Internet nam približa vesolje. Mednarodno vesoljsko postajo (ISS) lahko vidimo s prostim očesom in fotografiramo z malo boljšim fotoaparatom, če vemo, kdaj in kje bo vidna na nebu. Veliko je znanega o planetih v osončju, vsaj tistih, ki so jih obiskali roboti, informacije pa so nam na voljo v različnih oblikah. Če želimo, lahko uporabimo simulator upravljanja vesoljskega taksija in dobimo vsaj približni občutek, kako zapleten je bil polet z njim.
Najbolj popolno vesolje doživimo na računalniku, čeprav je veliko vsebin na voljo tudi za mobilne naprave. Prejšnji mesec smo na primer opisali aplikacijo za mobilne naprave, zvezdno karto Star Chart. Samo predstavljamo pa si lahko, kaj vse bo mogoče, ko bomo opremljeni z očali za navidezno resničnost, kot sta Oculus Rift ali Samsung Gear VR, in bodo njuni zmogljivosti prikaza 360-stopinjskega prostora prilagojene tudi vsebine.
Kaj nam je na voljo? Izbrali smo nekaj vesoljskih misij, ki jih lahko opravimo iz domačega »nadzornega centra«.
Misija: Mars
Človeška misija na Mars je oddaljena vsaj še dve desetletji, do takrat pa lahko Mars raziskujemo s pomočjo Googlove zemlje (Google Earth). Ta program oziroma spletna storitev, ki je na voljo tudi kot mobilna aplikacija, vključuje vse, kar vemo o tem planetu. Zgodovinske zemljevide, ki so jih narisali astronomi z opazovanjem planeta s teleskopi, in fotografije, ki so jih posnele robotske sonde na tleh in v orbiti. Vse, kar vemo, združeno na enem mestu.
Primeren začetek raziskovanja so stari zemljevidi, ki nam povedo, kako se je spreminjalo vedenje o Marsu. Najstarejši so podatki Nathaniela E. Greena iz leta 1877, čigar zemljevid prikazuje temnejša in svetlejša področja na površini planeta, kot so videna z Zemlje. Za temnejša je sklepal, da so morja, svetlejša pa kopno. Iz devetnajstega stoletja je še nekaj zemljevidov astronomov, ki so na Marsu opazili strukture – kanale. Ti so sprožili prva ugibanja, ali je na Marsu življenje. Fotografije planeta vesoljskih sond so izključile možnost, da bi bili kanali umetno delo. So pa pokazale goro Olympus Mons, največji vulkan v osončju, trikrat višji od Everesta, in sistem kanjonov Valles Marineris, v primerjavi s katerim je ameriški Veliki kanjon manjša razpoka.
Googlov prikaz Marsa vključuje vodene animirane oglede obeh in še nekaterih drugih znamenitosti Marsa. Ali pa preprosto preklapljamo med fotografijami površine, ki so na voljo. Mars smo z Zemlje in iz njegove orbite dobro posneli, le manjši del pa je prikazan s podrobnejšimi fotografijami površine robotskih vozil. A nekaj jih je in te so najbolj zanimive.
Misija: Zemlja
Ameriška vesoljska agencija NASA ne raziskuje le vesolja in drugih planetov, njena naloga je omogočiti boljše razumevanje lastnega planeta. Planet dnevno fotografirajo sateliti – ne samo vojaški, njihove fotografije nam niso na voljo – in astronavti na mednarodni vesoljski postaji. Veliko teh fotografij je na voljo javnosti, NASA ima za to več spletnih strani in spletnih orodij.
Najbolj zanimivo je orodje WorldView, ki pa ne omogoča približevanja, kot smo tega vajeni pri Googlovih zemljevidih, sosedovega vrta od blizu ne bomo mogli opazovati, omogoča pa prikaz površine planeta v času. Opazujemo lahko, kako se površina spreminja skozi letne čase. Fotografije so dovolj visoke ločljivosti, da opazimo na primer dim, in z omenjeno možnostjo spremljajo, kako se je razvijal velik gozdni požar. Na voljo je nekaj različnih plasti. Skozi letne čase lahko spremljamo razširjenost ledu na morju, pokritost površine s snegom, padavine in temperature. Med drugim si lahko ogledamo poplave, ki so Balkan prizadele pred poletjem, ali kako je bila na primer nekaj mesecev prej z nizkimi temperaturami prizadeta Severna Amerika.
Druga zanimiva storitev je Earth Observatory. Ni namenjena le občudovanju lepote planeta, prej opozarjanju na stvari, ki jih počnemo. Vsak dan objavijo fotografijo, ki jo lahko prosto prenesemo v največji ločljivosti, ta pa pove zgodbo. Kot je bilo na primer pretirano svetlobno onesnaženje brazilskih mest med svetovnim nogometnim prvenstvom. Fotografijo je NASA posnela z napravo VIIRS (Visible Infrared Imaging Radiometer Suite) na satelitu Suomi NPP.
Misija: vesoljski taksi
Američani so vesoljski taksi upokojili, ker je bil star, pa še predrag. Zdaj pa morajo prositi Ruse, da jim prepeljejo astronavte na mednarodno postajo. Vsaj dokler ne bo končan razvoj sistema Orion, ki pa zamuja.
Čeprav čolniči ne letajo več, lahko vsak poskusi, kako je bilo videti upravljanje z njimi. Simulator Orbiter Space Flight (http://orbit.medphys.ucla.ac.uk) je brezplačen in podoben uspešni seriji Microsoftovih letalskih simulatorjev. Ti so tako blizu realnosti, da naj bi jih uporabili teroristi, ki so napadli newyorški trgovski center, za urjenje. S simulatorjem pilotiramo vesoljski taksi, si naložimo dodatke za letenje s starejšimi vesoljskimi moduli (Apollo, Gamini) ali celo za predlagane, a nikoli v resnici narejene vesoljske letalnike (na primer Delta Glider), s katerimi pristajamo na Luni. A to je že igrica, ki nima dosti skupnega z resničnostjo. Podobno kot polet s čolničem na Mars, kar v realnosti ni bilo mogoče.
Simulator je celovit in zahteva, da se ga naučimo uporabljati. Samo video vadnice vzamejo uro časa. Upravljanje vesoljskega taksija pač ni bilo enostavno. Že naučiti se, kaj pomenijo vse lučke in tipke, zahteva svoj čas. Okoli simulatorja je zbrana skupnost uporabnikov, ki je eden od kazalcev, da gre za dobro stvar.
Malce bolj enostavna za uporabo, zato pa tudi nudi manj zadovoljstva, je aplikacija F-Sim Space Shuttle. Tudi z njo lahko letimo po vesolju, a ne brezplačno. Vesoljski taksi upravljamo z nagibanjem mobilne naprave, moramo pa z njim čim bolje pristati. Vsak pristanek aplikacija točkuje. Ko to obvladamo, aplikacija ponudi višjo težavnostno stopnjo. Močen veter na pristajalnem območju, odpoved sistemov in podobno.
Misija: mednarodna vesoljska postaja (ISS)
Pravzaprav ni tako visoko, da je ni mogoče videti s prostim očesom. Je le hitra, tako da moramo vedeti, kam gledati, in postajo ločiti od drugih nebesnih teles. Oteževalna okoliščina je, da je vidna le nekaj minut na dan in le nekatere dneve v mesecu. Tudi pri tem je v pomoč NASA, natančneje njena spletna stran http://spotthestation.nasa.gov. Najbolj enostavno je, da se prijavimo in počakamo na opozorilno poštno sporočilo, ki prispe nekaj ur pred preletom nad našim zemljepisnim položajem. Preverimo še, ali bo noč brez oblakov, in se odpravimo na dobro mesto za opazovanje. Tja, kjer je manj svetlobnega onesnaženja.
Sledenje vesoljski postaji je idealna naloga za mobilne aplikacije, saj imajo na voljo podatke o zemljepisni lokaciji, pa tudi smer, pod katero je naprava obrnjena v nebo. Podobno, kot nas mobilne zvezdne karte vodijo do izbranega nebesnega telesa, nas vodita aplikacija ISS Detector za sistem Android in ISS Finder za sistem iOS.
Misija: kaj počnejo na postaji ISS
Nikoli ne bomo mogli ukazovati posadki postaje, lahko pa dobimo približen občutek, kakšno je življenje nad našimi glavi. Ogledamo si stalni pretočni video iz postaje (www.nasa.gov/multimedia/nasatv/iss_ustream.html). Kadar je posadka na delovnih nalogah, gledamo njo, drugače pa pogled na planet. Videu je dodan zvočni zapis pogovorov med posadko in centrom za nadzor letenja. Vsaj kadar delo poteka običajno in se ne dogaja nič nepričakovanega. Z veliko sreče lahko opazujemo sprehod po vesolju, ko ta poteka. Zaradi leta postaje okoli planeta vsake toliko časa center izgubi povezavo in takrat opazujemo prazen zaslon.
Zemljo pod postajo lahko opazujemo tudi v višji ločljivosti, s pomočjo eksperimentalne storitve HDEV (www.nasa.gov). Ta posreduje posnetke videokamer, nameščenih na postaji, ki snemajo v ločljivosti HD. Urnik posadke lahko preverjamo prek spleta ali prek aplikacije ISS Live.
Misija: fotografije teleskopa Hubble
Hubblov vesoljski teleskop je posnel veliko fotografij vesolja, nekaj najboljših je objavljenih na spletni strani Evropske vesoljske agencije (www.spacetelescope.org). Zanimiva je tudi zgodba teleskopa, opisana v knjigi Hubble Space Telescope. Knjiga je brezplačna, na voljo v Applovem formatu za imetnike teh naprav ali kot PDF-datoteka za vse druge. Je ena redkih knjig, ki v celoti izkorišča zmogljivosti omenjenega formata, to pomeni, da je interaktivna, polna fotografij in videoposnetkov. V njej so tudi različne razlage, ki bralca zanimajo. Kako na primer izmerimo razdaljo do oddaljene galaksije ali kako je udarec asteroida v Pluton znanstvenikom razkril sestavo pritlikavega planeta.
Teleskop so leta 1990 z velikim medijskim pokrivanjem izstrelili v orbito, in šele ko je bil tam, so ugotovili, da je na zrcalu, ki je najpomembnejši del teleskopa, huda napaka. Tako huda, da jo je bilo treba popraviti, drugače bi bil teleskop neuporaben kos kovine. Na srečo do tega ni prišlo in s pomočjo teleskopa so znanstveniki o vesolju ugotovili veliko novega.
Še več fotografij teleskopa je zbranih na spletni strani http://hla.stsci.edu. Tam je tudi arhiv fotografij večletnega opazovanja. Po arhivu ni enostavno iskati, stran pa ljubiteljskim astronomom nudi nekaj točk, na katerih lahko začnejo svoj raziskovanje. In morda celo najdejo, česar še nikomur ni uspelo najti.
Misija: Novi horizont
V osončje smo poslali že veliko robotov, nekateri pa se šele bližajo svojemu cilju. Takšna je sonda Novi horizont, ki naj bi leta 2015 letela mimo Plutona. Do leta 2006 je veljal za deveti planet osončja, nakar so ga astronomi, zbrani na srečanju v Pragi, preimenovali v pritlikavi planet. Hkrati je Pluton tudi zadnji od dolgo znanih in zanimivejših teles v osončju.
Pluton je od Zemlje oddaljen tridesetkrat dlje od razdalje med Zemljo in Soncem. Njegova svetloba do njega potuje pet ur in pol, kar pomeni, da bomo morali na radijski signal sonde na Zemlji čakati več kot štiri ure. Trenutno sonda ne pošilja zanimivih informacij, saj je v stanju mirovanja in čuvanja energije. V nadzornem centru enkrat letno vključijo opremo na krovu, da preverijo njeno delovanje. Ima pa sonda spletno stran http://pluto.jhuapl.edu oziroma je to spletna stran laboratorija Hopkins Applied Physics Laboratory, ki je sondo zgradil. Na tej strani je nekaj zanimivih informacij o projektu, morda pa bodo, ko bo sonda letela mimo Plutona, na njej objavili tudi njena odkritja. Sonda bo letela mimo Plutona in obiskala še katero od teles, ki so še bolj oddaljena.
Misija: zvezdne karte
Dokler ni bilo mobilnih naprav – te imajo v ta namen prednost zaradi vgrajenih tipal in kamere –, smo se po zvezdnatem nebu usmerjali z zvezdno karto ali prvimi programi, ki so bili v bistvu le njihova računalniška kopija. Korak naprej so programi, pri katerih vnesemo zemljepisni položaj, na podlagi položaja pa prikažejo tisto, kar bi videli tudi sami, če bi namesto pred zaslonom stali pod vedrim nebom.
Eden boljših programov, ki je hkrati brezplačen, je Stellarium (http://www.stellarium.org/). Delo na njem je leta 2001 začel francoski programer Fabien Chereau, do danes pa je prerasel v program, ki mu s svojim alternativnim SkyMapom ne more konkurirati niti veliki Google. Stellarium je prostokodni, izdan pod javno licenco GNU (General Public Licence), deluje pa na operacijskih sistemih Linux, Windows in Mac OS X. Uporablja grafično knjižnico OpenGL, da v realnem času izriše nebo nad navideznim gledalcem, program pa je sposoben izrisati, kakšno je bilo nebo v poljubnem času, ki ga nastavi uporabnik (kakšno je bilo nebo pred stoletji). V bistvu je ogromen planetarij, ki si ga lahko privoščite doma, najbolj pa nas je presenetilo in razveselilo, da je program preveden tudi v slovenščino, vključno s podrobnimi podatki o nebesnih telesih, pozna pa tudi slovenska imena za najpomembnejše. Zemljepisni položaj opazovalca lahko po mili volji spreminjamo in opazujemo nebo, ki je vidno v izbranem času nekje na drugem koncu planeta.
Za mobilne naprave pa je cela vrsta aplikacij, zvezdnih kart. Večkrat smo jih že opisali, zadnjič v prejšnji številki, ko smo opisali zanimivo aplikacijo Star Chart. Ta aplikacija je bila dolgo časa plačljiva, po novem pa je skoraj vsa brezplačna. Mobilna naprava, opremljena z zmogljivo aplikacijo, pa je lahko dober pripomoček, kadar želimo izvedeti, kaj je neka svetla točka na nebu.
Misija: v stiku z astronavti
Družbena omrežja se ne širijo le po planetu, temveč so segla tudi v njegovo orbito. Posadka mednarodne vesoljske postaje čivka, objavlja fotografije in videoposnetke na Facebooku. Internet dejansko sega tudi v vesolje. Z malo sreče in pametnim vprašanjem, ki ga posadki zastavimo, lahko od njih dobimo tudi odgovore. Kljub temu da je urnik posadke na postaji dokaj natrpan.
Omeniti velja tudi kanal na Youtubu, za katerega skrbi NASA, kjer redno objavljajo videoposnetke, nekakšne tedenske povzetke vsega pomembnega, kar se je na postaji zgodilo. Gledalci posnetka lahko posadki zastavijo vprašanje prek Twitter oznake #SpaceToGround. Tudi če posadka nima veliko dela, ji nikakor ni dolgčas glede na število vprašanj, zastavljenih prek interneta. Postaja ima svojo stran tudi na Facebooku, kjer redno objavlja dogodke zadnjih 24 ur.
Veliko je še drugih spletnih virov, kjer najdemo zanimive informacije o osončju in vesolju nasploh. Prva vira sta strani ameriške agencije NASA, evropske ESA ter stara dobra zakladnica znanj Wikipedia. Vse več držav se odloča za raziskovanje osončja, med njimi so tudi takšne, za katere si tega ne bi mislili. Ravno v tem času je do Marsa prispela indijska sonda Mangalyaan. Naloga te je tudi odkrivanje mineralnega in rudnega bogastva. Morda bo tudi indijska agencija rezultate objavila na svoji spletni strani. Sicer pa zadnje čase kot gobe po dežju vznikajo vesoljski projekti držav, kot so Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Iran in celo Združeni arabski emirati. Imajo denar in sredstva. Za večino zemljanov pa je internet edini vir spoznavanja vsega, kar je nad našimi glavami, saj si nikoli ne bomo mogli privoščiti plačati vstopnice niti za turistični in kratkotrajni skok vsaj do meje, kjer se konča atmosfera in začne vesolje. Lahko pa si ogledamo videoposnetke podjetja Virgin, ki bi že moralo voziti turiste do omenjene meje, a se še vedno na to pripravljajo. Tudi te posnetke najdemo na kanalu Youtube. Med njimi so tudi posnetki tretjega testnega leta, ki so ga izvedli na začetku letošnjega leta.
Moj mikro, november – december 2014 | Jan Kosmač
