Kako smo včasih fotografirali? Kako dobro je uspela fotografija, je bilo odvisno od »roke« fotografa, njegovega znanja in kakovosti optike fotoaparata. Ni bilo veliko elektronike, ki bi pomagala izbrati optimalne nastavitve, pa tudi ne grafičnih programov, s katerimi bi lahko fotografije popravili. Fotografiralo se je na film, kar je pomenilo, da smo dvakrat premislili, kaj bomo fotografirali, preden smo pritisnili sprožilec, saj je bilo število fotografij na enem motku filma omejeno. Cveteli so fotografski studii, ki so za dober denar razvijali fotografije, kdor je hotel več, si je moral omisliti temno sobo, v kateri je mešal kemikalije in sam razvijal fotografije. Dokler fotografija ni bila razvita, nihče ni vedel, kaj je na njej, ali je taka, kot smo si jo zamislili, je pre- ali podosvetljena, je ostra ali zamegljena. Razočaranje nad kakovostjo fotografij je bilo tedaj nekaj, s čimer smo se morali sprijazniti.

Bile pa so tudi druge omejitve. Bog ne daj, da bi po nesreči odprli fotoaparat, dokler film ni bil dokončno posnet in na varnem v svojem ohišju. Kaj takega je pomenilo osvetlitev filma in uničenje vseh fotografij, do katerih je prodrla svetloba. Tudi ko je bil film posnet in odstranjen iz fotoaparata, je bilo treba z njim ravnati previdno. Ni bilo neobičajno, da smo prinesli film v studio, tam pa so nam pozneje povedali, da ni na njen niti ene uporabne fotografije, saj je bil film osvetljen. Smo ga mi ali neroden delavec studia? Zaradi visoke ločljivosti filma so nam lahko načelno izdelali fotografije poljubne velikosti, a ker je bila izdelava fotografij, predvsem večjih, draga, smo se zadovoljevali z najbolj običajnim formatom 15 x 10 centimetrov, fotografije pa nato vlagali v albume. Drugim smo jih lahko kazali le, ko so prišli na obisk, pri tem pa na dolgo in široko razlagali, kaj vse smo doživeli, ko je bila neka fotografija posneta. Kako smešno glede na danes, ko fotografije preprosto pošljemo prek elektronske pošte ali pa jih še enostavneje objavimo v družabnih omrežjih.

Do danes je bil prehod z analogne na digitalno fotografijo skoraj popoln. Leta 1995 je Casio začel prodajati fotoaparat QV-10, ki danes velja za enega od začetnikov digitalizacije fotografije. Ločljivost tipala 250 tisoč svetlobnih pik se danes sliši malo oziroma kot nekaj popolnoma neuporabnega, tedaj pa smo bili nad tem navdušeni. V uredništvu smo prvi digitalni fotoaparat kupili nekaj let pozneje, ko je ločljivost presegla milijon pik. Kodakov model DC120 je vsaj za silo omogočil objavljanje dimenzijsko malih fotografij v reviji, z ločljivostjo tipala 1,2 milijona pik ter ločljivostjo fotografije 1280 x 960 točk. Oblikovno in dimenzijsko je bil bolj podoben kameri kot fotoaparatu, fotografiranje pa počasno, vendar nam je omogočilo nekaj, kar prej ni bilo mogoče: nalaganje fotografij na računalnik in takojšnjo postavitev v članek, brez nepotrebne izgube časa zaradi razvijanja in skeniranja fotografij.

Napredek je bil nato skokovit. Tipala so hitro presegla ločljivost dva milijona pik, kar je tedaj veljalo za dovolj, kajti pri večjih ločljivostih na fotografiji velikosti 10 x 15 centimetrov naj s prostim očesom ne bi videli razlike. V resnici pa so se proizvajalci zapletli v vojno pik. Med uporabniki je veljalo, da je »večje« tipalo boljše, da so zato fotografije boljše, kar je na žalost daleč od resnice. Kje smo danes? Na voljo imamo veliko kategorij fotoaparatov (http://tinyurl.com/bs2gr7j), znotraj njih pa veliko modelov, tako da je povprečnemu uporabniku vse težje izbrati tistega, ki mu najbolj ustreza.

Naslednji logični korak je bila vgradnja tipala v mobilni telefon in nadgradnja tega v tako imenovani fotomobilnik. Za prvega velja mobilnik Kyocera VP-210 iz leta 1999, ki pa je bil na voljo le na japonskem trgu. Zgledu so kmalu sledili tudi drugi proizvajalci. Čeprav je bila ločljivost fotografije prvih fotomobilnikov slaba, se je že tedaj pokazal razlog, zakaj je takšna kombinacija dveh na prvi pogled nezdružljivih naprav dobra zamisel. Telefon imamo vedno pri sebi in zatorej lahko vedno fotografiramo, kar želimo. S časom so tudi tipala v telefonih postajala zmogljivejša, tako da so danes primerljiva s tipali v cenejših kompaktnih fotoaparatih. Fotografije pa kljub temu še niso na tej ravni, čeprav so razlike v kakovosti iz leta v leto manjše.

Digitalizacija fotografije je prinesla velik napredek. Pred leti smo dejali, da je lahko zaradi nje vsak človek dober fotograf. In se ušteli. Elektronika in programski algoritmi niso, upajmo pa, da tudi nikoli ne bodo, zamenjava za fotografove veščine. Vsak lahko pritiska na sprožilec do onemoglosti, in če ne zaradi drugega, mu zaradi statistike velika količina omogoči, da je vsaj nekaj fotografij tudi kakovostnih.

Spremenil se je tudi način kupovanja. Pred tridesetimi leti smo varčevali, da smo lahko kupili kakovosten analogni fotoaparat, nato pa smo po potrebi kupovali objektive, ki smo jih potrebovali. Osnova, telo fotoaparata, je v večini primerov zdržala desetletja. Digitalni fotoaparat pa hitro zastara, tako kot računalnik, saj proizvajalci vsakih nekaj let predstavijo nove modele, ki zasenčijo starejše. Boljše tipalo, hitrejši procesor, nove funkcije za kakovostnejše fotografije – v to past se hitro ujamemo, pa čeprav nam starejši fotoaparat več kot zadostuje. Digitalizacija pa kljub vsemu ni bila popolna. Fotografske filme še vedno izdelujejo. Kupujejo jih fotografi, ki želijo mehkobo fotografije, nekaj, kar lahko da le analogna, zvezna tehnologija. Fotografi tudi znajo povedati, da ga ni digitalnega fotoaparata, ki bi znal narediti tako črno-belo fotografijo, kot jo naredi analogni fotoaparat v roki veščega fotografa. V umetniških krogih bo analogna tehnologija še dolgo prisotna.

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Marjan Kodelja | Zoran Banovič |