V prvem poskusu leta 2004 smo potrebovali kar nekaj časa in iznajdljivosti ter morali uporabiti kar nekaj zvez, da smo zbrali vso potrebno združljivo opremo na kup. Pa se nam je pred tem zdelo, da ne potrebujemo veliko. Našo takratno opremo so sestavljali Dellov prenosnik, napajalni adapter za priklop na avtomobilsko napajanje, Planetova brezžična omrežna kartica PCMCIA, zunanja usmerjena antena z ojačenjem 20 dBi ter satelitska navigacija GPS Garmin TreX Vista. Vse skupaj smo povezali ter se z Renaultovim kabrioletom podali na skoraj 100-kilometrsko prečesavanje Ljubljane.
Ker je bilo v letu 2004 brezžičnih omrežij razmeroma malo oziroma so bile dostopne točke šibkejše, je bila prav močna usmerjena antena ključnega pomena in kabriolet je bil za usmerjanje skoraj polmetrskega valja antene edina možna izbira. Brez zunanje antene namreč omrežij ne bi zaznali na dlje kot 10–50 m oddaljenosti (skozi stene), iz avtomobila sploh težko, kar pomeni, da bi med vožnjo po glavnih ulicah na zaslonu prenosnika vladala tišina …
Največ težav smo seveda imeli pri povezovanju te zunanje antene na omrežno kartico. Takrat smo se zatekli k domači predelavi kartice, saj na domačem trgu navkljub iskanju in kontaktiranju zastopnikov največjih omrežnih proizvajalcev (3com, Cisco, Compaq, D-link, Linksys, SMC) nismo prišli niti do ene same kartice PCMCIA, ki bi imela vgrajen priključek za priklop zunanje antene in priložene ustrezne kable. Že takrat so namreč obstajali vsaj štirje pogosti tipi priključkov, in čeprav smo imeli možnost uporabe profesionalne Ciscove omni antene, pa za njen priključek RP-TNC nismo našli primerne kartice. Prav tako ni bilo časa za izdelavo podaljška oz. kratkega vmesnega kabla, ki bi imel na enem koncu en, na drugem pa drug priključek (tak kabel je v žargonu imenovan »piggy tail« ali po naše svinjski konec, pardon, repek).
Seveda pa se ni zataknilo samo pri strojni opremi, saj smo bili omejeni predvsem s programsko opremo, zmožno tipanja in zaznavanja brezžičnih omrežij. Takrat smo uporabili program Netstumbler, ki je bil šele v povojih, deloval pa je le s peščico zelo posebnih brezžičnih adapterjev. Prava zmešnjava.
Tudi samo usmerjeno anteno ojačenja 20 dBi smo iskali kar nekaj časa. Dodatne antene in antenske vmesnike, priključke in kable je sicer moč kupiti tudi pri nas, a le pri specializiranih zastopnikih omrežnih izdelkov, nekaj pri prodajalcih in proizvajalcih antenske opreme, pa še ti imajo vse to v prodajnih katalogih le na papirju – dobava pa je po naročilu. Tako nam je takrat na pomoč priskočilo nekaj aktivnih posameznikov, amaterjev in hobi uporabnikov. Veliko informacij, napotkov in stikov je moč najti na spletnih forumih, kjer so na voljo tudi navodila, kako do anten ali ojačitve že obstoječih kar doma.
Moč in ojačenje
Pri moči oddajnikov/anten je treba spoštovati lokalne zakonske ureditve. Na nelicenciranem frekvenčnem območju 2,4 GHz je po evropskih in slovenskih predpisih dovoljenih 100 mW moči, izsevane iz antene (EIRP). Moč se meri ali v vatih (W) ali pa relativno v decibelih v primerjavi z milivati (dBm). Pri nas prodajana omrežna oprema ima izhodno moč med 30 in 50 mW, za ameriški trg delana oprema pa tudi 100 mW, izjemoma celo 200 mW. Skupno izsevano moč lahko izračunamo iz vhodnih podatkov na mnogo spletnih straneh, recimo www.csgnetwork.com/antennaecalc.html. Izhodna moč omrežne kartice je ojačena z dobro anteno, od tega pa je treba odšteti izgube povezovalnega kabla (tudi do 1 dB na vsak meter kabla, pri kakovostnejšem, dražjem pa tudi veliko manj).
Programsko plat vojne vožnje iz leta 2004 je pokrival že omenjeni program Netstumbler (www.stumbler.net), ki smo ga poganjali na sistemu Windows XP. Ta program za odkrivanje brezžičnih omrežij Netstumbler je komuniciral neposredno s (podprtimi) gonilniki brezžičnih omrežnih kartic, saj so bili gonilniki Windows za delo z brezžičnimi omrežji takrat preveč generični in so ponujali preveč omejen dostop do strojne opreme, lahko pa bi bilo drugače. Kar spomnite se, kako je bilo z gonilniki pred šestimi leti – skoraj vedno nočne more ... Poleg tega je bila omejitev programa ta, da je znal delati le z GPS-sprejemniki s serijskim priklopom (RS232, COM), in že takrat je bilo na trgu več GPS-sprejemnikov z USB, prav tako pa je bilo že leta 2004 težko najti prenosni računalnik z vrati COM...
OPREMA DANES
Že uvodoma lahko rečemo, da so zdaj stvari res preprostejše! Tokratno opremo smo namreč sestavili v enem dnevu. Za prenosni računalnik smo porabili kar naš Lenovo X60, saj je izpolnjeval edino zahtevo – vsaj dva USB vhoda. Potrebovali nismo niti adapterja za napajanje iz avtomobilske 12 V napetosti, saj prenosnik z dodatno baterijo daje avtonomijo skoraj 5 ur. Za GPS-sprejemnik smo uporabili mali USB GPS-sprejemnik i-gotU GT-120, ki je združljiv z NMEA (to pomeni, da zna podatke pošiljati v računalnik v standardizirani obliki). Pri izbiri brezžične kartice pa smo si pri naprednem uporabniku brezžičnih omrežij Urbanu (hvala!) sposodili kartico USB WLAN podjetja TP-Link WN422G. Posebnost kartice je že pripravljen vmesnik za priklop zunanje antene. Sposodili smo si tudi (fizično malce manjšo) usmerjeno anteno 20 dBi. A ker smo imeli težave z gonilniki, smo na koncu test izvajali kar z v prenosnik vgrajeno Intelovo brezžično omrežno kartico 4965ABGN. Ugotovili smo namreč, da je v zaslon prenosnika vgrajena antena dovolj kakovostna, da še vedno ujame vsa omrežja do razdalje 100 metrov iz avtomobila, in to iz zaprtega, karavana! Potrebe po močnejši anteni ni bilo, še posebej zato, ker je število omrežij, ki smo jih že tako zaznali, bistveno presegala tiste izpred šestih let.
V programskem delu smo sicer še vedno temeljili na operacijskem sistemu Windows XP, a ker program Netstumbler od leta 2005 naprej niso razvijali (in še vedno podpira tistih 5 omrežnih kartic in nekaj zastarelih GPS-sprejemnikov), smo presedlali na novejši in brezplačen, odprtokodni inSSIDer, za katerim stoji podjetje MegaGeek (www.metageek.net). Program zna delati z gonilniki Windows NDIS (in Vistinimi lastnimi), podpira pa tudi Visto in Windows 7 ter 64-bitne različice operacijskih sistemov. Program tudi grafično beleži, na katerih kanalih se kakšno omrežje pojavlja, in je tako zelo zanimiv tudi za domače preverjanje čistosti wi-fi 2,4 GHz spektra (podpira tudi 5 GHz) a več o tem v nadaljevanju.
Program je omrežne kartico zaznal takoj, in ko smo po nekaj minutah odkrili še zadnjo težavo – prenehanje zaznavanja omrežij po nekaj minutah dela – smo izklopili možnosti varčevanja z energijo in izklapljanja modula wi-fi pri nepovezanosti. In smo se odpravili na vožnjo. Program inSSIDer je sicer všečen, a po prvi uri vožnje – hoteli smo se držati iste poti kot pred šestimi leti – se je sesul in izgubil vse do takrat zajete podatke o omrežjih. Ker se program navkljub nekaj ponovnim zagonom ni stabiliziral, samo se odločili skenirati po fazah. Najprej smo se odločili omejiti se le na glavne ceste, a smo se čez nekaj dni odločili pokriti še tiste dele poti, ki smo jih skenirali prvič – za boljšo primerjavo rezultatov.
Naprave, antene in ojačenja
Dostopna točka: Naprava, ki igra vlogo centrale brezžičnega omrežja in omogoča priklop brezžičnih odjemalcev. Brez dostopne točke, se lahko medsebojno poveže le omejeno število odjemalcev (t.i. ad-hoc). Dostopna točka je bila nekdaj samostojna omrežna naprava, dandanes pa je večkrat integrirana v domači usmerjevalnik ali celo v aktivno omrežno opremo, ki zaključuje internetno linijo proti našemu ISP-ju (modem xDSL, kabelski modem ...). Dostopna točka je običajno povezana v krajevno žično omrežje (LAN), največkrat pa vsaj v internet. Najcenejši wi-fi usmerjevalnik najdemo že pri 30 evrih!
Brezžični odjemalec: Brezžična omrežna kartica uporabnika, s katero se poveže z osrednjo dostopno točko (ali drugega odjemalca). Naprava je lahko ali vgrajena v računalnik (interna) ali pa v obliki razširitvene zunanje kartice PCMCIA ali ExpressCard. Najpogostejši wi-fi odjemalci so danes v obliki USB-ključkov. Njihove cene se začno pri 15 evrih!
Usmerjena antena: Poznamo več tipov anten. Najpogostejše so omni antene, ki sevajo okrog in okrog – torej vodoravno pokrivajo kot 360 stopinj. Drugi tip anten so usmerjene, ki pa sevajo le v določeno smer (kot manjši od 30 stopinj), vendar zato v tem območju dosegajo veliko boljšo ojačitev signala.
Ojačitev antene: Navadno je podana v izotropičnih decibelih (dBi). Gre za ojačitev moči v primerjavi z izotropično anteno, ki v vse smeri seva enako. Gre za univerzalno referenčno vrednost, saj take antene v realnosti namreč ni, je zgolj teorija. Nekatere antene podajajo tudi vrednosti ojačitve v dBd – v tem primeru gre za primerjavo z dipolno anteno. Ojačitev se nanaša tako na sprejemanje in oddajanje.
Moj mikro, Julij Avgust 2010 | Jaka Mele |
