MANJ LEGALNI NAČINI

Zahtevnost: 4/5
Legalnost: 1/5
Hitrost: 2/5
Cena: 5/5

Drugi razlog je, da še vedno ostaja nedorečeno vprašanje posedovanja pravice do predvajanja za osebno rabo. Če imamo v lasti že CD z neko skladbo, ali je prenos te iste skladbe iz interneta – pač zato, da jo imamo v digitalni obliki dobre kakovosti še v prenosnem digitalnem walkmanu in jo poslušamo takrat, ko CD pač sedi na omari doma. Tak CD bi lahko tudi sami presneli in celo slovenski zakon predvideva in dovoljuje nekaj kopij za osebno rezervno uporabo. Verjetno vsakdo pozna koga, ki mu je uspelo uničiti, zdrsati ali drugače poškodovati originalno kupljen DVD. Tudi avtorju se je že pripetila taka stvar, še huje, pred nekaj leti kupljen DVD-film, mi je – v originalni embalaži, brez izpostavljenosti – po nekaj letih pričel na notranjem robu rjaveti. Mislite da mi bi kdo priznal reklamacijo? Dvomim. In v takem primeru, ko z nakupom izdelka kupimo pravico do reprodukcije avtorske vsebine za osebno, torej našo uporabo, je ta pravica širša od posedovanja medija ...

Siva obrobna scena izmenjave datotek, programov in navsezadnje tudi glasbe obstaja od vekomaj. Spomnim se otroških let, ko smo v nedeljo lahko na bolšjem trgu – takrat še na tržnici v Ljubljani – kupovali glasbene kasete in seveda tudi računalniške programe/igre za takratne hišne računalnike … Z BBS-i in končno internetom so se meje stvarnega in virtualnega zabrisale in danes je tako rekoč katerikoli program ali igro ali glasbo moč najti v internetu.

Najprej so bili bolj ali manj zasebni FTP-strežniki, nato je velik bum naredil Napster, sledil mu je Kazaa. Nato so nastopili oblastniki in servisa prepovedali, Napster se je po nekaj letih preoblikoval v legalno spletno trgovino, Kazaa pa še vedno ostaja siva, sedež in strežnike pa premika po vzhodnih državah. Sledil je še servis E-Donkey, a je zaradi delno centraliziranega načina dela (še vedno potrebujemo strežnik, kamor se prijavljajo uporabniki, ki pa služi le kot imenik) ter podpore podjetja v ozadju kmalu ugasnil. Skupno vsem preživelim pa je padec kakovosti vsebin ter pogosto podtikanje virusov in ponarejenih datotek (govori se, da te nevšečnosti povzročajo organizacije, financirane s strani založb samih.

Zaradi legalnih težav centraliziranih servisov so začeli programerji ustvarjati distribuirane sisteme, kjer se odjemalski program poveže neposredno z drugimi odjemalci, brez centralnega strežnika (peer-to-peer – P2P po naše pa se prijemlje izraz enak z enakim). Taka izmenjava podatkov in datotek je, prvič, težje sledljiva, poleg tega pa sta teoretično v »prekršku« le dejanski ponudnik in odjemalec datotek, ne pa tudi tisti, ki je ustvaril program. Tožbe proti fizičnim osebam na tej ravni se danes še ne pojavljajo (razen primerov študentov na nekaj univerzah v ZDA), verjetno pa nas kmalu čaka tudi kaj takega, saj tudi evropska zakonodaja popušča pod pritiski. Danes so med znalci priljubljeni spodaj opisani servisi.

Torrenti, akcija!
Danes tako ostajajo na prvem mestu torrenti. Torrent je ime za poseben tip datoteke. V tej datoteki so zapisani podatki o lastnostih ciljne datoteke (recimo glasbene datoteke v zapisu MP3). Datoteka torrent torej pove dolžino in MD5 identiteto zapisa, nosi kontrolne informacije o delih datoteke ter navaja, kateri strežnik datoteko ponuja. Ta strežnik datoteko res ponuja, vendar gradi tudi seznam vseh odjemalcev. In vsak odjemalec postane dodaten strežnik … Prvi program za delo s torrenti je bil BitTorrent in zanetil je pravo malo revolucijo. Zdaj je odjemalcev kar nekaj (med njimi priporočamo uTorrent ali pa Azureus), vse več pa je tudi spletnih mest, kjer je moč dobiti kratke datoteke s podatki o nahajališčih in strežnikih želene vsebine. Pred leti je prvo mesto med njimi pripadalo SuprNovi, a jo je organom pregona uspelo uničiti, zdaj pa že leta ledino neustavljivo orje The Pirate Bay (www.thepiratebay.org) močna pa je tudi MiniNova (www.mininova.org). Spletišč z torenti je še precej, med njimi je morda doma najpopularnejši Partis (www.partis.si), ki ga je vredno obiskati. Naj poudarimo, da ne gre za piratske »strežnike«, saj ni nobena datoteke v strežniku, temveč so ta spletišča le mesta, kjer se srečujejo »ponudniki« datotek. Vsak odjemalec pa postane ponudnik. Gre za potencialno najhitrejši, vsekakor pa najzanesljivejši način, kako do želene vsebine.

eMule in DirectConnect
Odprtokodna projekta eMule in DirectConnect še vedno obstajata in tudi razvoj poteka naprej. Težava je v tem, da se je precej uporabnikov po odstranitvi nekdaj res priljubljenih strežnikov premaknila na torrente, in tako v svetu mule in DC++ ni več moč najti vsega, še vedno pa se najde precej. Najnovejše odjemalce najdete na naslovih http://www.emule-project.net in http://dcplusplus.sourceforge.net/.

Moj mikro, December 2008 | Jaka Mele |