Predali se v sistem ne namestijo samodejno, tako da jih je treba dodati. Najpreprosteje je kar prek Terminala. Tega najlažje zaženemo prek kombinacije tipk Ctrl+Alt+T. Nato vpišemo naslednje ukaze:

sudo add-apt-repository ppa:ian-berke/ppa-drawers
sudo apt-get update
sudo apt-get install drawers

Ker gre za ukaz, ki zahteva skrbnika (super user), bo treba po prvem ukazu vpisati skrbniško geslo, nato pa počakati nekaj sekund, da se program namesti.

In kako uporabljamo Predale? Najprej seveda program zaženemo tako, da pritisnemo tako imenovani super gumb (v okolju Windows je to gumb Windows), nato pa v iskalno vrstico vpišemo Predali ali Drawers in program se bo prikazal v seznamu, od koder ga zaženemo. Prikaže se meni, v katerem lahko izberemo vrsto predala, ki bi jo radi izdelali. Na voljo imamo navaden oziroma Splošni predal, kamor lahko shranimo različne tipe elementov, predal Programski predal, kamor lahko shranimo bližnjice do programov, in Aktivni predal, namenjen mapam z datotekami.

Izberemo želeni predal in odpre se okno nastavitev. V osnovi je dovolj, če predalu dodelimo ime, lahko pa se pozabavamo še z nekaterimi drugimi nastavitvami. Ko je predal izdelan, lahko vanj z miško potegnemo datoteke ali mape iz Nautilusa ali kakšnega podobnega programa za delo z datotekami, bližnjice do programov iz Unityja, kar pa je zelo zanimivo – tudi bližnjice iz spletnih brskalnikov. Slednje dodamo tako, da z miško zgrabimo ikono, ki je pred naslovom v naslovni vrstici spletnega brskalnika, in jo potegnemo v okence predala.

In kakšna je razlika med Splošnim in recimo Programskim ali Aktivnim predalom? Če izdelamo nov programski predal, bomo v njem takoj videli nameščene programe, podobno kot v klasičnem zagonskem meniju, Aktivni predal pa pomeni, da lahko na vrstico hitrega zagona dodamo poljubno mapo in tako hitro dostopamo do nje.

Programček je v času tega pisanja še nekoliko hroščat, tako da včasih »umre«, a po izkušnjah sodeč bodo težave hitro odpravljene.

Moj mikro, julij avgust 2014 | Miha Gradišnik |