselno, saj ima veliko servisov omejeno velikost datotek, ob hitrih povezavah pa je 100 GB fotografij ali česa podobnega še vedno enostavneje in ceneje hraniti kot kopijo na zunanjem disku kot pa v oblaku. Razen če razmišljate po načelu »od viška glava ne boli« in ste previdnež posebne sorte.
Ne samo, da do svoje spletne omare z datotečno kramo dostopate iz vseh mogočih naprav – ena od zelo uporabnih lastnosti je, da določeno mapo lahko delite tudi z drugimi uporabniki, ki uporabljajo isti servis, kar pride salamensko prav, kadar ljudje delajo na istih zadevah na računalnikih, ki niso del lokalne mreže ali zasebnega omrežja. Ali na primer, ko ima podjetje vse svoje izdane in prejete račune v datotečnem oblaku sinhronizirane tudi s svojim računovodskim servisom. Pošiljanje datotek po elektronski pošti ali prenašanje v fizični obliki po enostavnosti močno peša v primerjavi s preprostostjo skupne mape.
Različni servisi imajo različne rešitve, nekateri, kot je na primer Bitcasa, ustvarijo navidezni pogon, ki je neposredno shramba v oblaku, spet drugi sinhronizirajo za ta namen posebej ustvarjeno mapo na vašem lokalnem disku. Vse za uporabnika poteka povsem brezšivno in neopazno. Premik datoteke v za to namenjeno mapo pomeni, da se bo ta pojavila tudi na vseh drugih računalnikih.
Tudi pri navideznih pogonih bodo klienti vseeno ustvarili gigabajt ali dva veliko medpomnilniško mapo za hitrejše delovanje, vseeno pa bo večino datotek treba jemati neposredno iz shrambe, medtem ko sinhronizacija pri drugih ponudnikih sicer pomeni nekaj zasedenega prostora na disku in bržkone tudi podvojene datoteke, poteka pa neopazno v ozadju.
Druga, malo bolj vprašljiva stvar je varnost. Premikanje datotek na neznane strežnike pomeni, da ste dovolj pogumni, da vaše stvari vidijo tudi drugi, v najboljšem primeru kak radovedni admin, v najslabšem pa verjetno kar NSA. Pri nekaterih servisih so datoteke kriptirane in je skrbi manj, pri drugih se boste za dodatno varnost, kot je recimo hranjenje nastavitev in gesel s šifriranjem, morali potruditi sami. Še večji hec pa je sama trajnost teh servisov. Če upoštevamo, da je konkurenca precejšnja in bo večina uporabljala zastonjski najnižji paket, se utegne zgoditi, da bo oblačna shramba izgubila ekonomsko osnovo in jo bodo preprosto ugasnili in s tem tudi vse vaše datoteke. No, vsaj pri bolj eksotičnih.
Eden bolj razširjenih je Dropbox, v osnovi s 5 GB ima uporabnega klienta, ki ždi v orodni vrstici in objavlja vse, kar se je na novo sinhroniziralo z vaših drugih naprav. Za 100 GB bodo vzeli že 10 dolarjev na mesec. Marsikateri si pač ustvari več računov znotraj istega servisa, a preklapljanje z nastavitvami v klientu je malodane naporno početje in odmik od preprostosti načela. Na drugi strani je recimo model Bitcasa usmerjen k neomejenemu prostoru, če zanj seveda plačate 75 dolarjev na mesec. Če ne, vam ostane začetnih 5 GB, čeprav navidezni disk, ki ga na vašem računalniku ustvari Bitcasa, kaže skoraj cel eksabajt prostora ali milijon terabajtov. Kaj bi dejansko skopirali tja in ali ima Bitcasa, ki so jo kot testni projekt zagnali nekateri silikonski milijarderji, sploh toliko prostora, ne vemo. Odgovor na prvi del vprašanja pa se glasi: poskusite tja naložiti … ves internet.
Med razširjenimi najdemo tudi shrambi obeh velikanov, Google ima svoj Drive, medtem ko Windows propagira svoj OneDrive.
Večina servisov podpira tudi dostop do datotek prek spletnega brskalnika, kar močno olajša dostop do reči, kadar jih potrebujete, pa niste na svojem računalniku, kjer imate v ozadju klienta, ki skrbi za sinhronizacijo. Datoteke, ki jih imate v svoji skladovnici, imajo navzven vidno povezavo in tako lahko recimo sodelavcu, ki ne uporablja shrambe, preprosto pošljete povezavo, kjer iz vaše spletne shrambe pretovori nekaj grafičnega materiala, ki ga nikakor ne boste spravili čez po običajni elektronski pošti.
Oblačnih shramb je veliko, a bržkone pridejo v poštev le tiste najbolj znane in razširjene, tako zaradi možnosti neposrednega sodelovanja z drugimi uporabniki kot tudi zanesljivosti in varnosti delovanja.
Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Artur Švarc
