Ta naj bi z leti padala in se tako bližala precej nižjem povprečju zahodnih držav. A že leta se sliši veliko kritik na račun metodologije, s katero BSA meri to stopnjo, saj pregledne, transparentne formule in podatkov, kolikor je meni znano, še ni sproducirala. Poleg tega je jasno, kakšni bodo rezultati, ko je treba v državi, kjer nekateri razmišljajo o uvajanju odprtega programja (odprta koda) v državne ustanove, požugati s paličico in jo spodbuditi, naj se vsaj sama vede »zahodnjaško« in kupi licence in programsko opremo gigantskih programskih monopolistov …
Kakorkoli že, dejstvo ostaja, da se je programska oprema vedno kopirala in da se vedno bo. Tako je povsod po svetu in Slovenija ni nikakršna izjema ali črna ovca, ki bi štrlela iz povprečja. Ljudje vedno raje vzamemo zastonj, kot da bi plačali. Logično. In prav način delovanja programskih podjetij je tudi tiste, ki so od začetka spoštovali zakon in legalno kupovali programsko opremo, spreobrnil in ne gredo več na tanek led. Ste kdaj slišali, da bi nezadovoljni kupec lahko vrnil programsko opremo in zahteval vračilo kupnine? Da bi podjetje odpravilo vse napake, ne pa da izda novo različico in zanjo zahteva novo plačilo? Jok, brate! Še ob prednaloženem operacijskem sistemu je težko oziroma pri večjih proizvajalcih celo nemogoče računalnik kupiti brez, recimo, Windows Viste, za ustrezen znesek nižjo ceno.
Skratka, razumem da ljudje najprej namestijo črno različico, jo preizkusijo, nato pa jo, če je zanje uporabna in jo potrebujejo pri svojem delu, kupijo. Velika razširjenost takega početja med mlajšimi uporabniki, dijaki in študenti je tudi razumljiva. A hkrati vem, da se praviloma ta zgodba konča tako, da študentje pridejo v podjetja, odprejo svoje podjetje in tam na začetku svoje profesionalne poti v veliki večini legalizirajo programsko opremo, na katero so se navadili in s katero znajo delati. Plačati za program, s katerim služiš denar, je edino prav.
Zato pričujoče članke razumite kot raziskovalno vsebino, s katero vam želimo razširiti zavedanje o tematiki, a vas hkrati ne želimo spodbujati k nelegalni uporabi programske opreme in h kršenju avtorskih pravic. Za njihovo (ne)spoštovanje je vsak odgovoren sam, zato ne prevzemamo nikakršne odgovornosti.
Moj mikro, Marec 2009 | Jaka Mele |
Komentarji
Ni tako enostavno
Zato pa so preizkusne verzije in posebni programi za študente in mlajše.
Jemati kar tako pa vseeno ni preveč pošteno, če tudi ne živiš od tega. Zakaj pa ne hodimo v restavracije in zahtevamo hrano zastonj? Ali pa k avtomehaniku po zastonj popravilo?
Mogoče še to. Za tiste, ki nekako zagovarjajo tako vrsto širjenja vsebin: me živo zanima, če bi svoje vsebine (če jo sploh kaj imajo), od katerih morda živijo, dali zastonj na razpolago.