KAKO IZBRATI

Prenosniki so še pred nekaj leti po zmogljivosti zaostajali za namiznimi računalniki, a stanje ni več tako črno-belo. Čeprav prenosniki niso tako odprti, nadgradljivi in komponentni kot namizniki, pa je na trgu toliko različnih modelov in konfiguracij, da lahko zadovoljijo skoraj vsak okus in potrebe. Pregledali smo stanje na trgu in povzeli, pri katerih komponentah je treba biti previden in izbirčen, da bo novi prenosnik osrečeval lastnika čim dlje.

Dandanes je povprečna avtonomija, ki jo ponujajo prenosniki v razredu do 1000 evrov, okoli 3 ure, moč pa je najti tudi malce v poslovno smer usmerjene malčke, ki brez večjih naporov dosegajo in presegajo 5 ur. To je v kontekstu Intelove obljube iz 2006, kjer so napovedali 10- urno avtonomijo v prenosnikih do leta 2010.

PROCESOR IN VEZNI NABOR

V začetku leta je Intel osvežil svoje mobilne procesorje, saj je z nekajmesečno zamudo za namiznimi sorodniki predstavil tudi prve s 45-nanometrsko tehnologijo zgrajene mobilne procesorje. Procesorje, pogosto imenovane Penryn, je že moč zaslediti v prenosnikih na slovenskem trgu, res pa je treba biti previden, saj so imena procesorjev dokaj podobna. Novinci nosijo oznake Intel Core 2 Duo T8100, T8300, T9300, T9500 in Core 2 Extreme X9000. V prenosnikih s ceno pod tisočakom bomo verjetneje ugledali le najcenejše različice – procesorja T8100 in T8300. Prvi deluje pri taktu 2,1 GHz, drugi pri 2,4 GHz, oba pa sestavlja tudi 3 MB hitrega predpomnilnika L2. Vsi novinci (razen Extrema) imajo energijsko porabo 35 W, gre pa za dvojedrne procesorje z 800 MHz prednjim vodilom.

Do tega leta smo bili z izbiro procesorja v prenosniku vedno v dilemi: Izbrati močan ali varčen procesor? Čeprav tudi AMD ponuja dvojedrne procesorje Turion X2, pa lahko rečemo, da Intel ponuja veliko več zmogljivosti (za ne občutneje višjo ceno), tako da predlagamo kar izbiro procesorjev Intel Core 2 Duo.

Procesorji so del osvežitve aktualne platforme Santa Rosa, ki jo sestavljajo še vezni nabor i965 in njegove izvedenke ter prepoznavni znak – naslednja generacija brezžične omrežne tehnologije 802.11n. Glede na predhodne procesorje (s 65 nm tehnologijo), ki jih prav tako še vedno pogosto, pravzaprav pogosteje kot novince najdemo prav v prenosnikih v naših trgovinah.

Je bolje imeti hiter enojedrni procesor ali počasnejši dvojedrni? S pojavom mobilnih različic dvojedrnih procesorjev je odločitev preprosta: več jeder, ki delujejo počasneje, opravi isto količino dela v enakem času, hkrati pa za to porabi bistveno manj energije. In ker v računalniku vedno deluje več programov sočasno (procesi operacijskega sistema, protivirusni program, uporabnikovi programi, programi za internet …), si jedra porazdelijo to breme efektivno. Rezultat uporabe procesorja z več jedri je bolj odziven prenosnik, ki povrh vsega deluje tudi hladneje in tišje. To se še zlasti opazi pri Windows Visti. Po drugi strani – če se zavedate svojih skromnejših potreb, lahko kot cenejši nakup izberete ali starejšo generacijo procesorja Intel Core Duo ali pa AMD-jev X2.

POMNILNIK

Edina prava izbira, ne glede na to, ali ste izbrali AMD ali Intel, je pomnilnik DDR2. Ta je hitrejši in energijsko varčnejši pomnilnik od starejšega DDR. Še posebej v začetku tega leta so cene pomnilnika nesramno padle. Tako lahko za dobrih 150 evrov vsaj za namizni računalnik kupimo kar pomnilnika 8 GB DDR2-800, kar je noro. Pomnilnik za prenosnike je bil vedno malce dražji, a brez šokov si ga privoščite 4 GB, če pa vam znese le 2 GB, zahtevajte, da je to v obliki enega samega modula, s čimer boste obdržali razširitveno režo prosto in bo mogoča poznejša poceni nadgradnja. Še zlasti če boste poganjali Visto, manj kot 2 GB sploh ne sprejmite, saj so razlike v hitrosti delovanja očitne. Vsak prenosnik ima le dve reži za pomnilnik in ena je ponavadi zasedena z originalnim, v tovarni nameščenim pomnilnikom. Prodajalci vam ob nakupu prenosnika pomnilnik običajno razširijo tako, da vam v preostalo še prosto režo namestijo dodaten pomnilnik. S tem se rešijo težave, kam z originalnim pomnilnikom, a jo ob poznejši nadgradnji preložijo na vas (primer: originalno prenosnik dobite z 1 GB pomnilnika, če želite nadgradnjo na 2 GB, bo prodajalec v drugo režo dal še en tak modul. Ko boste hoteli čez čas razširiti pomnilnik na 4 GB, boste morali oba modula vzeti ven – nihče pa vam ju ne bo vzel v ceno – ter kupiti dva nova 2 GB modula.

GRAFIKA

Dobro leto po izidu Windows Viste se je tudi grafična knjižnica DirectX 10 dodobra usidrala v naše vsakdanjike. Vsi ki poganjajo Visto, njene bonbončke zrejo vsakodnevno, drugi pa čez rame lastnikov ob negodovanju cedijo sline. Grafična kartica prenosnika postaja čedalje pomembnejše, koliko točno, pa je vprašanje za uporabnika. Če želite poganjati Visto in/ali igre ter visokoločljive filme (tudi če jih ne gledate na monitorju, temveč jih predvajate na videoprojektorju ali prek HDMI-izhoda na veliki plazmi v dnevni sobi), potem je odgovor jasen: integrirana Intelova grafika ni dovolj. Treba bo poiskati močnejšo grafiko, kjer pa je treba biti pozoren predvsem na grafiki lasten pomnilnik (da ne bo kradla sistemskega). Ker je ponudba spet pisana, bodite pozorni, da kupujete zadnjo generacijo grafike – pri Nvidii so to vezja 8400 in 8600, pri ATI-ju pa 2300 in 2600 ter 3400 (ne pa recimo 1250). Predvsem integrirane grafične kartice imajo zavoljo nižje cene funkcijo, da si grafični pomnilnik sposodijo od sistemskega – tako prenosnik z 2 GB pomnilnika postane prenosnik z 1,5 GB pomnilnika, grafična kartica pa na ta račun dobi svojih 512 MB. Glede na zaplete z gonilniki za Visto predlagamo, da se izognete Nvidii in izberete ATI-jeve integrirane rešitve, ki poleg hladnega delovanja odločilno pripomorejo tudi pri dekodiranju HD-vsebine.

ZASLON

Glede velikosti zaslona smo že napisali: večji kot je, krajši bo čas avtonomije baterije. Zanimivo je, da na samo ceno prenosnika velikost zaslona bistveno ne vpliva. Seveda to ne velja, če želimo varčnejšo in novo tehnologijo osvetlitve LED-zaslona. Ob izbiri zaslona se opredelite tudi do ločljivosti, ki ima pomembno vlogo pri počutju za računalnikom. Po našem mnenju je ločljivost 1680 x 1050 previsoka tudi za 17-palčni zaslon, saj so črke enostavno premajhne za normalno udobno branje. Zelo verjetno ne boste več našli zaslonov z razmerjem stranic 4 : 3, saj so jih v celoti nadomestili tisti z razmerjem 16 : 10. Običajno delo zavoljo tega verjetno ne bo trpelo, je pa res, da so zasloni zdaj nižji in vidimo manjši del okna po vertikali. A hkrati lahko postavimo ob bok dva dokumenta. Praviloma potrebujemo z večjim zaslonom tudi zmogljivejšo grafično kartico. V primerjavi s katodnimi zasloni, kjer je bilo moč ločljivost (zavoljo hitrejšega delovanja v igrah, recimo) spustiti, je na LCD-monitorjih slika v takem primeru neostra in motna, zato ločljivosti ni priporočljivo spreminjati. Ob nakupu se velja prepričati še o garanciji proizvajalca na število mrtvih pik zaslona, saj se ta podatek med proizvajalci precej razlikuje. Če pogosto delate s slikami in filmi (in ste večinoma v zgradbi) posezite po zaslonih z bleščečo odbojno plastjo, ki daje boljši kontrast in barve. Če prenosnik uporabljate tudi pod milim nebom, pa premislite, saj boste v takem zaslonu že pri malo svetlobe v prostoru hitro zagledali svoj odsev, kar je zlasti moteče pri delu na prostem (vrt, balkon) …

TELEKOMUNIKACIJE

Vsi prenosniki brez izjeme imajo vdelano tudi brezžično povezavo. Vprašanje je le, kateri protokol podpirajo. Doma in v pisarni bomo uporabljali Wi-Fi, najpogosteje 802.11g, ali novejši 802.11n. Če potrebujete višje hitrosti, boste posegali po žičnem priklopu, zato poiščite prenosnik z gigabitnim vmesnikom (nekateri še vedno prodajajo 100-megabitne). V skoraj vseh prenosnikih je že vdelan tudi običajni telefonski klicni modem, čeprav ne vemo, kdo to še uporablja. Še ena pomembna novost se je uveljavila v zadnjem letu – mobilni operaterji ponujajo dostop do interneta po zraku, kar je z najnovejšo Simobilovo ponudbo postalo celo zelo ugodno (19 evrov na mesec za neomejeno uporabo). Od operaterja boste dobili razširitveno kartico ExpressCard ali PCMCIA oziroma USB-modem, ki bo začel delovati takoj po namestitvi gonilnikov. V tujini imajo prenosniki te tako imenovane 3G-modeme že vdelane, pri nas pa zavoljo majhnih mobilnih operaterjev in birokracije tega še ni (vsaj ne zunaj poslovnih prenosnikov). Za priklop zunanjih napravic, od mišk do GPS-sprejemnikov pa je pomemben tudi priklop bluetooth. Tudi ta je v zadnjem letu serijsko vdelan v praktično vse prenosnike. Najbolje je, da preverite različico – zadnja in aktualna je 2.0. Če ga vaš prenosnik nima, lahko kupite zunanji oddajnik bluetooth, ki ga priključite prek USB-vrat. Prednost v prenosnik integriranih radijskih vezij in modemov je predvsem boljša razporeditev anten v ohišje zaslona prenosnika.

SHRANJEVANJE PODATKOV

V prenosnikih bomo še vedno našli 2,5-palčne mehanske diske, ki pa so zavoljo pravokotnega načina zapisovanja v zadnjih treh letih neznansko povečali kapaciteto. Tako ni nič čudnega, če v prenosnikih ugledamo tudi 320 GB diske, čeprav bomo v povprečju največkrat še vedno izbirali med 160 in 250 GB. Vsi diski v modernih prenosnikih se vrtijo s hitrostjo vsaj 5400 obratov na minuto, medtem ko je hitrost 7200 rpm rezervirana za zmogljivejše namizne prenosnike. Na hitrost delovanja diska poleg hitrosti vrtenja vpliva še količina predpomnilnika (od 8 MB do 16 MB – več je bolje). Le redki prenosniki imajo dva vdelana diska, kjer pa je to možno, lahko ta delujeta v navezi za bodisi povečanje hitrosti pisanja/branja podatkov ali pa za povečanje varnosti podatkov (en disk je kopija drugega).

Le najmanjši prenosniki lahko zavoljo zmanjšanja teže optično enoto preselijo v zunanji dodatek, a načeloma imajo vsi prenosniki na trgu vdelano DVD-zapisovalno enoto. Opaznih razlik med temi ni, morda velja povprašati le za priloženo programsko opremo.

OČEM SKRITO

Zunaj primerljivih komponent se začne sreča ali pa dojemljivost na malenkosti. Več kot vidimo v trgovini, manj nas bo motilo doma. Na zadovoljstvo vplivajo tudi pogledu skriti dejavniki, kot so teža in velikost prenosnika, kakovost izdelave, lega tipkovnice in velikost tipk (manjši prenosniki imajo lahko tipkovnico s pomanjšanimi tipkami!), premikanje tipkovnice pod hitrimi in težkimi prsti ... Preverite kakovost slovenskih črk na tipkovnici– nekje so te kakovostno natisnjene, drugje so to le poceni nalepke ki čez čas odpadejo.

Preverite lego, odzivnost in delovanje sledilne ploščice in potrdilnih gumbov! Če ste navajeni na delo s sledilno paličico, bo prehod na sledilno ploščico mučen (in nasprotno), zato vedite, da obstajajo tudi modeli, ki imajo vdelana oba tipa krmiljenja.

Seveda se vsi prenosniki tudi segrevajo in imajo aktivno zračenje (ventilator skrbi za pretok zraka). Velja preveriti, kje je ventilator in koliko se ga sliši ter kam vodi izhod vročega zraka. Nekateri prenosniki imajo izpuh postavljen ob strani, drugi na dnu, tretji na zadnji strani. Če prenosnik pogosto držimo v naročju ali ga imamo na neravni podlagi (postelja, odeja, kavč), je tisti s hlajenjem spodaj najslabša izbira.

Ker ne govorimo le o prenosnikih kot nadomestkih namiznikov, velja pozornost nameniti tudi funkcijam naprednega varovanja in preprečitve škode: recimo odpornost tipkovnice na politje s tekočino, mehanizmi varovanja podatkov na trdem disku pri manjših udarcih, padcih, bralnik prstnih odtisov, ki z biometričnimi podatki olajša vsakokratno vpisovanje gesel ...

Na koncu preverite še priključke. Nekateri cenejši prenosniki denimo nimajo izhoda S-video, prek katerega bi lahko predvajani film gledali na večjem zaslonu – na svojem televizorju. Morda vam manjka bralnik pomnilniških kartic ali vhod FireWire. Večinoma imajo prenosniki izhod VGA, na katerega je moč priklopiti zunanji (večji) monitor, dražji modeli imajo tudi izhod DVI, modeli z najnovejšimi močnejšimi grafikami pa končno tudi izhod HDMI. Če nam kateri izmed priključkov manjka je moč kupiti t. i. priključne postaje (docking station), ki jih na prenosnik priključimo bodisi prek namenskih vrat (dražji) ali prek USB-vrat (katerikoli prenosnik). Verjetno je dobro, da ima prenosnik že vdelane tudi zvočnike, če vam je funkcija pomembna, preverite njihovo glasnost in kakovost.

Dodatne funkcije in naprave lahko v prenosnik priklapljamo v glavnem preko USB-vrat, večje pa prek reže PCMCIA oziroma ExpressCard. Slednji je nov standard, a se v praksi še vedno srečujemo z obema tipoma naprav.

Objavljeno: Moj mikro maj 2008 | Jaka Mele |