Večkrat se zgodi, da imamo v kakšnem programu odprtih več dokumentov hkrati. Pri tem naletimo na dve možnosti – dokumenti so lahko odprti v enem oknu programa, lahko pa so vsak v svojem. Razlika med enim in drugim načinom je v tem, da imamo v prvem primeru v opravilni vrstici na dnu zaslona le eno oznako programa, v drugem primeru pa imamo za vsak dokument svojo oznako oziroma okno v opravilni vrstici. Vsak od načinov ima dobre in slabe lastnosti. Če imamo vsak dokument odprt v svojem oknu, bo tudi vsako okno dokumenta vsebovalo vse menije, orodne vrstice in druge pritikline. Če takšna okna razporedimo po zaslonu, na primer enega pod drugim, bodo ti meniji zasedali ogromno prostora, tako da se besedila oziroma vsebine dokumenta ne bo ravno dosti videlo. Bo pa zato preklapljanje med dokumenti preprosto, saj lahko želenega izberemo kar prek opravilne vrstice na dnu zaslona ali pa se do njega sprehodimo s kombinacijo tipk Alt+Tab. Način, pri katerem so vsi dokumenti odprti v enem samem oknu, ima prednost v tem, da meniji in orodne vrstice niso vidni v vsakem oknu, kar daje več prostora vsebini dokumenta, je pa zato preklapljanje med temi dokumenti bolj zoprno. Želenega moramo namreč izbrati v meniju Okno ali pa uporabiti kombinacijo tipk Ctrl+F6, kar ni ravno preprosto narediti z eno roko – vsekakor težje kot Alt+Tab.
Kaj torej uporabiti? To, kar nam v tistem trenutku najbolj ustreza. In kako to nastaviti? Word, Excel in PowerPoint 2003 imajo v meniju Orodja tudi Možnosti. Ob izbiri se odpre okno nastavitev, kjer izberemo razdelek Pogled. V njem je možnost, imenovana Okna v opravilni vrstici. Če je možnost vključena, se bo vsak dokument odprl v svojem oknu, če pa izključena, se bodo vsi dokumenti odprli v enem oknu. Nastavitev je torej hitra, tako da se lahko sproti odločamo, kaj nam bolj ustreza.
Moj mikro, April 2009 | Zoran Banovič |
