Leta se je govorilo, vsi smo vedeli, nihče pa se ni upal javno izpostaviti, da so javni razpisi leglo korupcije. Kljub storitvi Supervizor ljudje še vedno tako mislijo. To je dober primer, ko imamo na voljo javne podatke, a jih ne znamo ali pa nočemo uporabiti za to, da bi korupcijo izkoreninili. Manjka nam sposobnost analize, pa tudi vizualizacija golih podatkov, saj si običajni človek iz tistega, kar ta storitev prikaže na zaslonu, le težko ustvari pravo sliko. A bolje nekaj kot nič. Osnova pri javnih razpisih je načelo, da je vse o razpisih in kar se je dogajalo okoli njih prosto dosegljivo. Izpadli ponudniki bi kopali po podatkih rade volje in samoiniciativno, saj če bi našli nepravilnosti, bi to vodilo k preklicu in ponovni presoji, kdo bo dobil posel. Posledično bi se vsi še kako trudili, da nepravilnosti ne bi bilo, pa tudi ne korupcije. Pobožno razmišljanje. Na žalost. Slovenija je majhna in zaprta družba. Še vedno so redka podjetja, ki se upajo javno govoriti o nepravilnosti, saj se bojijo, da v tem primeru ne bodo dobila nobenega posla več.

Kot napet roman se bere hrvaška zgodba, kjer imajo posameznike, ki si upajo, tudi pod grožnjo policijskega pregona, nekaj storiti. V dobri meri so to »hektivisti«, ki najmanj hodijo po robu dovoljenega. Prvi »projekt« je bila vizualizacija državnega proračuna. Znesek proračuna je tudi v primerih manjših držav tako veliko število, da si ga »državljan« brez osnove ekonomije niti predstavljati ne zna. Kaj šele, da bi znal oceniti, ali je proračun dober, razvojno naravnan ali le mlatenje prazne slame. Kaj so storili? Zbrali so podatke o proračunih za nekaj let nazaj, jih razčlenili in grafično prikazali na zaslonu. Kot velik pravokotnik, znotraj katerega je višina sredstev, ki jih dobijo proračunski porabniki, prikazana kot barvni pravokotniki, ki so veliki sorazmerno z višino sredstev. Preprosto lahko vsak vidi, kolikšen delež glede na celoto dobijo proračunski porabniki, kateri so najbolj razsipni, kateri iz manj naredijo več in kako se ti deleži gibljejo čez leta. Klobuk dol. Nekaj podobnega smo na slovenskem spletu zasledili leta 2010. Ali le mi mislimo, da bi morala biti grafična vizualizacija proračuna na prvi strani ministrstva za finance?

Drugi projekt je bolj hekerski. Hrvaški aktivisti so našli slabše zaščiten državni strežnik, na katerem so bili dokumenti razpisov, in jih z njega, dokler je bilo mogoče – in bilo je nekaj mesecev – črpali. Analiza pridobljenih podatkov je pokazala marsikaj »čudnega«, tudi to, da je neki velik gradbeni posel dobila »farma konjev«. To so javno objavili v grafični obliki, ki na enostaven način prikaže vse povezave med podjetji, politiki. Pri tem projektu je zanimivo še nekaj: ker so bili podatki grobi, neobdelani, so razpisali nagrade, ki so jih podelili tistim spletnim uporabnikom, ki so iz njih izluščili najbolj zanimive podatke. Še več prahu in jeze je na Hrvaškem dvignila »nelegalna« objava registra hrvaških braniteljev, oseb, ki so sodelovale v vojni. Javna skrivnost je bila, da je v registru veliko ljudi, ki tam nimajo kaj početi. Javnost je leta zahtevala objavo registra, politika (leva ali desna) pa je vedno našla razlog, zakaj tega ne naredi. In ni storila in verjetno tudi ne bi, če ne bi nekdo prišel do teh podatkov in jih organiziral v tako obliko, da lahko vsak Hrvat preveri, ali se je njegov sosed res boril v domovinski vojni.

Potencialno za državljane zanimivih podatkov nimajo le javne ustanove, temveč tudi podjetja (javna ali zasebna). Lahko jih skrivajo, lahko pa dostop do njih odprejo in »dajo« svojim uporabnikom nekaj več. Prevozniki, mestni ali medmestni potniški promet, avtobusni ali železniški, v vsakem trenutku zelo natančno vedo, kje so njihova vozila. Ali te podatke odprejo javnosti, je že druga zgodba. Nekateri jih. Vprašanje je tudi, kako jih objavijo. Ljubljanski mestni potniški promet ima na nekaterih postajališčih table s predvidenimi prihodi. Kjer teh tabel ni, si lahko pomagamo s podrobno spletno storitvijo, ki deluje na Googlovih zemljevidih. Ne vidimo pa natančnega položaja vsakega avtobusa. Ne trdimo, da je kaj takega nujno potrebno, zagotovo pa ne bi bilo odveč. Kot ni odveč mobilna aplikacija Flightradar24 oziroma njena spletna različica, prek katere lahko v vsakem trenutku razberemo tip letala, ki je kjer koli v zraku, kot tudi, od kod je poletelo in kam leti. Življenje brez aplikacije ne bi bilo niti malo okrnjeno, je pa silno zabavna.

So pa primeri, ko ima vizualizacija prostih podatkov uporabno vrednost. V San Franciscu lahko najemnik nepremičnine za izbrano četrt na zemljevidu preveri, kolikšna je tamkajšnja povprečna poraba energentov, in oceni, ali ni nižja zahtevana najemnina le posledica višjih stroškov. Angleški distributer električne energije na vsak račun zapiše tudi znesek povprečnih računov v okolici. Prejemnik računa lahko hitro oceni, ali ni morda preveč potraten in bi veljalo malo varčevati. Vedno kadar omenjamo porabo električne energije, gre za »hecne« zadeve. Interes ponudnika energenta je prodati čim več, ker tako več zasluži, interes družbe pa je učinkovita poraba energije. Črno na belem pa je, da več kot imamo na voljo podatkov, lažje se odločimo, in to velja za vse primere. In odgovor je pritrdilen. V razvitih državah ocenjevanje javnih delavcev, tudi zdravnikov, ni bavbav, temveč nekaj običajnega.

Od javno dostopnih podatkov javnih ustanov nimajo koristi le državljani, temveč tudi podjetja in civilna družba. Ne gre le za podatke o izidih volitev, kar največkrat vidimo kot primer javno dostopnih podatkov, temveč tudi, kako je porabljen javni denar (težka tema), zakonodaja in še cela vrsta drugih zadev. Ni pa pomembna le dostopnost do podatkov, temveč tudi njihova oblika. Zgodilo se je, da je javna ustanova na spletu objavila PDF-dokument s skeniranimi listi nečesa (na primer Excelove razpredelnice). Pobudi o prostih podatkih je do neke mere zadoščeno (»saj smo javno objavili«), vendar si s tako obliko objave ne moremo veliko pomagati. Podatkov ne moremo hitro in enostavno analizirati, preračunavati in iz njih izluščiti pomembnih informacij, če ravno podatkov ročno ne prepišemo. Drug problem je objava podatkov na način, ki večini ljudi niti malo ni razumljiv. Velja načelo, da dobra grafična vizualizacija ta problem reši. Vzemimo primer registra vrednosti nepremičnin. Po njem lahko iščemo tako, da vtipkamo številko parcele ali naslov. Lažje bi bilo odpreti zemljevid Slovenije, povečati področje interesa in nato klikniti na objekt oziroma bi bili objekti na vidnem delu v barvah, ki predstavljajo njihove vrednosti. Takšnih in podobnih primerov je še cela vrsta. Idej ne bo nikoli zmanjkalo.