Čeprav Slovenija sodi med internetno razvitejše države, pa je prenos večje količine podatkov za večino še vedno počasen. Zatakne se tudi pri širokopasovnih povezavah, kjer imamo večinoma s tehnologijami ADSL še vedno nizko hitrost pri pošiljanju podatkov – kar pomeni, da se vse večje slike iz digitalnega fotoaparat, ki jih pošiljamo prijateljem, vlečejo kot jara kača – ali pa stekli polž, če vam je ljubše.
In če so še pred nekaj leti optični mediji, predvsem dvoslojni DVD s kapaciteto skoraj 9 GB, ponujali veliko, se je to v zadnjih letih, predvsem z prestopom meje terabajta za množici cenovno dosegljive trde diske, počasi končalo. Svet upira oči v Blu-ray zapisovalnike, a tem se nič kaj ne mudi na trg, pa tudi cena medijev, še zlasti večslojnih, bo vsaj do leta 2010 visoka!
USB-ključki, tako kot ves bliskovni pomnilnik, ne dosegajo tako velikih kapacitet, če pa že, je ključek ali izredno drag ali pa nesramno počasen in nižje kakovosti. V prvem primeru bo presnemavanje nekaj 10 GB podatkov trajalo celo večnost, v drugem lahko po večkratnih ponovitvah prenosov že naletimo na prve napakice… Sicer pa – velikosti nad 16 GB so v Sloveniji še redke, smo pa prav v Mojem mikru odkrili prevarante, ki so prodajali ponarejene 32-GB različice.
Razni pogoni Zip, shranjevanje na trakove in podobno, so dokončno na smetišču zgodovine. Kaj nam torej še ostane? Seveda, odgovor je na dlani – trdi diski. Te mehanične, magnetne naprave, ki so navkljub vsem napovedim dosegale divji razvoj in podvajale kapaciteto skoraj po Moorovem zakonu, imajo še eno prednost – so užitno poceni! Tako lahko disk kapacitete terabajt kupimo za okoli 260 evrov, polovico manjšega – ki ima, mimogrede, najboljše razmerje med prostornino in ceno – pa že za slabih 140 evrov. Diske, manjše od 160 GB, že težko dobimo, stanejo pa borih 50 evrov! Ob takih številkah je o drugih rešitvah enostavno nesmiselno razmišljati! Na naslednjih straneh pregledujemo, v kakšnih oblikah lahko zgornjo zagato rešujemo s trdimi diski.
Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Jaka Mele |