V okolju Linux sta najbolj znani dve okolji – Gnome in KDE. V preteklih številkah Mojega mikra ste med drugim lahko prebrali tudi o tem, kako je mogoče Linux, točneje distribucijo Ubuntu, testirati brez posebnih posegov v sistem. V ta namen smo uporabili programček Wubi, ki kar iz okolja Windows namesti neke vrste virtualni sistem Ubuntu, ki pa deluje praktično enako hitro kot poln nameščen sistem. Pri podjetju Canonical, ki je avtor distribucije so se odločili, da bo privzet grafični vmesnik, ki ga uporabnik namesti, Gnome. A ni nujno, da pri tem ostane. Lahko se odločimo tudi za KDE. To lahko določimo že pri namestitvi, kjer na seznamu sistemov namesto Ubuntu izberemo Kubuntu, lahko pa KDE namestimo tudi pozneje in se ob zagonu odločamo, ali bomo zagnali enega ali drugega.
Ker smo opisali, kako namestiti Ubuntu s privzetimi nastavitvami, torej okoljem Gnome, si oglejmo, kako mu dodati vmesnik KDE. Zadeva je dokaj preprosta. Zagnati moramo le Upravljalnik paketov Synaptic, ki ga najdemo v meniju Sistem > Skrbništvo in v njem poiskati paket kde-full ali kde-standard in ga namestiti. Razlika med njima je v količini dodatnih programov in funkcij – standard ponuja le nekatere, full pa vse. Namestitev je bolj ali manj preprosta in po ponovnem zagonu boste na dnu zaslona lahko namesto okolja Gnome izbrali KDE.
In kako je videti KDE? Pravzaprav ga imajo uporabniki, navajeni okolja Windows, raje kot Gnome, saj je bolj podoben Microsoftovim sistemom. Tipka Kickoff, ki je v KDE različica gumba Start, je na enakem mestu kot v Windows, torej levo spodaj, vnosi so razdeljeni v rubrike, podobne tistim iz Windows, imamo možnosti dodajanja »gadgetov« na namizje in še kaj bi se našlo. Pravzaprav je najbolje, če se skozi vmesnik sprehodite kar sami. Če namestite polno različico, boste v njej našli kopico programov, ki jih je mogoče preizkusiti. Pri tem je dobro vedeti, da se imena posebnih programov, ki se namestijo v okolju KDE, običajno začnejo s črko K, ki nekako ne sodi k imenu (KSnapshot, Korganizer, KadressBook ...).
V podrobnosti se ne bomo spuščali, povejmo le, da boste (poleg običajnega Konquerorja) našli brskalnika Chrome in Firefox, za pregled datotek je program Dolphin, poštni odjemalec Kmail, kup pisarniških pripomočkov, iger, izobraževalnih programov, multimedijskih dodatkov in še kaj.
Po namestitvi grafičnega okolja vam priporočamo, da sprožite nadgradnjo oziroma posodabljanje sistema prek Software Updates, kar najdete v razdelkih Programi > Nastavitve ali Programi > Sistem. S tem boste vse programe, ki so se namestili, spravili na najnovejšo različico, saj ni v upravitelju paketov Synaptic običajno ni najnovejših različic programov.
Lahko se zgodi, da iz okolja KDE ne boste mogli dostopati do diskov oziroma particij Windows (NTFS). A zadeva je dokaj preprosto rešljiva – z orodjem za nameščanje programov namestite NTFS nastavitveno orodje (NTFS configuration tools). Dovolj je, če ga namestite in zadeva bo delovala brez posegov vanj.
Moj mikro, Maj 2011 | Zoran Banovič |
Komentarji
KDE je zakon
Linux (Ubuntu) sem začel uporabljati kaki dve leti nazaj. Vse od takrat sem pač uporabljal GNOME, drugega tudi nisem preveč poznal. Ko pa je letos prišel ven Ubuntu 11.04 z novim namizjem Unity (ki jo totalna polomija), sem začel tudi sam malo raziskovat ostala namizja. in KDE me je povsem navdušil. Precej lepše zgleda, je precej bolj napreden in ima več funkcij. Še programi v KDE so skoraj vsi boljši kot pa tisti za GNOME ali unity. Sedaj sem postal uporabnik Kubuntu Linuxa. Tako da definitivo vsakomur priporočam, da si vzame nekaj dni časa in razišče KDE. Je kar potrebno si čas vszet, ker je toliko novega, da si na hitro niti ne da vse dobro ogledat.