Ko govorimo o »trajanju« trdega diska, moramo ločiti dva načina njegove uporabe. Vgrajenega v računalnik, kjer vseskozi deluje, nanj shranjujemo podatke, ali shranjenega nekje v kleti, ko nanj le nekajkrat na leto zapišemo tiste podatke, ki so nam resnično pomembni. V prvem primeru se življenjska doba diska suče okoli petih let, v drugem pa bo skoraj zagotovo zdržal vsaj dve desetletji, potencialno tudi več. Če ne bo prišlo do nepričakovane »katastrofalne« okvare diska, je večja verjetnost, da bomo podatke na njem izgubili zato, ker je v času hranjenja, torej v desetih letih, tehnologija tako napredovala, da naprave nimajo več potrebnih vmesnikov in ne znajo več prebirati starejših formatov zapisa. Čemur se zlahka izognemo, če skrbimo za svoj arhiv. Ko vidimo, da bo do česa takega prišlo, zamenjamo disk, ki ga imamo za dolgotrajno hranjenje.
Kako dolgo bo disk zdržal, je odvisno od treh dejavnikov: slabljenja magnetnega polja, ki predstavlja zapisane podatke, potencialne fizične okvare in razmer v prostoru, kjer je disk. Začnimo z zadnjim. Disk je najbolje hraniti v primernem prostoru, kjer je ves čas na približno enaki temperaturi, kjer ni preveč elektromagnetnih sevanj iz okolice in zrak ni prevlažen – v dobro izolirani kleti na primer in v škatli, da je zaščiten tudi pred prahom. Ta lahko pride v notranjost diska in v skrajnem primeru povzroči okvaro električnih motorjev.
Večina virov navaja, da magnetno polje – vsak bit podatka na disku je zapisan z magnetnim poljem na majhni površini magnetne plošče – oslabi disk za en odstotek na leto. Kako točen je ta podatek, ne vemo, saj so trdi diski »premladi«, da bi bil podatek pridobljen na podlagi praktičnih primerov. Če pa velja, to pomeni, da bo po približno 70 letih polovica sektorjev na disku okvarjenih, saj bo izgubila več kot polovico moči prvotnega magnetnega polja. Čas je dolg, hkrati pa se temu problemu razmeroma enostavno izognemo. Vsakih nekaj let podatke, shranjene na disku, ponovno zapišemo. Podatke na disku prenesemo nekam drugam, disk za vsak primer formatiramo (ni nujno, je pa priporočljivo), nato pa podatke prenesemo nazaj nanj. Tako bodo magnetna polja spet v svoji polni moči. Kako pogosto to počnemo? Prek prsta najmanj vsakih pet let. V praksi pa lahko to počnete najmanj enkrat letno. Arhivski disk je namenjen hranjenju res pomembnih datotek, te pa redno nastajajo in tudi te bi radi shranili nanj. Ko se odločimo na disk shraniti nove datoteke, lahko hkrati izvedemo tudi opisan postopek.
Možno je, da se prej, kot bodo oslabela magnetna polja, pokvarijo motorji v disku. Električni motorji so trdoživi. Nekaj deset let star motor, ki je nekje ležal, bo zelo verjetno deloval, ko ga priključite na električni tok. Trideset let star vrtalni stroj še danes deluje brez težav. Je pa mogoče, da se motor okvari, ker nekje leži in se niti enkrat ne zavrti. Toda če boste redno na disku obnavljali podatke, bodo v tem postopku delovali tudi motorji, zato bo verjetnost njihove okvare minimalna.
Dolgotrajno hranjenje podatkov na trdih diskih ni idealno, je le ena od možnih oblik. Res pomembne podatke je pametno imeti na več mestih, trdi disk je le ena od možnosti. Je pa bolje, da ga uporabimo za ta namen, kot da nam leži v predalu neuporabljen.
Moj mikro, november december 2013 | Jan Kosmač
