VELIKOST PAPIRJA

Izbiramo lahko med klasičnim papirjem A4, le specializirani in redki tiskalniki pa so zmožni tiska na večje liste A3. Ker so tiskalniki delani za več trgov, bodo skoraj vsi tiskalniki A4 podpirali tudi ameriški papir Letter, ki je malce daljši in ožji. V trgovinah je moč najti tudi specializirane foto tiskalnike, ki so namenjeni le tisku fotografij v velikosti 10 x 15 cm. A brez skrbi, tiskalnik A4 zna tiskati tudi na vse manjše formate, od kuvert, fotografij do B5 … če to le podpirajo njegovi gonilniki (in večinoma jih kar vsi moderni tiskalniki). Ker so tiskalniki A4 najpogostejši (90 % trga in izbire) bomo predpostavljali, da izbira v nadaljevanju poteka med njimi, in tega ne bomo več posebej omenjali. Če morate občasno natisniti kaj na večji dimenziji, skoraj vsi tiskalniki omogočajo t. i. plakatni način, kjer dokument/sliko natisnejo na recimo 4 ali 6, 8 … A4 listov, tako da se na robih slika malce prekriva, kar pomeni, da lahko iz takih listov zlepimo skupaj kolaž – velik plakat. To je tudi dobra in predvsem poceni rešitev za občasne plakatne potrebe v domu ali v manjših pisarnah.

HITROST TISKA

Ob testiranju tiskalnikov še vedno preizkušamo tudi samo hitrost izpisa, tako barvnega kot črno-belega, saj se hitrosti pri večini tiskalnikov razlikujeta. To je tudi ena glavnih razlik, ki vpliva na končno ceno tiskalnika.

In tudi če je naše merjenje zaradi mnogih testnih računalnikov, razlik pri gonilnikih in predvsem stanja računalnika precej grobo in približno (če je v njem že nameščenih in odstranjenih več deset ali sto aplikacij in gonilnikov, utegne to zaradi ostankov v sistemu Windows vplivati na zmogljivost in hitrost računalnika, kar vpliva tudi na hitrost obdelave dokumenta in pošiljanja podatkov tiskalniku), nam vseeno da zelo dobro oceno, ali je podatek, ki ga navaja proizvajalec tiskalnika v specifikacijah, realen ali pa zelo marketinško pridobljen in umeten.

Kako proizvajalci sploh pridejo do svojih številk?

Pred leti, še v časih matričnih tiskalnikov, so vsi govorili in navajali hitrost tiskalnikov v znakih na sekundo. Meritev je bila preprosta, transparentna in preverljiva. Nato pa so modernejši tiskalniki prešli na strani na minuto (PPM − pages per minute), kjer pa so seveda uporabljali različne dokumente. Večinoma je šlo za »lahke« pisarniške dokumente z le nekaj besedila (in barv) in nikakor ne za slikovne, grafične dokumente, ki so bliže povprečni rabi in tisku domačih in malih poslovnih uporabnikov. Poleg tega so proizvajalci testirali z ameriškim papirjem Letter (ki je krajši), in kjer je glede na evropski A4 spet prišlo do 10−15 % »hitrejše« številke …

Poleg različnih testnih dokumentov se razlike glede na realno tiskanje pri uporabniku dogajajo tudi zaradi načina tiskanja. Pri meritvah hitrosti namreč večina proizvajalcev dokumente tiska v najhitrejšem (draft ali economy) načinu, ki hkrati ponuja najslabšo kakovost. Ko se tisk opravi v »normalnem« načinu, ni nič presenetljivega, da tiskalnik postane kar dvakrat počasnejši, če pa prestavimo način tiskanja v kakovostni (fine), je razlika še veliko večja.

Ker so proizvajalci za testne dokumente uporabljali različne dokumente (večinoma besedilne brez črt, risb, slik ali drugih objektov ter brez pretirane uporabe barv, za barvni dokument se je smatrala stran A4 besedila z dvojnim presledkom med vrsticami, kjer je bilo po nekaj besed v vsaki od osnovnih barv ali pa še to ne, in je bil recimo rdeč le naslov), so številke PPM, ki jih proizvajalci navajali med seboj, praktično neprimerljive. HP je tako uporabljal za črno-bel test Wordov dokument, kjer so bili le natisnjeni le 4 % strani A4 (in še to brez upoštevanja robov).

Zato so zaradi pritiska uporabnikov posamezni proizvajalci za svoje, recimo foto tiskalnike, začeli navajati še hitrost tiska fotografije 10 x 15 (a spet je vprašanje, v kakšni kakovosti), ter recimo foto tisk strani A4. Če kupujete tiskalnik z namenom tiskati predvsem grafiko in manj besedilo, poiščite te številke.

Končno standardi

Zavedati se je treba, da noben proizvajalec v številki PPM ne upošteva časa ko se tiskalnik pripravlja na tisk – pri laserskih je to čas ogrevanja, pri večini brizgalnikov pa priprava glave na tisk (čiščenje, poravnava …). Ta lahko tisk vsake prve strani upočasni še za skoraj minuto!

Še bolje pa je, če izbirate le med tiskalniki, ki navajajo hitrost tiska glede na standardiziran dokument ISO. Tega je večina proizvajalcev začela uporabljati pri lanskih modelih, točneje marca 2009. Pri specifikaciji so sodelovali in jo podprli HP, Canon, Epson, Kodak in Lexmark. Poleg standardiziranih dokumentov je zdaj obvezno, da so ti natisnjeni s privzetimi nastavitvami tiskalnika, in ne več z najhitrejšimi. To pomeni, da lahko končno primerjamo jabolka z jabolki. Nekateri proizvajalci še vedno navajajo oba podatka, enega za »ISO PPM«, drugega pa kot »Max PPM«.

Testni dokumenti ISO 24734 in 24735 zajemajo štiri strani Worda, štiri strani Excela in štiri strani dokumentaq Adobe PDF. Testne dokumente ter testne procedure lahko tudi kupite na strani ISO www.iso.org/iso/iso_catalogue.htm, več podatkov oziroma samo ogled dokumentov pa je najlepše viden tule: www.canon-asia.com/bewareofdoublestandards/. Na tem naslovu lahko vidite tudi stara testna dokumenta, ki sta res smešna.

Strani na minuto, PPM, je tako zamenjala druga enota – IPM. Čeprav mnogi zmotno mislijo da IPM pomeni inches per minute, kar bi bilo do neke mere logično, IPM pomeni images per minute oziroma slik na minuto, Nanaša se na strani testnih dokumentov ISO. Gre torej za isto meritev kot prej (PPM), s tem da z oznako IPM mnogi proizvajalci želijo opozoriti na to, da gre za novo testno metodologijo, ki ni primerljiva s starimi podatki PPM (Max PPM).

Poleg IPM nova standarda ISO zahtevata tudi podatek FCOT (First Copy Out Time), torej podatek o tem, koliko časa potrebuje tiskalnik za izpis prve strani v sekundah! Oba podatka, tako IPM kot FCOT, se lahko nanašata tudi na kopiranje – če gre za večfunkcijsko napravo. Oba podatka bomo od zdaj naprej objavljali tudi v naših testih.

V letu 2010 lahko končno rečemo, da novi načini meritev in podatek IPM dajejo veliko natančnejšo oceno hitrosti tiskalnika. A pred nakupom poglejte še hitrost tiska prve strani FCOT (kjer jo navajajo, saj je čas ogrevanja pri brizgalnikih različen) in če se le da, poiščite neodvisne teste naprave, ki bodo verjetno podali tudi realno oceno ali opažanje o hitrosti tiskalnika.

Pri laserskih tiskalnikih je vse zgoraj brezpredmetno, saj imajo večinoma vsi tiskalniki dovolj vgrajenega pomnilnika, da bodo (z izjemo velikih grafičnih dokumentov/risb/fotografij na več straneh) dokument natiskali pri svoji polni hitrosti. Ta pa pomeni hitrost mehanskega vrtenja valjev in ni odvisna od same vsebine. Ostaja pa vprašanje hitrosti izpisa prve strani.

Če kupujete foto tiskalnik, preverite hitrost izpisa 10 x 15 cm fotografije, in to v normalnem načinu. Po naših izkušnjah tu vodi Canon, ki odlično 10 x 15 cm fotografijo natisne v dobre pol minute, medtem ko so konkurenti vsi krepko čez minuto …

ŠTEVILO KARTUŠ (BRIZGALNIKI)

Število kartuš je verjetno enako pomemben podatek kot hitrost tiskalnika. Skoraj vedno je namreč ta podatek povezan z oceno stroška vzdrževanja in uporabe tiskalnika. Pred leti so imeli brizgalniki večinoma le dve kartuši, eno črno in drugo barvno (vsebovala je vse tri osnovne barve). Težava je bila v tem, da nam je navadno zmanjkala samo ena izmed treh barv v skupni kartuši, a ni bilo druge rešitve kot kupiti novo kartušo.

Nato so proizvajalci začeli ločevati kartuše. Poleg črne (ki se je pri nekaterih tiskalnikih povečala, kar je primerno, saj v večini črno barvo porabimo hitreje), imamo večinoma še rumeno, rdečo-vijolično in svetlo modro (cian) kartušo. Nekateri proizvajalci so zavoljo večje palete barv in boljšega prelivanja pri odtenkih dodali še peto in šesto kartušo. Najprej so dodajali posamezne barve, nato pa zadnja leta vse pogosteje še dodatno črno s pigmentom ter sivo za boljše prehode sivin in senčenje.

Pred nakupom priporočamo, da si pogledate, koliko stanejo kartuše za izbran tiskalnik. Nepisano pravilo, ki velja že vrsto let, pravi, da cenejši ko je tiskalnik, dražji bodo kompleti kartuš zanj.

FOTO TISK

Ali je tiskalnik zmožen natisniti sliko v fotografski kakovosti, kot bi jo dobili v fotostudiu? Predvsem odvisno od števila in tipa kartuš, pa tudi od same tehnologije tiskalnika. Če ta pri tisku uporablja majhne kapljice oziroma velikost kapljice prilagaja in barve meša znotraj pike, potem je vsekakor možno foto kakovost dobiti iz praktično katerega koli nabora kartuš. A proizvajalci foto tiskalnike radi tudi jasno opremijo z napisom, tako da verjetno tega ne boste spregledali. Če foto tiska ne potrebujete ali pa ga le občasno, ne rinite v nakup takega tiskalnika, saj je načeloma malce dražji, predvsem pa bodo dražje kartuše. Svoje fotografije lahko razvijate prek spletnih digitalnih fotolaboratorijev za okoli 5 centov za 10 x 15 cm sliko, kar je bistveno ceneje. Za silo pa lahko fotografijo natisnete tudi z vsakim brizgalnikom –pomembnejši kot kartuše je posebej pripravljen bleščeč ali mat foto papir, najbolje istega proizvajalca kot tiskalnik (ni pa to vedno nujno, lahko eksperimentirate). Laserski tiskalniki se do zdaj niso zares še nikoli izkazali za foto tisk.

LOČLJIVOST

Verjetno prvi izmed podatkov, na katerega bomo naleteli pri tiskalnikih, je ločljivost tiskanja. Načeloma gre za preprost koncept natančnosti tiskalnika. Večja ko je ločljivost, finejše in manjše ter gostejše pike lahko tiskalnik natisne, s tem pa pričara bolj zaobljene robove in polnejše oblike likov/črk. V črno-beli tehniki je danes standardna ločljivost 300 do 600 pik na palec (dpi), slednje pomeni tudi 600 x 600 dpi, torej da gre za gostoto 600 x 600 pik na enem kvadratnem palcu (2,54 cm2). Tako ločljivost dosegajo praktično vsi moderni brizgalni tiskalniki, laserski pa jo v višjem cenovnem razredu dvigajo tudi do 1800 dpi.

Ni nujno, da ima tiskalnik samo en podatek o ločljivosti, saj je ta odvisna od načina tiskanja, torej od nastavitve v gonilnikih. Če izberemo hitro (draft) tiskanje, potem bo ta veliko nižja, kot v najfinejšemm načinu (tam je navadno dosežena ločljivost, ki jo proizvajalec tiskalnika oglašuje).

Dražji modeli brizgalnikov lahko z uporabo raznih trikov (nekateri pa res s strojno višjo zmogljivostjo) tiskajo tudi manjše pike – 1200 x 600 ali celo 2400 x 1200 dpi. Večinoma gre za programske goljufije, s katerimi dosegajo te ločljivosti, ali pa za manipulacije s kombinacijo več barv in več različno velikimi kapljicami sočasno s čimer dosežejo boljše prelivanje in senčenje.

Ker pa je ločljivost postala marketinška floskula (tako kot hitrost osveževanje slike pri LCD- monitorjih in število megapik senzorja digitalnih fotoaparatov), predlagamo, da se z ločljivostjo ne obremenjujete. Vsi tiskalniki, ki imajo 600 dpi ali več, so sposobni natisniti besedilo velikost 4 pike (kar je zelo, zelo drobno). Večja ločljivost bi koristila le pri tisku fotografij (kjer pa prideta bolj prav manjša velikost kapljice črnila ter mešanje barv), pri laserskem tisku pa je pri vsakodnevni uporabi praktično ne potrebujemo.

Moj mikro, oktober 2010 | Jaka Mele |