Obožujemo splet, saj nam zagotavlja prost dostop do podatkov, cenejših izdelkov ter nove načine komunikacije in zabave. Večinoma zastonj. Redkeje pa se sprašujemo, kako lahko Google in Facebook svoje storitve ponujata brezplačno, hkrati pa iz leta v leto rekordno služita. S čim služita? S prodajo in izrabo podatkov, podatkov, ki jim jih prostovoljno zagotavljamo uporabniki. Torej so ti podatki pravzaprav naši?! So in niso.

Najlažje do podatkov pridejo upravljavci spletnih strani. Na dlani so jim vsi kliki, vsi besedilni vnosi. Poleg tehničnih podatkov (metapodatkov) o obiskih strani storitve, kot so Googlove, Amazonove ali Facebookove, zbirajo tudi osebne zadeve uporabnikov, kot so osebne preference in razmerja. To pa je že dovolj za grobo profiliranje uporabnikov in prilagojeno oglaševanje. Zbiranje podatkov o uporabnikih pa se tu ne konča. Specializirana podjetja zbirajo podatke o uporabnikih v »offline« svetu, kot so njihova imena in priimki ter naslovi. Tudi ponudniki mobilnih aplikacij veliko vedo o uporabnikih. Kdaj in koliko časa aplikacijo uporabljajo in, če je le mogoče, tudi kje. Razpredelnica, kdo kaj ve o uporabnikih, je zgovorna. Predstavljajte si, da bi si podatke izmenjavali. Kje pa piše, da si jih ne?

Po eni strani smo uporabniki do tega problema brezbrižni, pa tudi če se ga zavedamo in želimo izvedeti, kateri podatki se zbirajo in kaj se z njimi dogaja, je kljub uporabnikom v prid pisani zakonodaji pred nami mučno delo. »Zbiratelji« podatkov tudi podatke, ki so »naši«, le neradi dajo, oziroma moramo biti pri zahtevi dosledni in tečnariti toliko časa, dokler nam ne ugodijo. Vprašanje pa je, kakšen smisel to ima. Niso problem slovenska podjetja, temveč globalna. Ta se ves čas oglašujejo kot do uporabnikov prijazna in pripravljena sodelovati, vendar ko od njih zahtevaš podrobnejše podatke, se zadeva konča pri citiranju pravil uporabe storitev. Ta pa so pisana tako, da jih pravno laičen uporabnik le s težavo razume. Običaj v pravilih je zapis, poleg tistega, da vestno skrbijo za osebne podatke, da z uporabnikom povezane podatke delijo le z njimi povezanimi podjetji in zaupanja vrednimi poslovnimi partnerji, ki jih analizirajo po njihovem naročilu. Niti besedice pa o tem, kdo ta podjetja so in kaj pravzaprav s podatki počnejo. Tu je jedro problema. Nacionalni zakoni ščitijo uporabnike pred domačimi podjetji, ne dotikajo pa se podatkovnega prometa, ki gre prek meja države oziroma v našem primeru Evropske unije. Tuja podjetja niso zavezana na primer spoštovati zapisanega v našem zakonu, da lahko osebne podatke zbirajo, analizirajo in uporabijo v različne namene, le če dobijo soglasje od vsakega uporabnika posebej.

Zakoni o varstvu osebnih podatkov, ne glede na to, kako strogi so, ne zavirajo pretoka informacij. Milijoni gigabajtov podatkov se dnevno pretakajo prek internetnih omrežij ter končajo v velikih podatkovnih centrih globalnih storitvenih podjetij. Ta podatke najprej zbirajo, šele nato lahko ocenijo, kako zgovorni oziroma vredni so. Analiza velikih podatkov je stvar, s katero se globalna podjetja ukvarjajo že nekaj let. Google sproti analizira na milijone vnesenih iskanj, da lahko njegova storitev Google Instant vsakemu uporabniku posebej predlaga, kaj pravzaprav išče. To je tista »super« funkcionalnost, ki nam vrne predlagana iskanja, že ko vnesemo nekaj črk oziroma že med vnosom iskanja prikaže predlagane zadetke. Prikaz rezultatov iskanja se v realnem času prilagaja vnašanju iskalnega niza. Jasno pa je, da ta funkcionalnost ni globalna, torej niso predlogi enaki za vsakega uporabnika na planetu. So poosebljeni, kar pomeni, da poskuša Google vsakega uporabnika bolj ali manj uspešno uvrstiti v predalček glede na njegove želje in zanimanja. Če smo te funkcije veseli, smo morda malce manj veseli za Google bistvene izpeljane funkcionalnosti, ki sloni na profiliranju uporabnikov. Serviranju poosebljenih oglasov. Spletna knjigarna Amazon leta analizira nakupovalne navade svojih uporabnikov in jim vedno natančno predlaga, katere stvari bi morda še kupili, pa nanje niso pomislili.

Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja |