Virtualizacija je sicer dokaj preprosta zadeva, ki ne zahteva svoje particije, saj je celoten sistem shranjen v »datoteki«, vendar je težava v tem, da je vse skupaj procesorsko, predvsem pa pomnilniško dokaj zahtevno, zato moramo imeti precej zmogljiv računalnik s čim več pomnilnika, posebej če bomo znotraj tega navideznega sistema preizkušali kakšne zahtevnejše programe. Virtualizacija torej ne daje dejanske slike, kako bo nov sistem deloval, ko bo »pravi«. Je pa res, da lahko sistem, če ugotovimo, da nam ne ustreza, zalo preprosto odstranimo.
Če hočemo vedeti, kako se bo nov sistem dejansko obnašal, ga moramo namestiti na dejanski disk. V tem primeru je treba zanj (če je še ni) izdelati novo particijo in ga namestiti nanjo. Metoda je, kar zadeva oceno hitrosti delovanja in prepoznavanja strojne opreme, najboljša, težava pa je, da je treba v primeru, ko nimamo proste particije, pred namestitvijo novega sistema uporabiti kak program za particioniranje, pa tudi morebitna odstranitev ni ravno preprosta, saj particije ne moremo preprosto formatirati. Zgodi se lahko namreč, da s tem uničimo zagonski zapis (MBR – master boot record) in potem tudi stari sistem ne bo več dostopen. Sicer je to mogoče dokaj hitro rešiti z zagonskim medijem starega sistema, a vendarle.
Obstaja pa še kak način preverjanja operacijskega sistema. Eden zanimivejših je način, ki so ga pripravili v podjetju Canonical, ki je znano po svoji distribuciji Linuxa, imenovani Ubuntu. Ta je zadnja leta postala ena vodilnih, če ne celo vodilna na področju Linuxa na namizju, saj je razbila veliko večino mitov o tem, kako je Linux za »piflarje«, da v njem nič ne deluje, dokler tega ne usposobiš prek čudnih datotek, da ni gonilnikov za strojno opremo in še kaj. Ubuntu je tako našel pot na marsikatero domače namizje, šolsko okolje pa tudi v poslovni svet. Gre namreč za operacijski sistem, ki je preprost za uporabo, ki že sam po sebi vsebuje večino orodij in programov, ki jih uporabnik potrebuje, vse skupaj pa je tudi brezplačno, saj gre za odprtokodni projekt. A odprtokodni projekt, ki je tudi tehnično podprt, tako da pri težavah mogoče najti pomoč (tudi pri nas).
Omenili smo, da so Ubuntu in orodja v njem brezplačni. To pa v recesijskih časih, ko je vedno več brezposelnih in je kupna moč nizka, pomemben podatek. Če je potrebno samo za Windows in Office plačati recimo 200 do 300 evrov (naj me privrženci in nasprotniki ne obtožujejo, da sem dal napačen podatek – gre za recimo povprečje med najcenejšo in najdražjo različico), za Ubuntu in OpenOffice.org pa nič, lahko to pravzaprav pomeni zmanjšanje digitalne ločnice. A to je stvar drugačnih debat. Tukaj govorimo o tem, kako nov sistem preizkusiti. Če imate na primer še vedno Windows XP in še razmišljate, ali preiti na Windows 7 ali pa si recimo omisliti Ubuntu, o katerem toliko govorijo, lahko slednjega brez težav tudi preizkusite.
Tudi Ubuntu je mogoče preizkusiti na enega od omenjenih načinov, poleg tega pa sta na voljo še dva. Prvi je tako imenovan »živ CD« (Live CD), kjer računalnik zaženemo z medija (CD-ja) Ubuntu in sistem se zažene kar s tega. A metoda je bolj ali manj namenjena le najosnovnejšemu spoznavanju sistema, in ne resnejšemu preizkušanju, saj zagon z optičnega medija ni ravno med hitrimi. Druga metoda, oziroma četrta, če upoštevamo še nameščanje na dejansko particijo in virtualizacijo, ki smo ju preizkusili, je uporaba programa, imenovanega Wubi. In kaj je Wubi? Je programček, dolg slab megabajt in pol, ki omogoča namestitev in odstranjevanje Ubuntuja znotraj Windows (Windows-based UBuntu Installer), kot če bi šlo za navaden program, ki teče znotraj tega sistema. V bistvu gre za neke vrste virtualizacijo, ki pa se po namestitvi na zunaj obnaša enako, kot če bi zadevo namestili na dejansko particijo, saj dobimo tudi vnos v zagonski meni, kjer si lahko Ubuntu izberemo ob zagonu računalnika. Testi pa so pokazali, da je namestitev z Wubijem, kar zadeva hitrost, skoraj enaka pravi namestitvi, v nekaterih primerih pa celo hitrejša, tako da lahko z gotovostjo trdimo, da če bomo zadovoljni z namestitvijo z Wubijem, bomo tudi z namestitvijo na dejansko particijo.
Drugi podatek, ki ga moramo vpisati, je velikost namestitve oziroma »diska« Ubuntu. Velikost lahko izberete s seznama. Mi smo si izbrali 20 GB, lahko pa tudi več ali pa manj. Na seznamu Desktop Environment si je nato treba izbrati okolje, ki se bo namestilo. Ubuntu namreč dobimo v več različicah, nas pa zanima kar osnovna, torej izberemo Ubuntu. Nato izberemo še jezik, ki se bo namestil, torej Slovenian, izberemo pa še uporabniško ime in geslo, ki ga bomo uporabljali v sistemu. In to je vse. Ko izberemo Install, bo program začel iz spleta snemati vse potrebno za namestitev. Ta del bo verjetno zasedal večji del tiste urice, potrebne za namestitev, o kateri smo govorili, saj se mora prenesti nekaj več kot 700 MB, kolikor je velik Ubuntu. Namestitev potem poteka brez posebnih posegov in kmalu se računalnik znova zažene in na zaslonu se prikaže zagonski meni, kjer si lahko izberemo ali bomo zagnali Ubuntu ali drug operacijski sistem. Izberemo Ubuntu in prikaže se nov meni, kjer si je mogoče izbrati različico Ubuntuja ali pa operacijski sistem, v katerem je bil nameščen. Imamo torej dva zagonska menija. V prvem imamo na voljo vse operacijske sisteme, ki jih imamo nameščene (v našem testnem računalniku so bili to Windows XP, Vista, Windows 7 in Ubuntu), v drugem meniju pa so na voljo le različice Ubuntuja (normalna, različica za popravila (recovery), pozneje tudi različice s starejšim jedrom) in različica Windows, iz katere je bil zagnan Wubi. Ko izberemo običajen Ubuntu, se odpre prijavno okno, kjer se prikaže naše uporabniško ime, mi pa moramo vpisati geslo, ki smo si ga izbrali. In prikaže se namizje Ubuntu.
Če se torej odločite preizkusiti, kako je delati z Ubuntu, lahko uporabite Wubi in se brez težav ali škode poigrate z njim. Vse, kar potrebujete, je kakšna urica časa.
Najprej je seveda treba programček sneti. To naredite tako, da obiščete spletno stran www.ubuntu.com/desktop/get-ubuntu/windows-installer oziroma http://tinyurl.com/269hzw4, da vam ne bo treba toliko pisati. Tam snamete datoteko wubi.exe in jo zaženete. Odpre se okno, v katero je treba vpisati nekaj podatkov. Najprej je treba izbrati trdi disk oziroma particijo, na katero se bo zadeva shranila. Pri tem velja, da se bo vse, kar Ubuntu potrebuje, shranilo v eno samo mapo na tem izbranem disku. Izberemo torej disk oziroma particijo, kjer imamo največ prostora.
In zdaj se lahko malce poigrate. Zadeva je dokaj podobna Windows. Le da so meniji na vrhu levo, in tudi gumbi za zapiranje programov, pomanjšanje in povečavo oken so v levem zgornjem kotu. Predlagamo, da si najprej ogledate, katere programe že imate. Videli boste, da je kar nekaj že nameščenih. Posebej dobro je, če zaženete tiste, ki so povezani s strojno opremo, ki jo imate priključeno na računalnik, in programe, ki zahtevajo kodeke. Če na primer zaženete predvajalnik glasbe in v njem zaženete predvajanje datoteke MP3 bo sistem sporočil, da nima nameščenih kodekov in da jih bo namestil. Pritrdimo in počakamo, da opravi. Podobno je s filmi in z drugimi multimedijskimi formati. Če hočete preizkusiti tiskalnik, odprite recimo urejevalnik besedila OpenOffice.org, v njem odprite dokument in ga natisnite. Če hočete preveriti, ali deluje kamera, lahko zaženete programček Cheese, ki ga najdete v skupini Zvok in video.
V našem testu (Wubi smo testirali v namiznem in prenosnem računalniku) se je Ubuntu pokazal za izredno prijaznega in uporabnega. Težav s strojno opremo praktično ni bilo, saj je že namestitev sama našla skoraj vse, kar je bilo priključeno na računalnik. Edina težava je bilo stalno vrtenje ventilatorja na namiznem računalniku, kar pa smo z malce »guglanja« rešili.
Poseben čar (včasih pa tudi prekletstvo) distribucij Linux so programi, ki so vanjo vključeni. Pri teh Ubuntu ne zaostaja za drugimi, saj je teh programov in dodatkov nekaj deset tisoč. In kako do njih? Najboljši način je, da iz menija programi izberemo Programsko središče Ubuntu in v njem pobrskamo po tem, kar nas zanima.
Ko naletimo na program, ki bi bil lahko zanimiv, ga kliknemo in odprejo se kratki opisi. Če nas zanima kaj več, lahko izberemo Več informacij, če pa bi program radi namestili, pa gumb Namesti. Odstranjevanje poteka na podoben način. Lahko jih odstranimo prek menija Nameščeni programi v oknu Programskega središča, kjer izberemo program in pritisnemo Odstrani. Vsi nameščeni programi so tudi na seznamu dosegljivih in odstranitev je mogoče izvesti tudi od tam. To, da so nameščeni programi tudi na seznamu dosegljivih, je dokaj dobra ideja, saj je programov res veliko in čez čas ne vemo več, kaj vse smo namestili in česa ne. Nameščeni programi so na seznamu označeni z zeleno kljukico in tako vemo, da jih že imamo.
Brskanje po programih je lahko tudi dokaj zabavna zadeva. Še zlasti če opazujemo prevode, ki so včasih prav posrečeni. Samo primer – emulator orgel (organ emulator) Aeolus je preveden kot »emulator organov«. Ali pa kratek opis za program Accerciser, ki se glasi »dajte svojemu programu trening iz dostopnosti«, karkoli že to pomeni.
Moj mikro, februar 2011 | Zoran Banovič |
