Tako je v teoriji, kaj pa v praksi? Ker so pametni telefoni priljubljeno blago tatov, ker imajo visoko ceno in jih lahko hitro prodajo, bi pričakovali, da sistem deluje tako na državni kot na globalni ravni. Pa ne. Blokiranja naprav s črnega seznama ne delajo vsi operaterji, prav tako ne uporabljajo mednarodnih seznamov, s katerimi bi dosegli, da bi bil ukradeni telefon globalno neuporaben. Če bi tak sistem deloval, kraj telefonov ne bi bilo, saj ne bi imelo smisla krasti nekaj, česar ne moreš prodati. Še težje bi bilo doseči, da operater aktivno išče ukradene naprave. Še nekaj je. Številka IMEI ni vsemogoča. Enostavno je sicer ne moremo spremeniti, če pa vemo, kaj počnemo, najdemo orodja, ki to naredijo. Iskanje (blokiranje) pametnih telefonov s strani operaterjev je torej mogoče, ali je izvedljivo in v kakšnem obsegu, je že drugo vprašanje, v katerega ne mislimo posegati. Za svoje naprave smo odgovorni sami. In ravno zaradi tega, ker opisani način ne deluje, kot bi lahko, obstaja še nekaj možnosti, kako lahko varujemo ali iščemo svoje naprave oziroma ščitimo podatke na njih, kar je lahko še večji problem od izgube ali kraje naprave.

Kako telefon ve, kje je? Če telefon ve, kje je, lahko podatek pošlje svojemu lastniku. Položaj lahko pametni telefoni pridobijo na dva načina. Prvi je uporaba vgrajenega sprejemnika sistema GPS, s katerim je natančnost lociranja tudi največja. Ni pa vedno mogoča. GPS ne deluje v zaprtih prostorih, če naprava nima sprejemnika oziroma je ta izključen. V tem primeru steče lociranje na podlagi signalov baznih postaj, ki jih telefon sprejema, oziroma glede na znan položaj brezžičnega omrežja, v katerega je telefon prijavljen. Drugi način je manj natančen, a še vedno dovolj, da vsaj približno izvemo, kje telefon je. Zdaj moramo le še nekje aktivirati možnost, da nam naprava na neki način pošlje te podatke. Najboljša je seveda tista, ki je vgrajena v operacijski sistem mobilne naprave, čeprav so temu namenjene tudi samostojne aplikacije, kar je imelo smisel, dokler sistem Android tega še ni omogočal. Za vse je značilno, da položaj naprave pokažejo na zemljevidu, nekatere delujejo le, ko je GPS-navigacija možna (zunaj prostorov), spet druge uporabljajo prej opisani manj natančni način lociranja. Nekatere pošiljajo podatke, le ko imajo dostop do interneta, druge so sposobne poslati SMS-sporočilo.

Applova funkcija sledenja naprav je že nekaj časa del operacijskega sistema. Najdete jo med nastavitvami sistema iOS. Enaka funkcija je vgrajena tudi v sistem xOS, kar ima smisel, ko želite slediti svoj prenosnik. Vrnimo se k telefonu oziroma tablici. Funkcija je uporabna, tudi ko doma iščete telefon, ker ste ga nekam založili, zvonec pa imate nastavljen na tiho. Telefon se na zahtevo oglasi. V načinu »izgubljen« pa dobimo tisto, kar smo želeli. Položaj naprave, to pa hkrati tudi zaklenemo, in če želimo, zaženemo brisanje podatkov. Lastniki Applovih naprav morajo funkcijo nastaviti, saj ni prednastavljena. Če je še niste, storite to, saj bo, ko telefon izgubite ali ga ukradejo, prepozno. Telefon iščete tako, da se na računalniku (ali drugi napravi) s svojim Applovim računom prijavite v storitev iCloud, znotraj katere je razdelek »najdi mojo napravo« (Find my …). Tu nastopi tisto, česar večina ne počne. Zaščita naprave z geslom za vstop (znakovnim ali grafičnim). Vemo, zoprno je, vedno kadar vzamemo napravo v roke, vnašati geslo, vendar je to edini način, če ne želite, da tat oziroma najditelj naprave funkcije sledenje ne izključi. Česar tudi ne more, če ne pozna podatkov uporabnikovega računa, naprava pa ni nastavljena tako, da se vedno samodejno prijavi. Tako zaščitene naprave tudi ne bo mogel povrniti na tovarniške nastavitve, kar je prvo, kar bo želel storiti.

Ko Applova funkcija najde izgubljeno napravo, vam pošlje poštno sporočilo na naslov, ki ste ga vpisali. Poleg zemljevida z označenim mestom je tudi čas, ko je bila naprava zadnjič najdena. Čisto po Applovo je uporabljen čas v Kaliforniji, sistem se ne potrudi, da bi čas prilagodil lokaciji uporabnika (ali iskane naprave). V Sloveniji lahko dobite sporočilo, v katerem piše, da je bila naprava zadnjič videna pred devetimi urami, pa čeprav je bila v resnici pred sekundo.

Podobna funkcija je vgrajena tudi v Microsoftov mobilni operacijski sistem, le da napravi sledite oziroma zahtevate brisanje podatkov prek spletne storitve www.windowsphone.com. Ni pa vam treba omogočiti sledenja na napravi, saj je to že v osnovi aktivirano. Ima pa funkcija nekaj možnosti, ki jih boste verjetno želeli spremeniti. Prva je, po kolikem času naprava redno shrani svoj položaj, da lahko pridobite njen zadnji položaj, tudi ko se baterija izprazni ali je telefon izključen. Druga možnost je povezana s pošiljanjem ukazov izgubljeni napravi. Pošljemo ji lahko SMS-sporočilo, kar je dobro, saj to vedno pride, tudi če je naprava trenutno ugasnjena. Ko bo prižgana, bo tako prejela sporočilo z ukazom, na primer, naj se zaklene ali izbriše podatke. Druga možnost je pošiljanje sporočila prek interneta, kar je v praksi hitreje, deluje vedno, kadar je naprava priključena v internet, tudi če v njej ni kartice SIM (v tem primeru SMS-sporočilo ne more biti dostavljeno).

Microsoft je dobro zaščitil pametne telefone, hkrati pa pozabil na tablične in prenosne računalnike. Ti nimajo sistema Windows Phone, temveč sistem Windows 8 oziroma njegovo različico RT. Vsaj ta različica bi lahko imela funkcijo sledenja izgubljene naprave. Pa je nima. Kar je po svoje kar malce čudno. Te naprave tudi niso ravno poceni, poleg tega so namenjene poslovni rabi in pričakovano je, da je na njih več pomembnih podatkov. Oziroma je ravno to vzrok in je Microsoft preprosto to vlogo namenil ponudnikom varnostnih rešitev.

Google je dolgo zanemarjal to področje, zato njegov sistem Android te funkcije ni imel. Namesto tega smo uporabljali dodatne aplikacije in storitve, med katerimi so tudi plačljive. Po novem je funkcija v sistemu, a le v sistemu Android, ne pa tudi v sistemu ChromeOS. Prenosnike z njim boste morali varovati in jim slediti drugače. Je pa tudi vprašanje, koliko teh je pri nas v uporabi.

V prejšnji številki revije smo pisali o tem, da telefon s sistemom Android vedno sporoča lokacije na Googlove strežnike, ki jih vidimo v zgodovini lokacij. Opisali smo tudi način, kako to izklopite, če si ne želite, da vas Google nadzira. Že ta možnost sama bi lahko bila dovolj za sledenje izgubljene naprave, vendar ne omogoča, da napravi pošljemo ukaz, kaj naj stori. Podobno kot pri napravah z operacijskim sistemom Windows je tudi pri večini Googlovih funkcija sledenja prednastavljena. Da pa bi iz nje iztisnili kar največ, jo boste tudi v tem primeru želeli prilagoditi. Med nastavitvami telefona poiščite »Android Device Manager« oziroma kakor koli je že to prevedeno, če uporabljate slovenske menije. Kje je ta funkcija v strukturi menijev, je odvisno od naprave, vse, kar morate storiti, je, da jo omogočite oziroma aktivirate. Omogoča namreč, da z ukazom od daleč zaklenete telefon, izbrišete podatke in podobo. Omogočeni morata biti tudi možnosti »remotely locate this device« in »access my location«. Kje sta, je spet odvisno od naprave, zagotovo pa nista nekje skupaj. Neumno, a tako je. Napravi sledite prek spletnega mesta www.google.com/android/devicemanager. Poleg zemljevida s položaji naprave so tu tudi sprožilci za omenjene ukaze. Kot pri vseh omenjenih funkcijah sledenja je tudi pri Googlovi pomembno, da imate napravo varovano z vstopnim geslom. Če tega nimate, potem je ves trud zaman.

Najbolje je uporabiti možnost, ki jo omogoča v povezavi z računom, Applovim, Googlovim ali Microsoftovim, funkcija, vgrajena v operacijske sisteme. Kot pa je običaj, obstaja tudi ponudba varnostnih aplikacij. Nekatere so brezplačne, druge plačljive in bolj oziroma manj zmogljive. Vse omogočajo, kar smo do zdaj zapisali, svojo priložnost pa vidijo v dodatnih možnostih. Kot sta fotografiranje okolice, da vidimo, kaj tat počne, ali odprtje zvočnega kanala, da ga tudi slišimo. Kar utegne biti problematično, saj vsi načini sledenja dopuščajo zlorabo. Da moža, ki je nastavil pametni telefon svoji ženi, sploh ne omenjamo, nekaj takih zgodb smo že slišali. Tudi takšne, ko ni uporabil le v sistem vgrajene funkcije, temveč je na njen telefon namestil aplikacije, ki vohunijo za uporabniki. Preveč ljubosumnosti nikoli ni dobro. A takšni smo, spremenimo pa se težko.

Ker je vse to splošno znano, sledenje naprav poznajo tudi kriminalci, prav tako tudi načine, kako se mu izogniti. Če vam je napravo ukradel profesionalni tat, ima verjetno tudi orodja, da napravo ponastavi, ne glede na moč vstopnih gesel, izklopi funkcijo slednja in morebiti celo spremeni številko IMEI. Boste pa na ta način našli napravo, ki ste jo le izgubili, nekje pozabili, ki vam je ni nihče ukradel. To pa je v večini primerov že dovolj. Če je naprava »zaklenjena«, je najditelj ne bo mogel uporabljati, in ko bo videl, da nekaj iščete, vam jo bo tudi vrnil. Zakaj pa ne, saj zanj nima vrednosti. Plačajte mu kavo ali sok, predvsem pa razmislite, ali ste res storili vse, da so vaše mobilne naprave čim bolj varovane, in ali ste vključili vse funkcije, ki so vam na voljo.