Digitalni snemalnik je ena boljših stvari zadnjih let, kar pospešeno odkriva tudi vse več slovenskih gledalcev. Zame osebno, kot mladega starša, je najuporabnejšaa funkcija zakasnjenega predvajanja, kar mi omogoča, da dam tam enkrat po Dnevniku otroke spat in nato po branju pravljice, okoli 20.30, začnem gledati nadaljevanko, ki se je na TV začela ob 20. uri. Ker se program še snema, medtem ko ga že predvajam od začetka, lahko na hitro prevrtim tudi preko vse pogostejših in daljših reklamnih blokov in ob 21.00 zaključim s televizijskim večerom sočasno s tistim, ki so program začeli gledati ob 20. uri (hvala bogu pa vidim precej manj reklam).
Zanimivo je da so tovrstno početje zahodnjaški trgovci in oglaševalci že označili kot za »krajo« in »nedopustno ravnanje«, ki oglaševalcem niža vrednost, svoje pa seveda občutijo tudi televizijske postaje. No, vsaj v primeru, ko te storitve ponujajo komercialna podjetja (v Ameriki je to TiVo). A ob vseh pravicah, ki so si jih te nagreble v zadnjih desetletjih, se s tem ne bomo obremenjevali. Zaščita digitalnih pravic je bila vroča tema in še vedno so pritiski Hollywooda in drugih agencij, ki skrbijo za svoje žepe, pardon, dobrobit svojih avtorjev, močni. A bitka se je brž ko ne preselila v internet, kjer je možnosti distribucije vsebin veliko več in tudi morebitna škoda je večja, kot če si Francelj presname kupljen DVD in ga posodi Janezu.
Kaj je DRM
Čeprav je bila veliko govora o zaščiti pravic, pa nobeden od digitalnih snemalnikov na trgu ne podpira upravljanja z digitalnimi pravicami − t.i. DRM. Dejstvo je, da so bila pravila in zakoni o ščitenju avtorskih pravic spisani v času, ko ni imelo veliko ljudi možnost podvajati vsebin, dandanes pa to lahko naredimo praktično že z mobilnim telefonom ali vsakim računalnikom … Vsi pričakujemo, da se bo v kratkem zgodila pametna in logična osvežitev zakonov o varovanju avtorskih pravic, do takrat pa na trgu vladata zmeda in nedorečenost. To ustreza sivim trgovcem in preprodajalcem nelegalnih vsebin, medtem ko potrošnik pogosto dobi vsebine slabe kakovosti, avtor vsebin pa se lahko za nadomestila obriše pod nosom. Rešitev pričakujemo v roku nekaj let, ko se bodo tudi TV in vse vsebine preselile na HD, kjer so tehnološke zašite izvedene bolje (a so bile tudi že obvožene). DRM v današnjih snemalnikih opazimo kot tisto nevšečnost, ki nam preprečuje presnemavanje DVD-filma na disk naprave ali posnetkov na USB disk, ter naših MP3-cedejev na disk za poznejše predvajanje z njega.
SNEMALNIKI
Funkcija zakasnjenega predvajanja je ena izmed mnogih, ki jih analogni videorekorderji niso poznali. Nova tehnologija omogoča še več udobnosti, saj lahko na povprečen digitalni snemalnik z vdelanim 160 GB diskom posnamemo kar 200 ur ali več kot 8 dni neprekinjenega sporeda! Pozabite na menjavo in iskanje praznih videokaset – posnetki nas bodo počakali, dokler bomo hoteli. Tudi brisanje in rezanje posnetkov je možno, in izvedeno je prav hitro. Tako lahko iz posnetega filma izrežemo reklame ali spojimo več delov priljubljene nadaljevanke v en posnetek. Posnetke lahko nato zapečemo na DVD-medij in jih predvajamo s katerimkoli DVD-predvajalnikom.
Novejši snemalniki podpirajo še napredne funkcije, kot so elektronski TV-spored (kjer je ta na voljo), skoraj vsi pa znajo predvajati tudi DVD-filme in vsebine DivX MPEG-4. Lastniki videokamer bodo veseli pogostega vhoda DV oz. Firewire ali IEEE.1394, prek katerih bodo po najkrajši poti na DVD spravili svoje domače video posnetke. A navkljub potrpežljivemu čakanju še nismo ugledali omrežnega priključka, ki bi snemalnik povezal v domače računalniško omrežje in omogočil predvajanje vsebin iz računalnikov ali interneta. Kjer pa je povpraševanje, zraste tudi ponudba in tudi take naprave že prihajajo, čeprav za enkrat še v obliki samostojnih namenskih predvajalnikov vsebin – integracija v snemalnika pa verjetno sledi čez nekaj let.
Prav tako pogrešamo snemalnik, ki bi bil namenjen IP-televiziji, saj je za dobršen del slovenskih gospodinjstev prav IP-televizija tista edina pot do več kot štirih TV-programov. A programe moramo danes menjati še ročno, saj so sprejemniki običajno zunanje STB-naprave.
Snemalnik je lahko tudi osebni računalnik
Odličen digitalni snemalnik je moč vzpostaviti tudi na računalniški osnovi. Že nekaj let koncept prodajajo tudi »veliki igralci«, kot sta Intel in AMD, ki v navezi z Microsoftovo programsko opremo Windows Media Center ponujata dnevnosobne medijske računalnike. Seveda pa je veliko moč narediti tudi s starim računalnikom, brezplačnim programjem in nekaj popoldnevi prostega časa. Prednosti računalniških snemalnikov so predvsem prilagodljivost, saj jim med drugim ni problem prestavljati tudi programov IP-televizije, pregledovanje TV-sporedov na spletnih straneh in samodejno snemanje recimo vseh ponovitev serije Lost … Poleg računalnika moramo le dokupiti TV-sprejemnik (tuner) kot kartico, ki ima ponavadi priložen še daljinski upravljalnik, ter namestiti ustrezen programski paket, recimo za sistem Linux je veliko izbire (MythTV, Freevo, Kaffeine) ... Težava tega pristopa je, da je podpore pri nas malo, predvsem pa ne komercialne, tako se je treba zanašati na izkušnje znalcev in komunikacijo po spletnih forumih navdušencev.
KAJ KUPITI
V primerjavi z lanskim letom je danes moč DVD- in HDD-snemalnike dobiti že za ceno okoli 200 evrov in v tem cenovnem obsegu najdemo tudi že priznane blagovne znamke. A tudi t.i. B-znamke so se v zadnjih dveh letih dokazale za povsem spodobne. Tako so snemalniki Yamada, Xoro, Hyundai in podobni funkcijsko povsem na nivoju dražjih znamk, običajno ponujajo še kakšen vmesnik in funkcijo več. Po drugi strani pa se snemalniki podjetij LG, Philips, Sony, JVC, Sharp in drugi odlikujejo s kakovostnejšo izdelavo, tišjim delovanjem, slovenskimi navodili, preglednejšimi daljinskimi upravljalniki ...
Če smo pri TV-jih zapisali, da jih je pred nakupom treba preizkusiti na lastnih očeh, pri snemalnikih velja podobno, a predvsem zaradi daljinskega upravljalnika in, pomembneje, zaslonskih menijev. Če nimate največjega televizorja, so menijske izbire včasih zapisane s tako drobnimi črkami, da jih ne vidi več vsak. Spotoma lahko pri ogledu preverite še priključke in pa glasnost snemalnika. Tu smo v zadnjem letu opazili največji napredek, saj so snemalniki končno postali tihi, še pred letom pa temu ni bilo tako. Novost v snemalnikih je tudi izhodni priključek HDMI, ki omogoča priklop in sliko 1080p, s tem pa tudi prikaz DVD- in drugih vsebin pri veliki ločljivosti! Funkcija je na voljo le v snemalnikih višjega cenovnega razreda, a je zelo priročna, če imamo Full HD televizor!
Zadnje leto so se na trgu pojavili celo hibridi – LCD TV z vgrajenim digitalnim snemalnikom. Rešitev je odlična izbira če imamo v vsakem primeru namen kupiti ploščat televizor. A odlična integracija ki prinaša enostavnejšo uporabo (in samo en daljinski upravljalec!), pomeni tudi manjšo prilagodljivost v primeru ko bo potrebna nadgradnja. Preizkusili smo le en tak model – podjetja LG in bili prijetno presenečeni…
Odvisno od tega kje smo in kako dobimo TV signal se odločimo tudi za vgrajen sprejemnik. V vseh primerih, razen če imamo IP televizijo, namreč velja da je bolje izbrati snemalnik z analognim sprejemnikom – posebneži imajo celo dva. Vsi snemalniki imajo tako ali tako še vrsto vhodov (scart, komponentni), kamor lahko preko zunanjih sprejemnikov pripeljemo še kakšen signal (IP televizija, kamera, mpeg-4 dvb-t sprejemnik…). V nekaj letih se bo vsem, ki lovijo TV programe preko lastne strešne antene tehnologija zamenjala v digitalno mpeg-4 DVB-T, in takrat bo potrebno ali zamenjati snemalnik ali pa (ceneje) dokupiti zunanji DVB-T sprejemnik.
PRIHODNOST
Vsi snemalniki na trgu so še vedno omejeni na standardno TV-ločljivost in so torej namenjeni snemanju obstoječih TV-programov. V praksi je ta hip moč zajeti HD-signal le z računalnikom, saj je edina alternativa – blu-ray/HD DVD-snemalnik ta hip še bolj izložbeni eksponat kot kaj, kar bi kdo kupoval (visoka cena, počasno zapisovanje).
Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Jaka Mele
