Skoraj vse spremembe zadnjih tridesetih let so posledica tega, da smo se iz sveta, kjer varnost in zasebnost določajo fizične ključavnice in ovire, premaknili v bolj fluidni, neskončno bolj priročen, a tudi veliko bolj nevaren »navidezni« svet.

Osebne naprave, pri čemer ne moremo govoriti le o osebnih računalnikih, ampak o celi vrsti naprav, ki postajajo zmogljivejše in manjše, so nam omogočile preprosto komuniciranje in stalno povezljivost, do neke mere poenostavile življenje in ga naredile zanimivejšega. Življenje, ki ga živimo danes, je (skoraj) v vseh pogledih kakovostnejše od življenja pred tridesetimi leti. So nas pa te tehnologije tudi razgalile pred svetom do te mere, da lahko kar hitro izgubimo svoje osebne podatke in svojo zasebnost. Kraja identitete je neskončno enostavnejša, kot je bila pred tremi desetletji. Nakupovanje na spletu in elektronsko bančništvo imamo vsi radi, a se hkrati zavedamo, da ni popolnoma varno. Če ne bi bilo elektronske pošte in spletnih strani, tudi ne bi bilo spletnega ribarjenja, če ne bi bilo interneta, bi se škodljive kode počasneje in manj učinkovito širile. Družabna omrežja so zlata jama osebnih podatkov uporabnikov, tako za tiste, ki nam želijo škodovati, kot za oglaševalce, ki nas želijo čim bolj učinkovito »prisiliti« v zapravljanje denarja. Še celo na prvi pogled nedolžna fotografija lahko skriva podatke o tem, kje smo bili in kaj smo tam počeli. »Splet« hoče vedeti, kaj smo, kaj želimo, kam gremo, oziroma hoče vedeti vse o nas. In to mu tudi vse bolj uspeva.

Se je splačalo? Zagotovo. Življenje danes je bolj bogato in raznoliko. Vsaj za večino ljudi, za vse pa na žalost tega ne moremo reči. Svet je zaradi interneta manjši, vedno smo lahko v stiku s prijatelji in člani družine, tudi ko so ti na drugem koncu sveta. Poleg manjše varnosti in večje grožnje zasebnosti smo plačali tudi višjo ceno. Vse je dražje. Ne le strošek, ki ga mesečno odvajamo za plačevanje vseh oblik komunikacije, brez katerih ne moremo več živeti, temveč tudi strošek »obveznega« nakupovanja vedno novih naprav. Pred tridesetimi leti smo gledali televizor, ki je bil doma že nekaj let in je tam ostal še desetletja, imeli smo telefon, ki je bil z nami skoraj od rojstva. Danes pa želijo, da oboje menjamo po dveh, treh, največ štirih letih. Stare naprave zastarijo hitro, ne moremo jih prodati niti kot rabljene, zato iz leta v leto zanje plačujemo več. Če seveda želimo biti v koraku z razvojem tehnologije.

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |