Mirno lahko rečemo, da je ponudba zunanjih diskov velika. S tem mislimo na oboje – namenske zunanje diske (ki jih kot take že kupimo) in na prazna ohišja za zunanje diske, ki jih nato po lastni presoji napolnimo z ustreznim(i) disk(i)om. Obstaja še srednji tip, in sicer zunanji diski, ki pa jih lahko kupimo tudi kot samo škatlo.

Verjetno ni presenetljivo, da se za ponudbo zunanjih diskov skrivajo proizvajalci diskov samih (Seagate, WD), medtem ko za drugim tipom, ohišji (ta vsebujejo vso elektroniko, logiko, vmesnike ter pogosto tudi priloženo programsko opremo) najdemo širok nabor podjetij – od manj znanih pa do velikih proizvajalcev omrežne opreme!

DNK NAPRAVE

Uporabniki ob primerjanju konkurenčnih naprav pogosto preveč pozornosti posvetijo funkcijam in specifikacijam, pozabijo pa na osnovne stvari, ki jih nato na dolgi rok ob vsakodnevni uporabi najbolj motijo. Tu velja omeniti videz, velikost in ergonomijo naprave. Če bomo imeli napravo na delovni mizi oziroma jo bomo gledali na mizi, ta ne sme preveč izstopati, dobrodošlo je, če ima na ohišju prikazovalnik stanja (pa čeprav z barvnimi diodami, ali celo zaslon), prav tako imajo boljše naprave nekaj hitrih gumbov za vnaprej določena opravila, recimo izvedbo varnostne kopije.

Pomembne so tudi poraba energije in funkcije varčevanja z njo: ali se ob neaktivnosti diskov naprava samodejno postavi v nizkonapetostno stanje pripravljenosti; ali se ob izklopu računalnika, na katerega je priključena prek vmesnika USB/FireWire, samodejno izklopi tudi sama … Ali je moramo napravo izklapljati ročno, vsakokrat znova pa jo nato tudi prižgati? Posebno pozornost pa je vsekakor treba posvetiti načinu zračenja oz. hlajenja notranjosti. Diski se namreč med delom pogosto precej segrejejo, še posebej pa to velja za konfiguracije, kjer je v istem, majhnem ohišju nagnetenih nekaj diskov (dva, štiri). Takrat je nujno aktivno hlajenje, ki ga proizvajalci največkrat izvedejo v obliki ventilatorja na zadnji strani ohišja. Če je ta ventilator premajhen, se bo vrtel pri visokih obratih, kar bo povzročalo tudi nezanemarljiv hrup – nekaj, česar si na naši delovni mizi gotovo ne želimo. Boljši proizvajalci imajo večji ventilator, ki je vezan na termalni senzor v notranjosti naprave in se vrti po potrebi, venomer pri najmanjših možnih obratih.


Ko je prenosnost najpomembnejša
Če nam je majhnost napravice kritičnega pomena (recimo, da jo nosimo s seboj na obesku za ključe ali v denarnici), bomo posegli po USB-ključkih oz. diskih. Ti danes že ponujajo kapaciteto do 32 GB, a so cenovno ugodnejše različice z 16 GB pomnilnika. Naprave so zgrajene okoli bliskovnega pomnilnika.

Preverite tudi napajalnik. Številni zunanji diski imajo priložen zajeten napajalnik/transformator, ki je v enoto povezan z debelim, nerodnim kablom, na koncu katerega je majhen priključek. Ker je kabel debel in trd, se lahko hitro zgodi, da prevlada nad priključkom in se samodejno iztakne, kar lahko povzroči tudi okvaro diskov. Tu so zagotovo v prednosti manjši prenosni 2,5-palčni diski, ki se napajajo kar direktno prek edinega USB- kabla, po katerem gredo tudi podatki. Večja zunanja diskovna polja imajo napajalnik vdelan v ohišje, na zadnjem delu pa mehanizem, s katerim napajalni kabel pričvrstimo v napravo, tako da ga ni moč ponesreči sneti.

Če gre za zunanje diskovno polje, ne pozabite preveriti tudi načina dostopa do trdih diskov. Če je treba ohišje v celoti razstaviti za zamenjavo ali dodajanje enega diska, potem bo to precej bolj moteče, kot če lahko z eno roko enostavno dvignemo sprednjo masko, z drugo dvignemo zaponko in izvlečemo disk iz reže – brez potrebe po kakršnemkoli vijačenju. V bolj profesionalnih napravah bomo pričakovali tudi možnost menjave diskov med delovanjem (hot-swap), pladnje z diski pa naj bi bilo mogoče zakleniti, jih pomotoma ne izvlečemo z dotikom.

Pri vseh zunanjih diskovnih poljih – torej napravah, ki imajo lahko dva ali več vdelanih diskov, torej tudi RAID in druge spodaj navedene funkcije/strežnike – za delo ponavadi skrbi namenski procesor. Močnejši kot je ta procesor, manj zakasnitev bo pri delovanju in hitreje bo vsa komunikacija potekala – velik pomen pa imata tudi vdelani delovni pomnilnik in bliskovni pomnilnik, na katerem je ponavadi naložen posebej prilagojen operacijski sistem (v veliko primerih različica Linuxa).

Pri vseh napravah NAS oziroma zunanjih diskovnih poljih bo pomembno vlogo imel upravljavski vmesnik, prek katerega nastavljamo delovanje naprav, ustvarjamo logične diske, particije, nivoje RAID, dostop uporabnikov, skupine, gesla, kvote, menjamo datotečni sistem, skrbimo za odpravljanje napak, nastavljamo varnostne sezname za omejevanje dostopa do datotek … Zato je pomembno, s katerim internetnim brskalnikom vmesnik deluje – seveda je najbolje, da podpira vse.


Ločnica med manjšimi in večjimi
Morda pravilnejša izraza, ki bosta potegnila jasnejšo ločnico med manjšimi in večjimi zunanjimi diski sta: prenosni disk ter zunanje diskovno polje. Prenosni disk označuje manjši zunanji disk, lahko v ohišju, ki ga je moč odpreti, bodisi za disk, ki je tovarniško zalit v plastično lupino ali ohišje; medtem ko zunanje diskovno polje označuje bolj kot ne fiksno postavljeno zunanje ohišje z dvema ali več diski, postavljenimi v polju RAID.

Preverite tudi napajalnik. Številni zunanji diski imajo priložen zajeten napajalnik/transformator, ki je v enoto povezan z debelim, nerodnim kablom, na koncu katerega je majhen priključek. Ker je kabel debel in trd, se lahko hitro zgodi, da prevlada nad priključkom in se samodejno iztakne, kar lahko povzroči tudi okvaro diskov. Tu so zagotovo v prednosti manjši prenosni 2,5-palčni diski, ki se napajajo kar direktno prek edinega USB- kabla, po katerem gredo tudi podatki. Večja zunanja diskovna polja imajo napajalnik vdelan v ohišje, na zadnjem delu pa mehanizem, s katerim napajalni kabel pričvrstimo v napravo, tako da ga ni moč ponesreči sneti.

Če gre za zunanje diskovno polje, ne pozabite preveriti tudi načina dostopa do trdih diskov. Če je treba ohišje v celoti razstaviti za zamenjavo ali dodajanje enega diska, potem bo to precej bolj moteče, kot če lahko z eno roko enostavno dvignemo sprednjo masko, z drugo dvignemo zaponko in izvlečemo disk iz reže – brez potrebe po kakršnemkoli vijačenju. V bolj profesionalnih napravah bomo pričakovali tudi možnost menjave diskov med delovanjem (hot-swap), pladnje z diski pa naj bi bilo mogoče zakleniti, jih pomotoma ne izvlečemo z dotikom.

Pri vseh zunanjih diskovnih poljih – torej napravah, ki imajo lahko dva ali več vdelanih diskov, torej tudi RAID in druge spodaj navedene funkcije/strežnike – za delo ponavadi skrbi namenski procesor. Močnejši kot je ta procesor, manj zakasnitev bo pri delovanju in hitreje bo vsa komunikacija potekala – velik pomen pa imata tudi vdelani delovni pomnilnik in bliskovni pomnilnik, na katerem je ponavadi naložen posebej prilagojen operacijski sistem (v veliko primerih različica Linuxa).

Pri vseh napravah NAS oziroma zunanjih diskovnih poljih bo pomembno vlogo imel upravljavski vmesnik, prek katerega nastavljamo delovanje naprav, ustvarjamo logične diske, particije, nivoje RAID, dostop uporabnikov, skupine, gesla, kvote, menjamo datotečni sistem, skrbimo za odpravljanje napak, nastavljamo varnostne sezname za omejevanje dostopa do datotek … Zato je pomembno, s katerim internetnim brskalnikom vmesnik deluje – seveda je najbolje, da podpira vse.

KAKŠNI DISKI

Naprave oz. zunanji diski v svoji notranjosti skrivajo enega ali več diskov. Največkrat gre za 2,5- ali 3,5-palčni disk, redke pa so naprave, ki gradijo na dražjih 1,8-palčnih diskih. Manjši kot je disk, manjša je celotna naprava, večja je mobilnost. A hkrati je tudi nižja kapaciteta, kar pomeni višjo ceno in slabše razmerje GB/€.

Najcenejši diski so klasični diski za vdelavo v namizne računalnike, torej 3,5-palčneži. Tu je izbira ogromna, prav tako so ti diski najrobustnejši. Pomembno je vedeti tudi to, da niso vsi diski enaki. Četudi mehansko so, je lahko razlika v strojni kodi (firmware) odločilna pri zmogljivosti oz. obnašanju diska. Western Digital je tako konec lanskega leta prvi ponudil t. i. zelene diske, ki so nastavljeni tako, da ob neuporabi znižajo hitrost vrtenja plošč s 7200 na 5400 obratov na minuto (rpm), ob dostopu na disk pa zopet pospešijo na 7200 rpm. Veliko k hitrosti delovanja pripomore tudi količina vdelanega hitrega predpomnilnika (danes 8, 16 ali 32 MB), obstajajo tudi različni posebni programi firmware, recimo za optimalno delo v sistemu RAID, ter diski optimirani za delo v medijskem strežniku.

Manjši, 2-5-palčni diski so primernejši za majhne naprave, čeprav smo tudi tu že videli večdiskovno napravo (RaidSonic). Ker so ti diski manjši, je manjša tudi njihova največja razpoložljiva kapaciteta, a hkrati so ti diski praviloma tudi energijsko varčnejši, tišji in se manj grejejo!

Najmanjših, 1,8-palčnih diskov v svetu zunanjih naprav – razen zalitih v plastična ohišja brez možnosti menjave – še nismo videli.


Diski so še vedno zelo občutljivi
Ob prenašanju podatkov na prenosnih diskih bodite izredno previdni. Po študiji podjetja Fijitsu je namreč za disk lahko usoden že »padec« na trdo površino s šestih milimetrov (ja, 6 mm). Še posebej so fizičnim poškodbam izpostavljeni mali prenosni diski z 1,8 in 2,5 palca, saj je že nekaj kilogramov pritiska na ohišje med delovanjem povzroči upogib diska na pisalno površino/glavo, s čimer se disk nepopravljivo okvari, podatki pa so najverjetneje izgubljeni. Zato prenašajte podatke pametno in odgovorno – ne premikajte jih, temveč kopirajte, brišite pa šele, ko so varno prispeli na cilj. Če potrebujete robustnost, bo pravilnejša rešitev USB-ključ/disk, oziroma SSD-disk (a cene teh so še vedno pretirane – 64 GB je 400 evrov).

KOLIČINA

Prav 3,5-palčni diski so najprimernejši tako za najcenejše, najosnovnejše zunanje diske z enim samim diskom, kot tudi za zunanje diskovno polje oz. ohišje z več diski. Odvisno od cene, namena (domača uporaba, podjetje, računski center) je moč izbrati konfiguracije z dvema, štirimi, ter naprej do 64 in več diskov v diskovnem polju. V domačem okolju in pisarnah bomo najpogosteje našli ohišja z enim diskom, v zadnjem letu so zaradi padca cen zelo priljubljena tudi ohišja za dva diska; mala podjetja pa že dlje časa svoj denar optimalno zapravijo za zunanje štiridiskovno polje. Razlog za nakup večdiskovnega polja je predvsem varnost podatkov. Diski so namreč manj zanesljivi, kot bi radi verjeli, zato so največja prednost večdiskovnih polj prav v ohišja strojno vgrajeni mehanizmi RAID. Tako se na primer v ohišju z dvema diskoma diska medsebojno zrcalita in podatki niso izgubljeni, četudi eden izmed diskov »crkne«.

RAID

Med dodatnimi funkcijami je v ohišjih, ki imajo prostora za dva ali več diskov, zagotovo najbolj dobrodošla možnost logičnega spajanja več diskov skupaj. Bodisi v skupek diskov (JBOD) bodisi v hitrejši disk RAID 0 ali v zavoljo varnosti zrcaljeno kombinacijo RAID 1. Dražja diskovna polja omogočajo še dodatne funkcije, kot je recimo RAID 5, dinamični X-RAID (kjer se z dodajanjem diskov RAID samodejno preoblikuje v optimalno konfiguracijo). Čeprav RAID 0 za pridobivanje hitrosti pri pisanju na disk pri zunanjih diskovnih poljih zavoljo ozkega grla na ravni komunikacijskega kanala pogosto ne pride v poštev, pa je zato toliko pomembnejši RAID 1 (oziroma v poljih s štirimi ali več diski RAID 5). Čeprav v olju RAID 1 iz dveh terabajtnih diskov uporabnik »dobi« le en terabajt, pa so podatki na tem virtualnem disku fizično zrcaljeni med oba fizična diska. Če eden izmed diskov fizično odpove, ga uporabnik le nadomesti s praznim identičnim diskom in naprava bo samodejno iz preostalega diska ustvarila kopijo na novem – vse to ob nemotenem dostopu do podatkov na delujočem disku.


RAID med zunanjimi diski
Če ste že lastnik dveh ali več zunanjih diskov (s po enim fizičnim diskom v vsaki napravi) seveda diskov ne morete povezati v RAID. A če bi to želeli, obstaja rešitev. Podjetje Data Protection Solutions (Arco) ponuja razširitveno kartico PCI, imenovano eSATA Raid+, ki omogoča, da nanjo povežete dva ali več zunanjih diskov, in če imajo podobno kapaciteto, bo kartica prek njih vzpostavila želen RAID.

STREŽNIKI

Pravila, v kakšen zunanji disk so vključeni strežniki, ni. Tajvanski proizvajalci jih ponujajo že v ohišju z samim enim diskom, večina bolj priznanih pa šele v ohišjih z dvema diskoma. Vsem je skupno le to, da gre za zunanje diske, ki imajo tudi ethernetno omrežno povezavo. Za kaj pravzaprav gre?

Omrežni disk v okolju Windows
Vsi zunanji diski brez izjeme ponujajo funkcijo delovanja kot v disk v skupni rabi v omrežju Windows. Seveda je moč nastavljati, ali gre za javni disk ali zaščiten z geslom, boljšim diskom je moč nastavljati celo neomejeno količino uporabnikov, gesel in celo omejitev prostora (kvot). Storitev je, ironično, največkrat izvedena z odprtokodnim servisom Samba za Linux, ki pa delo opravlja odlično (to tudi nakazuje, da za logiko zunanjih diskov in diskovnih polj skrbi pod pokrovom skrita okrnjena različica Linuxa)

FTP-strežnik in NFS-strežnik
Najpogosteje na zunanjih diskih najdemo integriran FTP-strežnik, ki omogoča, da do diska in datotek na njem dostopamo tudi prek interneta. Seveda samo do imenikov, do katerih tak dostop nastavimo, in samo za uporabnike ki se overijo z gesli. Boljše naprave podpirajo tudi Unixov protokolu NFS, za oba pa ponujajo neomejeno število uporabnikov in skupin ter tudi nastavljanje omejitev (kvote).

Tiskalniški strežnik
Če imamo tiskalnik, ki nima omrežnega priklopa, ga pa želimo uporabljati iz več računalnikov v krajevnem omrežju, smo imeli do zdaj le dve rešitvi. Prva je, da tiskalnik priključimo na enega od računalnikov in ga od tu damo v skupno rabo drugim; druga rešitev pa je nakup posebnega omrežnega adapterja (strežnika) za tiskalnik. Prva rešitev zahteva, da je računalnik, na katerega je tiskalnik priključen, vklopljen vedno, ko želimo tiskati tudi iz tretjih računalnikov, zato ni najuporabnejša. Druga rešitev pa je draga. Zato je bila ideja, da v zunanji disk vdelamo še ena ali dvoja dodatna USB-vrata, na katera lahko priklopimo ali tiskalnik ali dodaten disk/USB-ključ in stvar ponudimo v skupno rabo računalnikom v omrežju, genialna in tudi poceni za realizacijo. Tako vgrajen tiskalniški strežnik za praktično nikakršno dodatno ceno ponuja koristno in uporabno funkcijo!

iTunes
Vsi uporabniki Applovih prenosnih predvajalnikov digitalne glasbe in videov bodo lahko končno ugasili svoj računalnik in predvajalnik napolnili z omrežnega zunanjega diska, saj znajo nekateri naprednejši zunanji diski oponašati tudi Applov strežnik iTunes. V strežnik uporabnik le naloži kupljene oz. s CD-jev zajete posnetke in nastavi dostop želenim napravam.


Uporaba zunanjih diskov
Poleg hitrega prenosa podatkov med lokacijami so zunanji diski odlični tudi za izdelovanje varnostnih kopij. Za vse resnično pomembne podatke se naložba 3 x 50 evrov ne zdi prevelika – in za ta denar dobite tri 160 GB ali večje diske, ki jih lahko napolnite s svojimi podatki in shranite na treh različnih lokacijah. Manj paničnim bosta morda zadoščala že dva. Podatki se na diskih namreč s časom ne bi smeli zgubljati – glavna težava pa bi utegnil postati vmesnik diska. A če imamo zunanje ohišje z vmesnikom USB ali FireWire, bo tudi za to še lep čas poskrbljeno. Zunanje diske z vrati USB lahko ponavadi vklopimo tudi v DVD/DivX-predvajalnike, ki imajo ta vrata, in iz njih predvajamo filme. Tako odpade potreba po peki DVD-jev ali po večkratnem kopiranju na USB-ključe … Ne pozabite, da z izjemo vmesnika eSATA zaradi omejitve prepustnosti drugih tehnologij in z dodatnim omejevanjem hitrosti zavoljo datotečnih sistemov v praksi težko dosežemo prenos več kot 20 GB na uro! Zato velja razmisliti o smiselnosti drugih rešitev!

UPNP-AV
Precej podobno deluje tudi standardni strežnik Universal Plug-and-Play (UPNP), ki omogoča v krajevno omrežje povezanim napravam predvajanje na zunanjem disku naloženih medijskih vsebin. Seveda je moč tudi ta strežnik poganjati iz računalnika, vendar se z njim znebimo še enega razloga, zakaj bi imeli računalnik vklopljen tudi takrat, ko posedamo v dnevni sobi. Odvisno od proizvajalca je lahko UPNP-strežnik (gre za programski dodatek) že integriran ali pa je treba licenco plačati posebej, sama naprava pa ga je zmožna poganjati. Dodatna prednost naprave, ki podpira vse te storitve, je tudi kombiniran dostop – tako lahko iz digitalnega predvajalnika iz dnevne sobe preko UPNP-ja predvajamo tudi posnetke iz iTunesove knjižnice.

BitTorrent
Verjetno najpogostejši razlog, zakaj so računalniki vključeni tudi čez noč, je prenašanje datotek iz interneta – takšnih in drugačnih, ponavadi zelo obsežnih. In ker je hitrost prenosa poleg naše pasovne širine odvisna še od števila in hitrosti drugih v procesu P2P, utegne to trajati. Zato mnogi puščajo prenose aktivne čez noč, kar pa za računalnik pomeni, da mora biti vključen. Namenske rešitve, ki vključujejo odjemalca za protokol BitTorrent, smo videli že pred dobrim letom, a predvsem v azijskih izdelkih, ki jih pri nas niso niti veliko prodajali, kupci pa niso mogli računati na zanesljivo podporo. To se je delno spremenilo z Asusovim brezžičnim usmerjevalnikom, ki je imel integriran tudi disk in odjemalca za BitTorrent. Žal izkušnje lastnikov niso bile najbolj pozitivne, saj Asus dolgo ni mogel stabilizirati delovanja programa. Današnji zunanji diski so te težave prve generacije v glavnem že prebrodili, tako da zadeva deluje stabilno ni pravilno.

STROJNE RAZŠIRITVE

Odvisno od velikosti in cenovnega razreda naprave običajno na sprednji strani potrošniških naprav z enim do dvema diskoma najdemo poleg prikazovalnika stanja tudi kakšen gumb. Največkrat je ta za proženje privzetega dejanja –izdelave varnostne kopije podatkov z določenega internega diska računalnika na omrežni zunanji disk. Prav tako večina naprav tega tipa presenetljivo nima gumba za izklop, saj se zna izklapljati samodejno, če ugasimo računalnik, sicer pa naprednejše enote še upravljajo z energijo in diske ustavljajo, če jih nihče dlje časa ne uporablja. Kakšna je poraba energije? Okvirne številke, ki smo jih izmerili, so med 50 in 60 W za zunanje v omrežje povezano diskovno polje s štirimi 500 GB diski – med aktivnim delovanjem. Ob mirovanju je poraba slabih 10 W nižja, razlike so torej nizke.
Zanimivo je tudi, da so tudi na področju zunanjih diskov nišni izdelki. Tako je kar nekaj izdelkov namenjeno fotografom. Taki diski imajo vdelan bralnik pomnilniških kartic, nekaj modelov gre celo tako daleč, da ima LCD-zaslon – a to ni več zunanji disk, temveč postane nekaj popolnoma drugega …

Omenili smo že USB-vrata, ki jih je moč uporabiti za priklop USB-ključev ali tiskalnika (in njihovo skupno rabo v omrežju). Naprednejše naprave NAS pa ponujajo še veliko več. Tako recimo Netgearjev ReadyNAS omogoča še povezavo s sistemom neprekinjenega napajanja UPS in samodejnim varnim izklopom, če zmanjkuje energije. Piko na i pa daje še naveza z v USB-ključ skritim brezžičnim omrežnim vmesnikom, prek katerega lahko naprava komunicira s krajevnim omrežjem (in medijskimi centri).

Banalna stvar, vendar smo pri kar nekaj profesionalnih sistemih NAS opazili, da se hvalijo tudi s podporo za ključavnico Kensington – se pravi, imajo prostor, kjer jih lahko na žico pripnemo s posebno ključavnico in s tem zagotavljamo fizično varnost na javnih mestih.

Še ena funkcija, po kateri lahko ločimo profesionalne naprave od tistih za petične potrošnike: profesionalne naprave imajo največkrat kovinsko ohišje, a pomembneje je, da znajo pri težavah odreagirati. Tako znajo vse po vrsti ob določenem dogodku prek SNMP-protokola oz. e-pošte poslati alarm oziroma shranjujejo beležke o stanju naprave, zmogljivosti … In najpomembnejše, v primeru kritičnih alarmov se znajo pravočasno samodejno varno izklopiti in tako preprečiti to, kar sledi ponavadi pri potrošniških napravah – izgubo podatkov. Banalen primer je, če se pokvari ventilator v ozadju, tisti, ki skrbi za ohlajanje diskov. In točno to so tiste drobne razlike, ki pa se v ceni odražajo v razliki za faktor 2, 3 ali 4 …


Linux in NAS
Namesto nakupa namenskega zunanjega diskovnega polja lahko seveda postavimo tudi poceni rešitev: PC-računalnik (starejši bo zadostoval), strojno pospešeni dodatni krmilnik RAID 5 in programska oprema Linux. A ko bomo potegnili črto in pogledali stroške, se nam utegne zgoditi, da bo sprva cenejša investicija po energijski porabi že v letu dni postala dražja.


Programska oprema
Tako potrošniškim kot polprofesionalnim modelom je lahko priložena tudi programska oprema. Pri cenejših modelih gre za zelo enostavne lastne programe podjetij (če je sploh kaj priloženo), namenjene enostavni izdelavi varnostne kopije; v dražjih napravah pa običajno dobimo priloženo profesionalno programsko opremo (v vmesnih modelih je to kakšna omejena različica), ki zna vse, kar je pri izdelavi varnostne kopije potrebno – celotne in delne (z dodajanjem spremenjenih delov) kopije, sinhronizacijo med diski, varnostno šifriranje podatkov s ključi, prenos podatkov med oddaljenimi računalniki … Verjetno je med programi najbolj cenjen EMC-jev Retrospect Backup, ki pa ne blesti po enostavnosti.


Kaj prihaja
Zanimivo je, da se na področju zunanjih diskov še vedno veliko dogaja. Že v drugi polovici leta si tako obetamo USB 3 (Intel ga imenuje SuperSpeed), ki obljublja občutno pospešitev prenosov (10x), predvsem na račun uporabe optike! Med drugim si veliko obetamo od tehnologije UWB (ultra wide band) ali po domače brezžični USB – ki naj bi ponudila uporabno visoke hitrosti prenosa podatkov med bližnjimi napravami, in prepričani smo, da bodo tudi zunanji diski to kmalu izkoriščali. Tudi FireWire ne miruje in v pripravi je specifikacija, ki obljublja hitrosti 3,2 Gb/s. Drug pomemben trend so diski brez mehanskih delov – sestavljeni iz bliskovnega pomnilnika (SSD). Zaenkrat so še predragi, a že konec leta 2009 bi si utegnili križati pot z mehanskimi pošastmi. Čeprav imajo cenovno premijo za faktor 10, pa jih odlikujeta predvsem trajnost zapisa podatkov in odpornost na fizične poškodbe medija (padec, tresljaj, razmagnetenje). Tudi pri vmesniku eSATA se dogaja, in sicer je bil januarja sprejet dodatek standardu, ki bo omogočal tako prenos podatkov kot napajanja po enem kablu. Napajanje bo najverjetneje na drugi strani zdaj praznega priključka, potrebni pa bodo drugačni kabli. Ob vsem tem lahko zatrdimo, da bodo zunanji diski zagotovo še bolj zaželeni in tudi uporabnejši!

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Jaka Mele |