A tovrstni pomisleki so pred milijon leti odmevali tudi ob Microsoftovi napovedi, da bo izdal lasten spletni brskalnik (Internet Explorer), in Netscape, za katerega se je takrat zdelo, da je neuničljiv, danes ne obstaja več. V zadnjih nekaj letih je s počasnim prerivanjem in potrpežljivim grizljanjem Explorerjevega dela pogače zavidljiv tržni delež ugrabil Firefox, za katerega je bila pridobitev tolikšne priljubljenosti nedvomno veliko težji podvig, kot je bil pred leti za Internet Explorer. Čeprav v računalniški industriji še vedno velja pravilo, da se na videz večni giganti lahko že jutri spremenijo v prah, pojutrišnjem v mit in se jih čez tri dni nihče več ne spomni, pa industrija počasi že stopa v tisto zrelo obdobje, ko je sprememb čez noč vse manj. Konsolidacija trga na peščico korporacij se odraža tudi na področju programske opreme, in sicer v obliki občutka, da so zaradi večletne prežetosti uporabnikov z uporabo najnujnejših programov ti dokaj zanesljiva stalnica tudi za prihodnost, vedno migetajoči in nikoli počivajoči prostokodni konkurenci navkljub.

Ker so časi Divjega zahoda v svetu brskalnikov bolj ali manj mimo, smo razvajeni tudi uporabniki. Ena izmed ključnih prednosti Firefoxa, ki je pripomogla k njegovi priljubljenosti kljub ničelnemu proračunu za agresivno reklamiranje (ki si ga je lahko privoščil Microsoft ob splavitvi Internet Explorerja) so njegove zvite in naprednejše funkcije, ki zadovoljijo današnje zahtevne uporabnike. S tega vidika je bila Opera brez dvoma leta pred svojim časom, kar jo je stalo splošne priljubljenosti in razširjenosti, zato pa ji je peščica njenih uporabnikov predana do smrti in naprej.

ČAR PRIPADNOSTI

Ravno to je ključna beseda: pripadnost. Pripadnost blagovni znamki je dandanes pogosta in ustaljena praksa marketingarjev na vseh področjih, in komur uspe v potrošniku vzbuditi občutek pripadnosti, je na konju, saj lahko zgolj zaradi imena navije ceno za najmanj 10 pa vse tja do 33 odstotkov. Poglejmo le avtomobilsko industrijo in vse je jasno. Na računalniškem področju Apple to prakticira tako rekoč že od svojega začetka, verjetno pa se vsi spomnimo bitk med spektrumaši in komodorjevci izpred četrt stoletja in pozneje med amigaši in ST-jevci ter nvidijaši in atijevci in še bi lahko naštevali. Na področju programske opreme je prvi občutek slepe pripadnosti, zaradi katere so se bili ljudje pripravljeni stepsti, verjetno povzročil Linux (če malce krivično zanemarimo razna igričarska podjetja tipa Cinemaware), v današnjem času pa lahko tega mirne duše »obtožimo« Google, ki je poleg včasih že nerazumne pripadnosti uporabnikov do njihovih izdelkov, še uspešno sprijaznil svet s stanjem »večne bete« v katerih so njihovi programi. Jasno, pripadnost ni le posledica zvitih tržnih metod, temveč (vsaj v računalništvu) temelji predvsem na veliki kakovosti izdelka, tržne metode s pravimi prijemi v pravem času pa uporabnike le prilepijo na izdelek kot muhe na med.

Ravno zato je bil Chrome ob svoji izdaji deležen tako velike medijske pozornosti, saj vemo, da novi brskalniki nastajajo tako rekoč vsak dan. Po splavitvi jim nekaj bežne pozornosti namenijo le na kakšnih računalniških portalih, v tiskanih medijih kakšno novičko na dnu 97. strani, in to je vse – kmalu se zaradi prenasičenega trga pogreznejo nazaj v anonimnost, iz katere so prišli. Chrome pa je nasprotno, kot kak tornado, zase pridobil tako rekoč 100 odstotkov pozornosti vseh božjih računalniških medijev, in sicer zgolj zato, ker je izšel in ker je od Googla.

VZBUJANJE SKUŠNJAV

Ker nekaj dni ni bilo mogoče odpreti spletne strani, ki ne bi omenjala Chroma, se je moja sicer zakrknjena malenkost začela spraševati, ali po skoraj devetih letih uporabe le enega brskalnika morda le ni napočil čas, da se malce ozre naokoli in poskusi še konkurenčne izdelke. Resnici na ljubo, kakšne velike potrebe po tem nisem čutil, ker sem ob Operi izjemno zadovoljen. Ker sem zaradi tega kriv prej opisane slepe pripadnosti, se je postavilo vprašanje, koliko bi bil tak preizkus Chroma sploh objektiven, a se je po krajšem premisleku izkazalo, da je objektivnost kot taka zgolj mit in da je vsak test nujno subjektiven. Sicer pa, glede na razmeroma pozno Googlovo odločitev za lasten brskalnik se je odločitev za subjektiven pristop zdela upravičena: danes uporabniki že vemo, kaj hočemo in kaj pričakujemo in brez česa novi programi res ne smejo biti. Nove ideje se uspešno razširijo le, če prej uspešno zadovoljijo stara pričakovanja. Prejšnje generacije brskalnikov so s svojimi idejami naredile že pregloboko strugo, da bi bili uporabniki pripravljeni sprejeti popolnoma nove ideje in koncepte, zato se pristop k testiranju Chroma z vnaprej pripravljenim seznamom želja in zahtev ni zdel preveč zločinsko in nepravično subjektiven.

Da Google pri oglaševanju nastopa premišljeno, dokazuje že dejstvo, da so za promocijo Chroma izdali tudi spletni strip, ki v tipično špartanskem guglovskem dizanju podaja opis notranjega delovanja Chroma – narisati pa so ga dali nikomur drugemu kot Scottu McCloudu. S tem so jasno pokazali, da ciljajo na res ozko publiko insajderjev, ki ve (ali si vsaj domišlja, da ve), za kaj gre. Scottove knjige o filozofiji stripa in ustvarjanju teh (Understanding Comics, Reinventing Comics, Making Comics …) so namreč alfa in omega učne literature za vse mlade in nadebudne striparje, pa tudi tiste, ki so v tej industriji že leta in leta. Verjetno je hotel s tem Google podati idejo, da delujejo tako kot McCloud: idejo olupijo do njenega bistva, odstranijo vse odvečne plasti, razgradijo jedro, ga analizirajo in nato sestavijo nazaj po svoje, na drugačen način, ki pa je zato bistveno naprednejši in boljši od vsega, kar je bilo prej. No, tako naj bi bilo vsaj v teoriji, kjer je McCloud nesporni vladar, medtem ko, zanimivo, lastnih stripov sploh ne riše oz. so popolnoma neznani.

»POWER BROWSING« NA PREIZKUŠNJI

Test, ki sledi, je zato bolj test t.i. »power browsanja«, se pravi, ali je Chrome namenjem naprednejšim uporabnikom. S tem smo zavestno odvrgli metodo, s katero bi na nov kos programske opreme gledali neobremenjeno in z vidika, kakšna je sama po sebi in kaj ponuja. Namesto tega smo se ocenjevanja lotili z vnaprejšnjimi (minimalnimi) pričakovanji in zahtevami, ki bi jih po našem skromnem mnenju moral imeti vsak brskalnik. Še več, ne le, da bi moral tem zahtevam zadostiti, ampak bi moral ponuditi še kaj več, kakšen dodaten razlog, zaradi katerega bi prešli na redno uporabo Chroma. Morda je takšen pristop nepravičen, a kot rečeno, so časi mladostne naivnosti že zdavnaj minili tudi na področju brskalnikov. Današnji uporabnik pač bolje ve, kaj hoče, kot tisti, ki je pred 15+ leti naletel na Mosaic.
Pa začnimo.

ČEZ PRVO OVIRO

Prva stvar je seveda namestitev. Ko poletim na www.google.com/chrome zaman iščem gumb za download. Izkaže se, da za namestitev potrebujem najmanj Windows XP SP2. Ker sem še vedno na Windows 2000, sem le kislo pogledal in že na začetku testa ugotovil, da na Chrome ne bom preklopil, pa naj bo še tako dober brskalnik. Ja, saj vem, le kdo še danes sploh uporablja Windows 2000? Očitno le še jaz, ki sem tako len, da se mi ga ne da niti občasno ponovno nameščati, in tako po petih letih še vedno veselo in počasi ter v nedogled drobi po disku, muči procesor in za zagon potrebuje kakšne tri tedne. A s stališča trmastega in morda kanček iracionalnega uporabnika se mi res ne da zapravljati časa z nameščanjem novega operacijskega sistema in s tem z gonilniki in programsko opremo – samo zato, da bi lahko uporabljal nov spletni brskalnik. Ni šans.

Testiranje, ki je tako že na začetku postalo le še provizorično, se torej nadaljuje s tujim računalnikom, v katerega za opazovanje prehoda namestim tudi svoj običajni brskalnik z vsemi zaznamki. Proti pričakovanjem namestitev Chroma steče hitro in brez težav. Le tri, štiri klike, minuta ali dve čakanja, in že je pripravljen na delo. Nobenih prenosov datotek, zagona in milijarde klikov gumba Naprej. Precej obetavno. Hitro najdem nastavitve za proxy, zadovoljno ugotovim, da je površina prikaza vsebine spletne strani večja, kot sem vajen, in že se z glavo naprej vržem v svetovni splet.

ZAZNAMKI PREK OVINKA

No, ne še takoj. Naslednja stvar je seveda prenos zaznamkov iz mojega brskalnika v novotarijo. Hitro kislo ugotovim, da bom moral na samodejni prenos svojih 120+ zaznamkov, ki so dnevno deležni hitrega pregleda, kar pozabiti, saj je Chrome od nameščenih brskalnikov prepoznal le Internet Explorer ter iz njega prevzel njegove privzete zaznamke in bližnjice. Uh, slabo. Ob misli, da bom moral toliko naslovov »ročno« kopirati v Chrome, je nakazovala na črne oblake z veliko švigajočimi strelami nad mojo glavo. Chrome bi lahko podpiral uvoz zaznamkov, ki so zapisani vsaj v nevtralni obliki HTML, a mi te možnosti ni uspelo najti. Na srečo tak izvoz podpira Opera, IE pa uvoz, tako da na koncu mučno ročno kopiranje naslovov le ni bilo potrebno, je pa po mojem mišljenju dodatno in nepotrebno delo prenosa zaznamkov prek IE-ja slaba popotnica. Še sreča, da je potrebna samo enkrat.

Ko so se zaznamki le znašli v ciljnem brskalniku, je njihovo urejanje na orodni vrstici potekalo hitro in brez težav. Mape, podmape in podpodpodpodmape na orodni vrstici so bile kmalu videti kot v Operi, s čimer me je hitro prevzel občutek domačnosti, kar je ključnega pomena. Chrome tudi omogoča hkratno odprtje vseh zaznamkov v mapi, brez česar mi danes ni več živeti.

Za začetek odprem mapo z 22 forumi in pri tem zlohotno pričakujem, da jih bo Chrome hkrati odprl v 22 oknih, ker sem na več mestih prebral, da Chrome ne podpira večokenskega okolja (s čimer se mi je Opera davnega leta 2000 takoj priljubila). Na veliko presenečenje se to ne zgodi: vseh 22 oken se v obliki zavihkov odpre v enem oknu in opravilna vrstica na dnu zaslona se ni nabasala z novimi okni. Aha, lepo.

SLOVO OD KRETENJ Z MIŠKO

Nagonska reakcija po hitrem preletu vsebine prvega okna je ta, da ga zaprem. Ob tem zaradi skoraj devetletne uporabe kretenj z miško podzavestno naredim točno ta gib in tokrat na neprijetno presenečenje okno ne »crkne«, temveč se pojavi priročni meni. Opomnim se, da Chrome ne pozna kretenj z miško in po daljšem iskanju se to izkaže za resnico. Tovrstne zadeve se mi redno dogajajo, saj sem se kretenj z miško tako navadil, da jih zelo pogrešam tudi izven Opere in včasih kar ne razumem, zakaj te možnosti ne vgradijo v Word in druge programe ali pa kar v operacijski sistem sam. Po nekaj minutah uporabe Chroma še vedno podzavestno trzam z miško, ko se hočem vrniti na prej obiskane strani, zapirati okna, odpirati prazna ... Od želenih funkcij podpira le odpiranje povezave v novem oknu v ozadju, če nanjo kliknem s srednjim gumbom.

SANJSKO KOPIRANJE

Gremo dalje: kopiranje besedila iz Chroma v urejevalnik besedila je prava poezija. Ne samo, da pravilno upošteva prelome vrstic, temveč si zapomni tudi obliko besedila (velikost, barvo, nagnjenost, podčrtavanje …) ter celo obliko tabel in okvirjev. Na tem področju se odreže neprimerno bolje kot moj priljubljeni brskalnik.

BRISANJE ZASEBNIH PODATKOV

V slednjem je že nekaj let možnost s pomenljivim in zelo uporabnim imenom Delete private data. Ime pove vse: namenjena je brisanju zgodovine, piškotkov, prenosov, začasnih datotek, gesel in kaj je še podoben šare, ki se je navlečete ob obiskovanju moralno bolj ... khm ... spornih spletnih strani. Krasno, čeprav gre v tem primeru le za bistro potezo avtorjev Opere: to ni nič drugega kot preimenovana in nadgrajena funkcija brisanja zgodovine in začasnih datotek, ki je postavljena na zelo vidno mesto, le en klik stran, namesto da bi bila – kot je običajno – skrita nekje v drobovju tisočerih nastavitev v oknu Možnosti. Chrome na eleganten način ponuja prav tako hitro dostopno funkcionalnost.

NAVADA JE ŽELEZNA SRAJCA

Ob daljši uporabi me hitro začne motiti dejstvo, da Chrome ne dopušča praznih zavihkov. Ko zaprete zadnjega, se zapre tudi Chrome. Za uporabnika je seveda to stvar navade, a ker sam spadam med tiste tečneže, ki pogosto zaprejo vse zavihke, da potem hitro odprejo novega, je zaradi tega pogosto zaganjanje Chroma precej moteče.

Ena izmed uporabnejših možnosti, na katere sem tako navajen, da jih sploh ne zaznam več, je možnost označitve besedila na spletni strani, ki ga potem z dvema klikoma takoj pošljem Googlu v iskanje, nato pa se odpre nova stran z rezultati iskanja. Z veseljem ugotovim, da jo Chrome ima, vseeno pa hudo pogrešam še dodatno vnosno polje, kamor bi željen iskalni niz vpisal sam. Seveda, zato se pač skoči na google.com, a zame je to že nesprejemljiva »daljšnica«.

V Operi izdatno uporabljam vdelane programe za delo z e-pošto, RSS-novičkami in snemanje torrentov. Zaradi špartanskega koncepta niti nisem pričakoval, da jih bom našel v Chromu – in res jih nisem. Prav, čeprav me misel na to, da bi začel uporabljati več različnih programov za različna dela, ne navdušuje. Preveč sem se že navadil imeti vse pod enim krovom.

Po daljšem delu opazim, da preklapljanje med okni poteka sumljivo počasi. Včasih traja tudi po sekundo ali več, kar postaja nevzdržno. Sprva pričnem sumiti, da sem staknil kak virus ali drug nebodigatreba, a stvar znova čudežno steče tisti trenutek, ko se znova spozabim in zaprem zadnji zavihek v Chromu, nato pa se slednji spet zapre. Očitno je krivec počasnega preklapljanja prav Chrome. V naslednji beti bi avtorji morali to upočasnitev nujno odpraviti.

SKLEP

Gotovo Chrome ponuja še več, kot tisto, kar smo od njega zahtevali po v vnaprej sestavljenem seznamu, a naj bo testiranja dovolj. Chrome se torej odreže bolje kot tipični McCloud: teorijo in notranje delovanje obvlada bolje kot vsi, a ima tudi v praksi kaj pokazati, čeprav mu manjka nekaj zaleta. Na žalost ne gre le za nekaj malenkosti, ki bi jih veljalo spolirati, temveč bi bilo treba dodati še nekaj možnosti za naprednejše uporabnike. Z zavestnim odrekanjem že zdavnaj ustaljenim funkcijam na račun ekonomičnejšega delovanja je Chrome sam sebi pljunil v skledo, saj se redni deskarji po spletu verjetno ne bodo množično preselili nanj. Videti je, da je bolj namenjen občasnim obiskom spleta, ki se jih lotevajo kakšni okorni družinski računalniški analfabeti. Zanje je Chrome idealen. Zato ne bo postal nov vodilni brskalnik, vsaj ne v obliki, kot je zdaj. A resnici na ljubo, niti ni videti, da bi to bil njegov cilj.

2/2

Moj mikro, Januar 2009 | Matej Frece