Na dolgo in široko lahko razpravljamo o tem, da je tehnologija torrentov ena od temeljev interneta, a v javnosti ima negativen predznak. To so dosegli lastniki avtorskih pravic, ki se jim dlake postavijo pokonci, kadar slišijo, da uporabniki gledajo filme, poslušajo glasbo in uporabljajo programe, ne da bi za to plačali. Da je beseda »zastonj« nekaj, česar v nobenem primeru ne smejo slišati kapitalisti, je vedel že Tesla. Imel je vizijo o brezžičnem prenosu električne energije, ki bi bila na voljo vsem prebivalcem planeta. Zastonj! Tega pa ne. Konec podpore. Tesla umre reven in zagrenjen, čeprav bi lahko, če bi razmišljal drugače, postal najbogatejši človek svojega časa. Darknet ni toliko grožnja kapitalistom kot obveščevalnim agencijam. Temni se jim pred očmi, ker vedo, da je na internetu veliko informacij, do katerih ne morejo. Ali pa le trdijo, da ne morejo. Darknet tudi Googlu ni všeč. Njemu ni všeč nič, česar njegov iskalnik ne najde, ne indeksira in kjer ne more postavljati svojih »reklam«.

Za koga pa potem obstaja darknet in kdo ga uporablja? Nasprotniki imajo prav. Tam so preprodajalci, ki mamila preprodajajo srednjemu sloju, ljudem, katerim ne pride na misel, da bi jih kupili pri uličnem preprodajalcu. V njem se skrivajo ekstremisti vseh vrst, pedofili, teroristi, ki načrtujejo napade, plačani morilci, hekerji in prostitutke, ki ponujajo storitve vsem, ki so zanje pripravljeni plačati. Darknet pa je tudi prostor, v katerem politični oporečniki javno izražajo svoja stališča, ne da bi bili cenzurirani ali da bi ogrozili sebe oziroma svoje družine. Tam so dobronamerni ljudje, ki bi se radi pogovarjali z drugimi, ne da bi jim prisluškovali. Zanje je bilo omrežje Tor pravzaprav narejeno. Nihče pa natančno ne ve, katerih je več – kriminalcev ali ljudi, ki želijo svet spremeniti na bolje.

Darknet je zanimiv zaradi anonimnosti, ki jo zagotavlja. Anonimnost pa je negotova zaradi dveh lanskih aretacij v režiji ameriškega FBI-ja. Ali sta osumljenca res storila, kar jima očitajo, bo razsodilo sodišče, če pa je res, potem so zaprli dve veliki »figuri«, dva velika »posla«, ki sta bila v javnosti tudi najbolj znana in ki sta hkrati tudi razlog, da se vse več ljudi zaveda obstoja darkneta. Najprej so avgusta aretirali Irca Erica Eoina Marquesa, lastnika storitve gostovanja Freedom Hosting, ki je držala pokonci čebulno (onion) deželo. Sama po sebi storitev, ki omogoča postavitev in gostovanje skritih strani, strani, do katerih ne morete, če ne poznate njihovega naslova in ne uporabljate pravih programov, ni problematična. Na vstopni strani je celo pisalo, da uporabniki ne smejo nalagati nelegalnih vsebin in datotek. Čeprav hkrati ni pisalo, po kateri zakonodaji nelegalnih. Storitev so organi pregona vzeli pod drobnogled, ker je postalo jasno, da je raj za pedofile vseh vrst. Oktobra pa so aretirali še lastnika darknet trgovine »svilena cesta« (Silk Road); ime je dobila po trgovski poti, ki se je vila med Kitajsko in Evropo, in je darknet ustreznik Amazona in eBaya.

Anonimnost darkneta stoji na treh stebrih. Na omrežju Tor, sistemu za anonimno usmerjanje podatkov prek čebulnih vozlišč, na mehanizmu šifriranja PGP, ki varuje poštno komunikacijo in klepetanje med uporabniki omrežja, in na navidezni valuti bitcoin (tinyurl.com/pp9gafx). Tehnike varujejo (skrivajo) identiteto uporabnikov, zaradi česar je darknet pritegnil zanimanje kriminalcev. Bolj pametni med njimi so dojeli, da lahko v omrežju dosegajo večji dobiček pri preprodaji mamil in drugega nelegalnega blaga. Kupci kot na eBayu ocenjujejo kakovost prodane »robe«: preprodajalec, ki ima dobre ocene dostave in kakovosti mamil, ima lahko višje cene. Višja cena tudi pomeni, da preprodajalec preproda manjšo količino mamil in tudi zaradi tega svoje delo opravlja daleč od oči in dosega policije. »Svilena cesta« je bila v javnosti dobro znana kot najuspešnejša nelegalna trgovina. Nicolas Christin (Carnegie Mellon University) je ugotovil, da večina preprodajalcev neha prodajati svoje blago prej kot v treh mesecih, peščica pa je takih, ki so delovali več kot eno leto. To je podobno dogajanju na Amazonu in eBayu. Pozitivne ocene preprodajalcu pomagajo najti nove kupce, veliko slabih ocen pa ga uniči. Večina preprodajalcev mamil je bila iz Amerike in Evrope in ti so mamila prodajali evropskim kupcem. Ni pa bila Silk Road edina trgovina v darknetu, le najbolj obiskana je bila. Poleg nje sta med večjimi še Black Market Reloaded in Sheep Market Place.

Vstop v temno mrežo zahteva znanje, predvsem pa v njej ni Googla, ki bi olajšal iskanje strani. Googlov iskalnik pozna nekatere skrite strani, najbolj znana med njimi je »skrita Wiki« (HiddenWiki), ki ima različico vidno tudi v nam bolj običajnem spletu (thehiddenwiki.org) in kjer lahko vidite, kako so videti naslovi strani darkneta. 16-znakovni niz na videz naključnih znakov, ki se konča z domeno ».onion«. Če tak naslov prekopirate v običajni spletni brskalnik, vrne napako. Spletna stran ima svoj naslov IP, obliko, na primer www.mojmikro.si, pa le zato, ker si jo lažje zapomnimo kot naslov 195.95.158.42. V spletu ime z domeno v naslov pretvori strežnik DNS. V omrežju Tor gre ves promet zakodiran skozi tri naključno izbrane strežnike, kar zakrije uporabnikov IP-naslov. Stran, ki jo obiščemo prek tega omrežja, ne vidi našega naslova IP, vidi le naslov zadnjega od strežnikov, iz katerega je bil promet nanjo preusmerjen. Uporabnikov naslov pozna le prvi strežnik, vstopna točka v omrežje Tor, in noben naslednji naključno izbrani strežnik. Naključno pot prek treh strežnikov omrežje spremeni vsakih deset minut. Načelo omogoča anonimno brskanje uporabno, kadar si želimo, da nas nihče ne spremlja. Darknet strani obstajajo znotraj omrežja Tor in zato niso dosegljive prek običajnega spleta; za to si moramo namestiti Torov odjemalec (program). Drugače tudi ne bi imelo smisla oziroma bi bile te strani le običajne spletne strani, z vsemi svojimi znanimi slabostmi. V darknetu ni piškotkov, ni spremljanja uporabnikov in oblikovanja njihovih vedenjskih profilov. Za to ni nobene potrebe, ker so uporabniki anonimni. Darknet strani ne poznajo IP-naslovov uporabnikov, nobenemu uporabniku darkneta pa niti na misel ne pride, da bi se v njem predstavljal kako drugače kot s psevdonimom.

V darknetu ni iskalnika .onion strani, naslov moramo poznati. Nekaj naslovov najdete na TorLinks (torlinkbgs6aabns.onion) ali The Hidden Wiki (kpvz7ki2v5agwt35.onion). Tu najdete povezave do legalnih anonimnih poštnih storitev, klepetalnic, forumov v različnih jezikih, pa tudi do trgovin z nelegalnimi predmeti. Najbolj znana med njimi je bila »Svilena cesta«, na kateri je pred zaprtjem 1200 prodajalcev ponujalo 15 tisoč stvari. Poleg mamil je ponujala nelegalne kopije DVD-jev, lažne identitete, orožje, hekerska orodja in spletne račune (ni, da ni). Osumljeni lastnik trgovine, v darknetu znan pod psevdonimom Dread Pirate Roberts, se je v anonimnem intervjuju za ameriško revijo Forbes branil na pričakovan način. »Živimo v času, ko države nadzirajo prebivalstvo, zaradi ponudbe njegove trgovine pa lahko vsak živi, kot si želi. Če se želi sam uničiti, ker jemlje mamila, je to njegova pravica, tako kot tudi posedovanje različnih orožij za samoobrambo.«

Pogovarjanje in plačilo. Komunikacija med prodajalci in kupci poteka prek storitev elektronske pošte. Namesto enega strežnika, ki bi upravljal komunikacijo, gre za decentraliziran sistem, dodatno varnost pa zagotavlja kodiranje vseh sporočil z nesimetričnim načelom (mehanizem PGP). Uporabnik ima dva ključa, javnega, ki ga poznajo vsi, in zasebnega, ki ga pozna le on sam. Sporočilo, ki ga nekomu pošlje, šifrira z njegovim javnim ključem, ta pa ga lahko dešifrira s svojim zasebnim ključem. Danes v digitalnem svetu nič ni absolutno varno, je pa opisani postopek dovolj dober približek. Ne kupec ne prodajalec se v darknetu ne predstavljata s svojim imenom, temveč izključno s psevdonimom, med komunikacijo pa se lahko veliko dogovarjata. Na primer nakup večje količine mamil, kot je navedena v ponudbi. Prodajalec lahko kupcu tudi pošlje povezavo na njegovo še bolj skrito zasebno stran, kjer nadaljujeta z dogovarjanjem, kupec pa prodajalcu pošlje zaščitene podatke o tem, kam naj kupljeno pošlje. Pošiljanje poteka prek pošte, tiste običajne, ki vam na dom prinese pismo ali paket, saj je največkrat ne preverjajo. Pošiljajo pa tudi v druge države, pri tem uporabljajo različne zvijače, da na primer psi ne zavohajo mamila. Ker kupec ne ve, kdo je prodajalec, je vse tveganje na njegovi strani. Tveganje, da paket namesto poštarja prinese policist. A tudi kupec ni nujno pravi. Lahko je bil kupec nekdo tretji, ki je povedal naslov znanca, soseda, prijatelja, da ga ne bi ulovili, če bi šlo kaj narobe.

Cene v trgovinah darkneta so v pravem denarju, plačuje pa se z navideznim denarjem bitcoin. Ker pri njem ni bank, ni sledi denarja, udeleženci so tudi tu zastrti s plaščem anonimnosti. Denar je varno shranjen v darknet denarnicah, potrjevanje transakcij in prenos denarja pa potekata prek distribuiranih omrežjih P2P. V praksi so načini, kako slediti navideznemu denarju, poznajo jih tudi kriminalci, zato je v darknetu živa ponudba pranja denarja in zakrivanje sledi. Izmenjava navideznega denarja gre lahko prek več rok. Kupec bitcoine pošlje nekam, denar se prelije še prek nekaj rok, preden ga dobi prodajalec. Zato je nemogoče ugotoviti, kdo je komu kaj plačal, dokler se vse dogaja v darknetu. Edina šibka točka je zamenjava bitcoinov v pravi denar, kar delajo v specializiranih storitvah, te pa zahtevajo identifikacijo uporabnika, ki se mora skladati s podatki lastnika bančnega računa, na katerega uporabnik želi, da mu nakažejo denar. Organi pregona lahko od takšnih storitev zahtevajo podatke o osumljencih, katerih poznajo bitcoin naslov, vendar kriminalci te ne uporabljajo. So tudi enake storitve, ki ne zahtevajo identifikacije, poleg tega pa prodajalci dostikrat navidezni denar raje zadržijo, saj njegova vrednost raste, ali pa z njim kupijo stvari, ki jih sami potrebujejo.

Vzrok za zaprtje Silk Roada je tudi njegova velikost. Američani predvidevajo, da je bilo od leta 2011 do zaprtja lanskega septembra ustvarjenih za 1,2 milijarde dolarjev prometa. Poslovni model trgovine je podoben normalnim spletnim tržnicam. Ustvarijo zaupanja vredno mesto, kjer se srečujejo prodajalci in kupci, za to pa si zadržijo delež plačila. Delež lastnika je odvisen od blaga, Ulbricht naj bi zadržal med 8 in 15 odstotki, po podatkih FBI-ja je v tem času zaslužil 80 milijonov dolarjev. Zaprtje trgovine pa še ne pomeni konec trgovanja v darknetu. Posel bodo prevzele obstoječe »konkurenčne« trgovine, pojavile so se nove. Njihovi lastniki pa bodo pazljivejši in veliko manj na očeh agentov FBI-ja.

Moj mikro, januar februar 2014 | Jan Kosmač |