Računanje povprečja števil v nekem seznamu je zadeva, ki jo elektronske preglednice poznajo že od samega nastanka pred okoli tridesetimi leti. Težava je le v tem, da je računanje povprečja lahko – napačno. Pa ne zato, ker bi na primer Excel kaj narobe izračunal, ampak zato, ker ni nujno, da je vse v redu z vhodnimi podatki. Recimo primer računanja povprečja, kjer je eno ali več števil nič. Če to ničlo moramo upoštevati, potem bo izračun pravilen, če pa ničla pomeni, da vrednosti ni in naj se zato ne upošteva, bomo dobili napačen rezultat. Kot primer vzemimo, da imamo štiri vrednosti: 3, 5, 0 in 8. Če izračunamo povprečje po »klasični« metodi, vse štiri številke seštejemo, nato pa vsoto delimo s štiri. Kot rezultat dobimo število 4 (3 + 5 + 0 + 8 = 16, 16/4 = 4). Kaj pa, če ničle ne smemo upoštevati? V tem primeru moramo vsoto deliti s 3 in rezultat je 5,33, torej drugačen od prvega. Kaj lahko naredimo, da bo Excel znal računati po drugi, in ne po prvi metodi?
Lahko na primer uporabimo malce drugačno funkcijo izračuna povprečja. Ta se namesto AVERAGE() glasi AVERAGEIF(). Že ime samo pove, da gre za funkcijo izračunavanja povprečja, ki vsebuje nekatere dodatne pogoje. V našem primeru bo pogoj ta, da vrednost v celici ne bo enaka nič. Vzemimo, da imamo naše vrednosti v poljih C2 do C6. Funkcijo AVERAGEIF() v tem primeru zapišemo:
=AVERAGEIF(C2:C6;"<>0")
Če bi funkcijo »prebrali«, bi se glasila: izračunaj povprečje nad polji C2:C6, a upoštevaj le polja, kjer ni vrednosti nič. Če zdaj primerjamo našo funkcijo in klasično funkcijo izračuna povprečja, vidimo, da je naš rezultat točno tak, kot smo si ga želeli. Pri tem pa je treba paziti na to, da funkcija ne upošteva praznih celic, tako da moramo to vzeti v obzir.
Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Zoran Banovič |
