OBSTOJNOST TISKA

Vsak proizvajalec ima svoj recept za pripravo črnila oz. barvila, vsi pa hvalijo obstojnost, vodoodpornost in pigmentnost svoje barve. Načeloma obstajajo barvila na vodni ali pigmentni osnovi. Prva se lepo vpijejo v papir in ponujajo lepše barvne prehode, a so robovi bolj zamazani, druge pa omogočajo bolj žive barve in zelo ostre robove, kar pride bolj prav pri besedilu. Verjetno je najbolje v trgovini narediti kak odtis. Če pa želite preveriti vodoodpornost, takoj ko list prileze iz tiskalnika, rahlo podrgnite s prstom po natisnjenem. Ali pa počakajte minuto in z rahlo vlažnim prstom spet potegnite po tisku. Če se razmaže, potem ni ravno vodoodporen – in se utegne pri prijemanju ali pri podčrtavanju s fluorescenčnimi flomastri razmazati… Zanimiv pristop ima Ricoh pri svojih gel tiskalnikih (kartuše so namesto v tekočem v poltrdem stanju), kjer lahko natisnjen list takoj po nastanku potopimo v kozarec vode in barva se ne bo razmazala.

KASETE/ NASTAVKI ZA PAPIR

Cenejši ko je tiskalnik, preprostejša je njegova zgradba. To tudi pomeni, da ima tak tiskalnik največkrat en sam predal oziroma kaseto za papir. S tem ni nič narobe, če nimamo želje in potrebe tiskati na več različnih formatov papirja sočasno in pogosto. Tako moramo namreč papir vsakokrat odstraniti in ga zamenjati, nato pa proces ponoviti. Če pogosto tiskamo na poseben papir (recimo papir z glavo podjetja ali foto papir) hkrati pa želimo pogosto tiskati tudi na navaden papir, velja izbrati tiskalnik z dvema kasetama oziroma predaloma/nastavkoma za papir. Nekateri tiskalniki imajo eno samo kaseto, a imajo še dodatno lino, v katero lahko vstavimo posamezen list drugega papirja.

OBOJESTRANSKI TISK

Obojestranski tisk (enota duplex) je verjetno najboljša stvar po kruhu, namazanem z maslom in medom. Zlasti če tiskamo za lastno potrebo (kaj za branje), lahko privarčujemo pri papirju (in drevesih), če uporabimo dvostranski tisk. Večinoma ga podpirajo vsi tiskalniki, a nekateri zahtevajo, da list pred tiskom na drugi strani ročno obrnemo. Drugi imajo vgrajeno mehaniko, ki to naredi samodejno. Če veliko tiskamo obojestransko, je to zelo uporaben del tiskalnika in ga toplo priporočamo. V povprečju dodatek te funkcije tiskalnik podraži za 10−100 evrov, a je zlasti z samodejnim podajalnikom papirja vsekakor vreden svoje cene – če le tiskamo dovolj pogosto, da bi sicer znoreli ...

SAMODEJNI PODAJALNIK PAPIRJA

Največkrat enoto najdemo na večfunkcijskih tiskalnikih, in sicer na vrhu pokrova. Gre za pomočnika pri avtomatizaciji opravil, pa naj bo to optično branje, faksiranje ali obojestransko tiskanje. Večinoma samodejni podajalniki papirja na srednje cenovnih napravah obvladajo do 50 listov. Če želimo zajeti (skenirati) kup dokumentov, jih le vtaknemo v podajalnik ter zaženemo zajem – nato se vse zgodi samodejno. In prav v tem je lepota podajalnika. Če se seveda papir vmes ne zatakne, kar pa je odvisno predvsem od vhodnega materiala – zmečkanosti, zvitosti in raztrganosti papirja. Je pa tudi res, da imajo nekateri proizvajalci večne težave s samodejnim obojestranskim tiskanjem, drugi pa spet ne. A hec je v tem, ker se nekateri menjajo med različnimi modeli, tako da je najbolje, da pred nakupom preverite teste naprav v ožjem izboru.

PRIKLJUČKI

Sodobni tiskalniki so postali res vsestranski. Minimalni priključek dandanes je seveda USB. A tiskalniki so lahko poleg možnosti za priklop v krajevno omrežje (o tem v nadaljevanju) opremljeni še z vrsto drugih priključkov. Prvi med priljubljenimi je bralnik pomnilniških kartic. Gre lahko za različne tipe bralnikov, največkrat pa vidimo kombinacijo 4 ali več tipov (najpogostejše pomnilniške kartice so SD, SDHC, CompactFlash, xD, Sony Memory Stick in njene variacije …). Ideja je ta, da v tiskalnik vstavimo pomnilniško neposredno neposredno iz digitalnega fotoaparata in si natisnemo fotografijo – brez uporabe računalnika (več o tem v nadaljevanju). Podobno lahko izvedemo tudi prek kabla s povezavo z digitalnim fotoaparatom (prek USB-kabla), za kar imajo nekateri tiskalniki spredaj USB-vrata, imenovana DirectPrint ali PictBridge. Prek teh lahko pogledajo v pomnilnik digitalnega aparata in iz njega natisnejo slike oziroma lahko tiskalnik krmilimo z digitalnim fotoaparatom. Pred leti so bili zavoljo prvih mobilnih telefonov s fotoaparati priljubljena tudi infrardeča vrata (IrDa), ki pa jih te dni nadomešča Bluetooth, a v večini primerov le kot možnost za dodaten nakup in razširitev tiskalnika.

OMREŽNE FUNKCIJE

Če želimo tiskalnik ali večfunkcijsko napravo uporabljati iz več računalnikov (tudi hkrati), je najpreprosteje, če ima tiskalnik omrežni priključek. Tako lahko z njim komunicira katerikoli računalnik v krajevnem omrežju ter nanj tiska ali prek večfunkcijske naprave, opremljene s faksom, pošilja fakse. Odvisno od večfunkcijske naprave lahko prek omrežja deluje tudi optični bralnik (skener), čeprav starejše večfunkcijske naprave za to funkcijo zahtevajo priklop računalnika prek USB-kabla in zajemanje omogočajo samo v tak računalnik. Novejše naprave pa znajo zajete dokumente pošiljati v katerikoli računalnik (če je vanj nameščen program) oziroma še boljša rešitev je pošiljanje zajetih dokumentov kar na e-poštni naslov ali v FTP-strežnik (ali na USB-ključek) …

ŽIČNI OMREŽNI ADAPTER

Najprej smo začeli na tiskalnikih srečevati ethernetne žične priključke. Ti sicer zahtevajo priklop z omrežnim kablom, kar je še vedno preprosteje kot namestitev tiskalnika v neposredno bližino računalnika (USB-kabel je dolg cca 1,5 metra). Tiskalniku je treba nastaviti še omrežne nastavitve (oziroma jih je dobil sam prek DHCP-strežnika). Če so težave z omrežjem, je to navadnoS pretrd oreh za povprečnega uporabnika, zato so proizvajalci pričeli prilagati tudi programsko opremo za namestitev in prilagoditev omrežnih tiskalnikov, ki jo zaženemo, ko smo tiskalnik na računalnik priklopili z USB-kablom (kar je potrebno samo prvič). V pisarnah je žični omrežni priključek skorajda obvezni del opreme, brezžičnega pa se v resnih modelih tiskalnikov in naprav raje izogibajo.

BREZŽIČNI OMREŽNI ADAPTER

Brezžični omrežni adapter je bolj priljubljen pri domačih uporabnikih, medtem ko je pri poslovnih vedno prisoten žični ethernet, brezžičnega pa zaradi varnostnih pomislekov ne uporabljajo vsi. Brezžično omrežje je zavoljo nekaterih rešitev, kot je WPS, tudi laže nastaviti. Potencialni nevšečnosti brezžičnega omrežja sta, da imamo še en izvor sevanja in da odvisno od motenj iz okolice (mikrovalovne pečice, brezžični telefoni) taka povezava ni stalna in najbolj robustna (če pa se z recimo prenosnim računalnikom preveč oddaljimo od naprave, lahko povezavo tudi začasno izgubimo). Tudi varnostno imajo lahko »sistemci« v večjih podjetjih pomisleke na račun takih povezav. Naša najbolj priljubljena konfiguracija tiskalnika je kombinacija obeh omrežnih priključkov, saj to pomeni največjo prilagodljivost.

TISK NA OPTIČNE MEDIJE

Nekateri tiskalniki imajo vgrajen ali priložen tudi poseben nastavek, ki omogoča, da s tiskalnikom tiskamo neposredno na za to primerne optične medije. Če želite imeti potiskane medije ter hkrati kupovati malce dražje ploščke, ki imajo zgornjo stran potiskano z belo, za tiskanje primerno osnovo, potem je to vsekakor dobra dodatna funkcija. A iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da več kot ducat ploščkov skoraj zagotovo ne boste tiskali. Če tiskalnik takega nastavka nima, lahko še vedno kupite samolepilne nalepke (po dve na listu A4), na katere lahko tiskamo, nato pa jih le odlepimo in nalepimo na katerikoli CD/DVD.

ENERGIJSKA PORABA

Različne tehnologije tiskalnikov imajo tudi različno porabo elektrike. Najnižje na lestvici je vsekakor tehnologija brizgalnikov (in gel tiskalnikov), kjer je poraba med 10−40 W. Kar nekaj stopničk višje so laserski tiskalniki, katerih energijska poraba se med tiskanjem povzpne krepko čez 300 W, a se v času neaktivnosti zniža na okoli 10−20 W. Pred nekaj leti se je začelo veliko govoriti tudi o posebni podvrsti laserskih tiskalnikov, ki namesto tonerja uporabljajo črnilo v obliki voska. Ta je zato cenejši, a težava je v tem, ker mora tiskalnik tudi v stanju pripravljenosti ta vosek ohranjati topel, zato je poraba konstantno blizu 100 W, tudi ko ne tiskamo.

OPTIČNI ZAJEM FILMOV IN FOLIJ

Večfunkcijske naprave imajo vgrajen tudi skenirni del. Ta je lahko bodisi običajen ali pa (v dražjih modelih) ponuja dodatne funkcije, kot je zmožnost zajema filmov diapozitivov ali folij (za predvajanje na grafoskopih). Če vam je kakšna od funkcij zanimiva, poglejte za malce dražjim modelom izbrane naprave. Razlika v ceni običajno ni velika, je pa res, da ponudba in izbira tudi nista.

VEČ PROSTORA ZA PAPIR

Posebej v manjših in srednje velikih pisarnah pogosto naletimo na položaj, ko je mesečna obremenitev tiskalnika več kot nekaj tisoč odtisov, in v takih primerih velja pri izbiri tiskalnika razmišljati o dovolj veliki kaseti za papir. Večina manjših modelov tiskalnikov in večfunkcijskih naprav ima namreč v kaseti prostora za le 50−250 listov. Predlagamo, da se v tem primeru odločite za napravo z vsaj 250-listno kaseto, še raje pa 500, ali pa preverite, ali je za napravo na voljo razširitev (dodatna kaseta). Večji porabniki bodo kmalu ugotovili, da je med takimi napravami več laserskih tiskalnikov, medtem ko je med brizgalniki, namenjenimi poslovni uporabi, izbire precej manj.

PREPROSTOST NAMESTITVE IN UPORABE

Predvsem za domače uporabnike je zelo pomembna preprostost namestitve in uporabe tiskalnika. Zagotovo je najpreprostejša priključitev z USB-kablom, ki zahteva v večini primerov le predhodno (!) namestitev gonilnikov s priloženega CD-ja. Običajno malce več časa zahteva nastavitev omrežnega tiskalnika, saj mu je treba določiti IP-naslov (ročno ali pa ga dobi samodejno od usmerjevalnika), nato pa po namestitvi gonilnikov v računalnik nanj tak tiskalnik še namestiti. K sreči zadnja leta proizvajalci prilagajo namestitvene programe, ki uporabnika vodijo skozi celoten proces, in stvari skoraj ne morejo iti narobe; novejše in boljše naprave z LCD-zasloni pa vodijo uporabnika skozi proces celo z videoposnetki!

Uporaba tiskalnika je preprosta, večfunkcijski tiskalnik pa je lahko že kompleksnejši, še posebej če so funkcije skrite (globoko) v menijih. Če ima naprava premalo gumbov, je upravljanje počasno in nepregledno, če jih ima preveč, lahko to zmede uporabnika.

LCD-ZASLON – UPRAVLJANJE NA DOTIK,

Večfunkcijske naprave imajo skoraj vedno tudi LCD-zaslon, Če je ta večji, lahko prek njega opravljamo še druge funkcije, recimo gledamo slike, ali pa preko njega samo upravljamo z napravo. Nekateri novejši tiskalniki so upravljanje naprave izvedli kar prek na dotik občutljivega LCD-zaslona. Prednost so dinamični meniji in gumbi – prikazano je le tisto, kar imamo trenutno na voljo, kar načeloma pomeni preprostost za uporabnika. Pogosto lahko tako na hitro dostopamo do pomoči/navodil, nekateri letošnji modeli HP-jevih tiskalnikov pa imajo vgrajene tudi videoposnetke z navodili.

TISK IN OBDELAVA SLIK IZ TISKALNIKA

Večfunkcijski tiskalniki, zlasti tisti z vgrajenimi bralniki pomnilniških kartic, pogosto omogočajo tudi osnovno obdelavo slik in tisk kar brez uporabe računalnika. V ta namen imajo naprave tudi barvne LCD-zaslone – večji ko je ta, več se na njem vidi. Naprave celo omogočajo urejanje in popravljanje slik: odpravo rdečih oči, obrezovanje, sukanje iz ležečega v pokončen položaj in obratno, pomanjševanje, tisk indeksne fotografije …

BREZROBI TISK

Včasih pomembna funkcija, danes pa jo obvladajo praktično vsi tiskalniki. Brezrobi tisk pomeni, da tiskalnik tiska nekaj milimetrov »čez« rob papirja – bodisi fotografskega 10 x 15 cm ali lista A4. Tako na natisnjenem listu ni belega roba (ki je moteč zlasti ob tisku fotografij) saj navadno še ni enakomeren.

UMERJANJE TISKALNIŠKE GLAVE, VZDRŽEVANJE

Starejšim brizgalnim tiskalnikom se je po daljšem času neaktivnosti rada zamašila kakšna šoba v tiskalniški glavi, rezultat pa je bil tisk z motečimi vmesnimi belimi črtami ali pa barvno neenakomernostjo. Rešitev je zagon vzdrževalnih orodij v tiskalniku (oziroma v gonilnikih tiskalnika), kar sproži tudi čiščenje glave. Če je tisk sicer čist, a slika ni ostra, oziroma se črte ki, bi morale biti ravne, lomijo, pa je čas za umerjanje glave. Ta proces je navadno treba opraviti vsake toliko časa, obvezno pa pred prvo uporabo tiskalnika. Novejši tiskalniki imajo ta proces avtomatiziran, saj imajo vgrajene tudi senzorje, ki takoj odčitajo natisnjeno in samodejno nastavijo glavo. Mnogi novejši tiskalniki namesto zagone tega opravilo pred tiskanjem, to počno kar vmes in tako zmanjšajo čas tiska prve strani.

Moj mikro, oktober 2010 | Jaka Mele |