V nekaterih medijih, tudi strokovnih, je bilo mogoče prebrati marsikaj zanimivega. Pri tem je bilo pri ocenah združljivosti obeh paketov zapisanih toliko nasprotujočih si trditev, da uporabnik res ne ve, kaj je res in kaj ne. Pa se malce pozabavajmo s to združljivostjo.
Microsoft podatke iz komponent svojega pisarniškega paketa shranjuje v svojem formatu. Wordove dokumente shranjuje v formatu DOC, Excelove v XLS in tako naprej, zadnjih nekaj različic pa je dobilo še končnico X, torej DOCX, XLSX. S tem ni nič narobe. Edina težava, s katero se ukvarjajo tudi nekatere evropske ustanove, je, da gre za zaprt format in nihče ne ve, katere vse podatke Microsoft dejansko shranjuje skupaj z besedilom, fotografijami in drugimi elementi. Pred kakšnimi petnajstimi leti je bilo na primer odkrito, da je Word v datoteko tipa DOC shranil tudi naslov MAC računalnika, kjer je bila zadeva shranjena. Kaj ima naslov MAC iskati v takšni datoteki? Microsoft je pozneje to, predvsem zaradi ostrega nasprotovanja državnih ustanov z vsega sveta, seveda odstranil, a ker je format zaprt in nihče ne vidi, kaj je dejansko v datoteki, je grenak priokus ostal. A pustimo zdaj zgodovino, pomembno je dejstvo, da gre za zaprt format. Če Microsoft dokaže, da ne shranjuje, posreduje ali kako drugače uporablja osebnih podatkov uporabnikov, s tem ni nič narobe.
Na drugi strani imamo Open Document Format ali ODF, v katerem shranjuje svoje izdelke oziroma dokumente, tudi LibreOffice – Writer v ODT, Calc v ODS in tako naprej. Že ime pove, da gre za format, ki je odprt, in vsakdo lahko vidi, kaj je v njem oziroma kateri vse podatki se, poleg uporabnikove vsebine, še shranjujejo. In tudi s tem ni nič narobe.
Težave nastanejo, ko je treba kakšno datoteko, nastalo v enem paketu, odpreti v drugem. Teh težav v preteklosti kaj dosti ni bilo. Pa ne zato, ker bi si bila pisarniška paketa tako blizu in bi drug drugega dobro razumela, ampak zato, ker je bilo število dokumentov, nastalih v OpenOffice.org, LibreOfficeu in podobnih odprtokodnih projektih, ki podpirajo format ODF, tako malo, da o težavah ni nihče govoril. Sčasoma pa je odprtokodna pisarna dobila vse več privržencev, s tem pa je postal problem interoperabilnosti vse bolj aktualen. Manj je bilo vprašanj na temo, ali zna Word odpreti datoteke tipa ODF, veliko pa, ali zna recimo Writer odpreti dokument DOC oziroma DOCX, ali to odpre pravilno in ali zna potem stvar tudi shraniti tako, da je spet berljiva v Wordu. Seveda so vsa ta vprašanja še kako legitimna, odgovori nanje pa zelo pomembni za uporabnike.
In potem se je stvar zapletla. Jasno je postalo, da bo treba nekaj narediti, da se bosta sistema razumela. Jasno je bilo tudi, da bo skupni imenovalec XML. Kaj pa je XML? Gre za okrajšavo od Extensible Markup Language, gre pa za sistem strukturiranja, shranjevanja in prenosa podatkov med različnimi aplikacijami. XML je dokaj tesno povezan tudi s HTML, ki je odgovoren za prikaz teh podatkov. XML je za delovanje na različnih platformah in okoljih dokaj dober (recimo internet), od leta 1998 pa ga priporoča tudi W3C. XML je torej tisti skupni imenovalec za besedila, preglednice, predstavitve in vse njihove elemente, vključno z grafičnimi. Če bodo vsi spoštovali XML, težav ne bi smelo biti. Na žalost potem spet pridemo do težave »kdo ima večjega«, podobno kot je bilo pri VHS-beta, formatu DVD in še čem. Oblika XML, ki ga podpira odprtokodna srenja, nosi kratico OOXML ali Open Office XML, v praksi pa se zadeva imenuje Open Document Format ali ODF. A Microsoft s tem XML-jem ni bil zadovoljen in je leta 2006 začel razvijati svojega, ki prav tako nosi kratico OOXML, vendar je to kratica za Office Open XML. Če je XML standard, v čem je torej problem? V tem, da si MS Office in LibreOffice drugače interpretirata ta OOXML. In zato pride do težav.
In če boste malce pobrskali po spletu in hoteli ugotoviti, kaj je na stvari, boste naleteli na zelo nasprotujoče si trditve. Nekateri bodo trdili, da zna LibreOffice odpreti vse, kar sproducira MS Office, drugi spet bodo rekli, da ne zna nič in da je neuporaben. Kaj je torej res? Resnica je nekje vmes, a je vsekakor bližje tistim, ki trdijo, da zna odpreti vse.
Pa najprej malo strateških vprašanj. Imamo dva različna formata zapisa dokumentov. Eden je zaprt, a je de facto standard, saj ga uporablja večina uporabnikov pisarniških paketov v svetu, na drugi strani imamo odprt format, ki pa ga uporablja razmeroma malo ljudi. Čigava naloga je, da te pakete poveže oziroma naredi, da bodo eni znali brati datoteke drugega in obratno? Microsoftova? Snovalcev ODF-a? Če je naloga snovalcev ODF-a, potem imamo težavo – če želijo narediti neki pretvornik iz Microsoftovih formatov v svoje, morajo poznati vsebino teh zaprtih formatov, kar seveda ne gre, ker so zaprti. Kaj pa Microsoft? Ta bi zadevo lahko naredil, vendar verjetno za to ne vidi razloga, saj bi s tem pomagal konkurenci. Že pri spremembi vmesnika oziroma orodne vrstice v opravilni trak pri Officeu 2007 je bilo veliko govora o tem, da je Microsoft to naredil samo zato, ker uporabniki niso več videli razlike med Wordom in Writerjem oziroma MS Officeom in takrat OpenOffice.org (mimogrede se zdaj govori tudi, da je Microsoft uvedel nov vmesnik v Windows 8 zato, ker so nekatere različice Linuxa postale skoraj enake Windows 7 in se je ustrašil, da bodo ljudje začeli prehajati drugam). Microsoftu torej, kot nobenemu drugemu podjetju, ni v interesu, da pomaga konkurenci, pa naj bo ta še tako majhna. Verjetno so se marsikaj naučili iz padca tržnega deleža Internet Explorerja, ki je v razmeroma kratkem času iz več kot 90-odstotnega tržnega deleža padel na okoli 15-odstotnega, če seštejemo vse aktivne različice (7, 8, 10 in 11).
ODF-jevci torej nimajo dostopa, Microsoft pa noče. Ali sploh še kaj ostane? Ostane! ODF-jevci so najprej naredili vse, kar so lahko, da bi, kolikor je mogoče dobro, podprli Microsoftove formate, seveda v okviru dostopnih informacij. In zato se je dogajalo, da recimo Writer ni oblikovno enako odprl kakšnega elementa iz Wordovega dokumenta ali pa stvari ni shranil popolnoma enako. Pri tem je seveda pomembno, katere so te stvari.
Tisti, ki imamo z enim in drugim formatom nekaj izkušenj, vemo, da je takšnih elementov vse manj oziroma so omejeni bolj ali manj na novosti, ki jih Microsoft doda v novejših različicah. Ali to lahko predstavlja težavo? V večini primerov – ne! Pri besedilnih dokumentih je teh primerov zelo malo, pri elektronskih preglednicah pa mogoče nekoliko več, a večina osnovnih in tudi naprednih funkcij je podprta. Seveda se bo vedno našel kdo, ki bo rekel, da Writer ne podpira neke čisto specifične oblike ali pa Calc ne zna uporabiti kakšne (obskurne) formule. Ja, je ne podpira, vendar gre pri tem za elemente, ki so zelo redko v uporabi.
Vzemimo na primer praktičen primer Word – Writer oziroma DOCX – ODT. Kateri so najpogostejši elementi, ki jih uporabljamo? Poleg osnovnih oblikovnih značilnosti uporabljamo sloge, številčenja, glave in noge, hiperpovezave, komentarje k slikam, tu in tam kazala vsebine, dokaj redko pa na primer zaznamke, polja in podobne elemente. Če boste dokument, izdelan v Wordu, odprli v Writerju, bodo vsi ti elementi ostali bolj ali manj takšni, kot so. Mogoče bo kje nekaj malega razlike v kakšnem razmiku vrstic, kaj več pa ne bo šlo narobe. Kaj pa, če boste v Writerju nekaj spremenili? Potem pa je zadeva nekoliko drugačna. Če boste izdelek shranili v formatu ODT, se utegne zgoditi, da bodo nekatere oblikovne značilnosti, kot so na primer hiperpovezave, zaznamki in podobno, izginile. No, ja, ne bodo izginile, le na primer hiperpovezava ne bo več hiperpovezava, ampak navadno besedilo. Kar seveda ni v redu in je voda na mlin tistim, ki pravijo, da je LibreOffice zanič. Če pa bomo datoteko shranili v formatu DOCX, torej formatu MS Worda, pa bodo omenjeni elementi ostali bolj ali manj takšni, kot so bili. In to trdim iz izkušenj. Pred časom je neko dokaj znano slovensko podjetje prešlo na odprtokodni pisarniški paket in prosili so me, ali lahko preverim nekaj čez 250 dokumentov in ugotovim, kako bo, ko jih bodo uporabniki odpirali v Writerju in Calcu, in kako, ko jih bodo iz Writerja in Calca shranjevali v Microsoftovih formatih. Zadeva je bila natančno takšna, kot sem zapisal – težave so bile malenkostne. V Writerju je bil tu in tam nekoliko drugačen kak razmik, v nekaterih razpredelnicah ni bila čisto enaka širina stolpcev, podobno tudi v Calcu. Ko sem zadevo iz Writerja in Calca spet shranil v Wordov in Excelov dokument, težav ni bilo in uporabniki MS Officea so dokumente brez težav odpirali. V teh 250 dokumentih so se težave pojavile le v šestih dokumentih, ki so vsebovali makre – te pa je res bilo treba prilagoditi, saj niso delovali tako, kot bi morali. Zadeva v splošnem torej deluje brez
težav.
Za primer tega pisanja smo izvedli test, kako Writer podpira format DOCX. Dokaj obsežen Wordov dokument z elementi, kot so kazalo vsebine, hiperpovezave, zaznamki, podpisane slike in podobno, smo odprli v LibreOfficeu 4.2 (ki ima izboljšano podporo za OOXML), dodali poglavje, nekaj zaznamkov, spremenili podpis k sliki in nato vse skupaj shranili nazaj v format DOCX. Dokument smo nato odprli v Wordu in pogledali, kako se ta nov dokument razlikuje od starega. Zadeva je delovala brez težav. Kazalo vsebine se je ažuriralo, povezava Ctrl+klik za preskok iz kazala na želeno stran je še vedno delovala, prav tako tudi drugi našteti elementi. Tu in tam je bil malce drugačen razmik med kakšnim naslovom in vrstico pred njim, vse drugo pa je bilo enako. LibreOffice torej zna shraniti dokumente v izvorni, Wordovi obliki brez izgube vitalnih elementov. Ko smo enak dokument shranili v formatu ODF in ga nato odprli v Wordu, je večina teh elementov izginila, v Writerju pa je bila še vedno na voljo.
To je eden tipičnih praktičnih primerov, ko uporabniki rečejo, da je LibreOffice zanič ali, kot smo lahko nedavno prebrali, polizdelek, saj ne zna shraniti Wordovih elementov tako, kot je treba. Toda – je res LibreOffice kriv, da uporabnik dokumenta ni shranil v formatu MS Office? Mislim, da ni. Je LibreOffice kriv, ker Word ne zna odpreti dokumenta ODF? Tudi ne. Kriviti Writer, ker ga nekdo ne zna uporabljati, je malce mimo, mar ne? In takšnih primerov bi lahko našli še veliko. Pa da ne boste mislili, da je LibreOffice brez napak in pomanjkljivosti. Še zdaleč ne. V nekaterih primerih vam zna krepko požreti živce. Vendar je prav, da opozarjamo na dejanske napake, ne pa da izdelek ocenjujemo po lastnem neznanju.
In tako pridemo do naslednje stvari, o kateri je treba nekaj povedati – znanja. Vsakega orodja, pa tudi urejevalnika besedil, elektronske preglednice in podobnih, se je treba naučiti uporabljati. Naučiti smo se morali tudi Worda, Excela, PowerPointa in podobnih do te mere, da so ti postali standard. In tako se moramo tudi LibreOfficea. A ker smo sprejeli igro, po kateri je Word zapovedan, druge izdelke pa je v najboljšem primeru sicer treba pogledati, a ker niso enaki Wordu, ker je kakšna funkcija na kakšnem drugem mestu ali ima malce drugačno filozofijo, so samodejno slabi, nedelujoči in narejeni napol. In potem bomo v isti sapi še rekli, da je Word sicer zaprt, drag in še kaj, a na žalost zanj ni alternative. Ni to malce neresno?
Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Miha Gradišnik |
