Mali Asusov prenosnik Eee ponuja resnično precej svobode, saj je o njegovem drobovju znanih že precej podrobnosti. Tokrat številki si bomo ogledali še nekaj razmeroma preprostih posegov, ki nam bodo omogočili, da iz malčka iztisnemo še kaj več.
Zaradi razmeroma nizke cene, majhnih dimenzij in solidne mehanske odpornosti je postal Eee, ki ga imam, pravi sopotnik. Odsotnost diska omogoča poljuben položaj računalnika, ki deluje praktično brezšumno. Zato lahko malčka »zlorabimo« tudi v vlogi bralnika elektronskih knjig, tako da fanj namestimo enega od programov za branje. V našem primeru smo izbrali brezplačni Fbreader. Za nas je pomembno, da omenjeni program deluje tudi na Windows XP in različnih distribucijah Linuxa, ki jih lahko v malčka namestimo. V privzetem Xandrosu je že nameščen pod menijem Internet/ eBook. Več o njem oziroma o zapisih, ki jih podpira, najdete na spletni strani www.fbreader.org/about.php. Pomembno je, da program nima težav s pravilnim prikazom krilatih znakov slovenske abecede (čžš), za branje pa je zanimivo vrtenje besedila za 90 stopinj, tako da lahko Eee postavimo pokončno kot knjigo. Še dva namiga: dragoceni prostor na zaslonu lahko pridobimo tako, da skrijemo vrstico stanja, menijski del pa lahko izključimo/vključimo s tipko Enter.
NA MEJI LOČLJIVOSTI
Če imamo v Eeeju nameščen Windows XP, nam je na voljo koristen programček AsTray. Z njim lahko privzeto ločljivost 800 x 480 pik navidezno povečamo na 800 x 600 pik. Po povečanem zaslonu se gibljemo s smernimi tipkami. Ločljivost pa lahko tudi »resnično« povečamo tako, da namestimo nove gonilnike. Namig lahko najdemo na spletni strani www.Eeelite.com/2008/01/asus-Eee-pc-virtual-resolution-solution.html . Opis pove, da pri nastavitvah za zaslon (Control Panel/ Display/ Settings Tab/ Advanced/ Monitor) izključimo privzeto aktivirano možnost Hide modes that this monitor cannot display in vnos potrdimo. Nato z omenjene strani prenesemo posodobitev gonilnikov (Asus R2H XP VGA Driver) in poženemo namestitveni program (Setup.exe). Po namestitvi izvedemo ponoven zagon sistema. Ločljivost lahko spreminjamo ročno ali s programom EeePC_RES. Zdaj lahko brez težav (no ja?!) uporabljamo povečano ločljivost polnega Eejevega zaslona (pri ločljivosti 800 x 600 ali 1024 x768 pik) Z ločljivostjo gremo lahko tudi višje, vendar v tem primeru ponovno uporabljamo navidezno namizje – kar tudi ni slabo.
Pri nameščanju drugega operacijskega sistema lahko naletimo na težavo, ko nam je zaradi (ne)zaznave zunanjega zaslona onemogočen dostop do nastavitve ločljivosti zaslona. V tem primeru si lahko pomagamo s preprostim trikom. Oglejmo si razporeditev signalov na VGA-priključku:
| Nožica | Oznaka | Pomen |
| 1 | RED | video rdeča |
| 2 | GREEN | video zelena |
| 3 | BLUE | video modra |
| 4 | ID2 ali NC | monitor ID Bit 2 |
| 5 | GND | masa (HSync) |
| 6 | RGND | rdeča masa (red return) |
| 7 | GGND | zelena masa (green return) |
| 8 | BGND | modra masa (modra return) |
| 9 | KEY / + 5V | +5V DDC |
| 10 | SGND | sync masa (VSync) |
| 11 | ID0 | monitor ID Bit 0 (GND=barvni; NC=mono) |
| 12 | ID1 / SDA | monitor ID Bit 1 (NC=barvni; GND=mono) |
| 13 | HSYNC or CSYNC | vodoravna sinhronizacija (ali kompozitni) |
| 14 | VSYNC | navpična sinhrozinacija |
| 15 | ID3 / SCL | monitor ID Bit 3 |
Če kratko sklenemo priključka 1 in 6 (RED in RGND) ter 3 in 8 (signal BLUE in BGND), VGA-vmesnik »zazna« prisotnost zunanjega zaslona. Nekateri izvedejo tovrstno modifikacijo s kratkostičniki neposredno na Eeejevem VGA-priključku. Slabost takšne »izvedbe« je večja možnost poškodbe na priključku, poleg tega je treba pri uporabi zunanjega zaslona te kratkostičnike pazljivo odstraniti. Sam sem se zato odločil za uporabo moškega VGA-priključka, ki sem mu odstranil vse sponke, namenjene spajkanju žic, s spajkalnikom pa sem izvedel potrebni povezavi.
Pri privzeto nameščeni distribuciji Xandros lahko uporabimo drugo možnost, ki spominja na program AsTray. Najprej z znanim načinom (apt-get ...) namestimo paket vncserver (potrebujemo še krdc in je privzeto že nameščen) in skript incres.sh (www.bleb.org/software/incres.sh). Nato odpremo okno z ukazno vrstico in v imeniku, kjer smo skript shranili, določimo ustrezne pravice z ukazom chmod a+x incres.sh. Na koncu zaženemo (kot su) še skript z ukazom ./incres.sh sirina_x_visina (npr. ./incres.sh 1200x720). Kot vidimo, se nam odpre »oddaljeno« namizje, ki je dejansko naš računalnik. Se pravi, da s skriptom zaženemo vnc-strežnik, do katerega v naslednjem koraku dostopamo z odjemalcem. Izberemo možnost Fullscreen in po potrebi Scale view. Z uporabo slednje se želena »ločljivost« pokaže na zaslonu. Rezultat je »povečana« ločljivost zaslona, cena pa nekoliko slabša odzivnost povečanega namizja. Če se nam zaradi tako povečane ločljivost zdi, da so kakšne podrobnosti slabo vidne, lahko začasno izklopimo možnost Scale view in si po delih ogledamo vse skupaj tako, da se po povečanem zaslonu gibljemo po delih.
HITREJŠE DELOVANJE
Kljub razmeroma dobri odzivnosti se še enkrat spomnimo dejstva, da pride Eee iz tovarne v slabši kondiciji, kot bi lahko bil. V osebnih računalnikih uporabniki pogosto dvigujejo/navijajo (overclocking) deklarirane hitrosti procesorjev, pri Eeeju pa smo priča ravno nasprotnemu. Proizvajalec je uporabil tako imenovani underclocking oziroma downclocking. Če se zdi na prvi pogled takšno početje nerazumljivo, pa prinaša določene prednosti (manjša poraba energije, večja stabilnost delovanja pri višjih temperaturah …). Ena od slabosti je, da ne deluje počasneje samo procesor, temveč tudi druge komponente oziroma komunikacija z njimi (npr. delovni pomnilnik RAM).
Če se vam zdi, da malček deluje prepočasi, se gibljemo v varnih vodah, dokler dvigamo hitrost procesorja do deklariranih meja. Ena od možnosti za nadzor hitrosti procesorja je program Eeectl, ki nam poleg nadzora parametrov procesorja omogoča še nadzor nad osvetlitvijo zaslona in delovanjem ventilatorja. Omenjeni program je brezplačen in ga lahko prenesemo s spletne strani www.cpp.in/dev/Eeectl/. Programa v osnovi ni treba posebej konfigurirati, saj že predvideva tri osnovne načine delovanja (Stock, Medium, Full). Kako se ti kažejo pri hitrosti procesorja, lahko preverimo s programom CPU-Z (Eee.cpuid.com). Vsekakor vam priporočam, da si ogledate konfiguracijsko datoteko in preverite pomen posameznih parametrov. V našem primeru smo se odločili, da vrstico s profili hitrosti (Speed.Profiles = …) nekoliko spremenimo. Zadnjo vrednost smo spremenili z 100.000,1,Full (900 MHz) v 95,100,1,Full in se tako spustili na »varnejših« 855 MHz. Dodamo pa lahko tudi svoje profile, ki nam recimo hitrost procesorja spustijo na zahtevani minimum, s čimer lahko pridobimo še nekaj baterijske avtonomije.
Eeectl ni edini program, s katerim lahko spremenimo hitrost. Že nekaj časa Eee podpira tudi priljubljeni in brezplačni SetFSB (www13.plala.or.jp/setfsb/), ki zaradi podpore različnim tipom računalnikov zahteva več pozornosti. Na spletnih straneh lahko najdemo tudi različne neuradne različice BIOS-a, ki omogočajo dvig hitrosti delovanja (npr. http://Eeelite.com/files/BIOS/701/0551.ROM). Kakorkoli že, ne glede na način, ki ga izberemo, moramo dobro vedeti, kaj počnemo, sicer lahko malčka uničimo – in sledi nekaj neprimernih besed …
ADIJO, GARANCIJA!(?)
Če ima uporabnik večje apetite in bo v Eee namestil Microsoftov Windows XP (ali celo Visto), se lahko hitro zgodi, da mu prej opisani poseg pospeševanja ne bo zadoščal. Logičen korak, ki sledi, je dodajanje pomnilnika, s čimer lahko ubijemo dve muhi na en mah. Dodatni pomnilnik (npr. 1 GB ali več) bo prinesel hitrejše delovanje, saj Eee ne bo uporabljal navideznega pomnilnika (zapisovanje na disk), hkrati pa bo zaradi manjše uporabe »diska« dosežen drastičen prihranek pri pisalnih ciklih na bliskovni pomnilnik.
Žal pri odločitvi za povečanje pomnilnika naletimo na prvo oviro: dostop do reže za pomnilnik je mogoč tako, da odstranimo pokrovček na spodnji strani. Žal pa se je proizvajalec odločil, da enega od vijakov prelepi z nalepko, ki opozarja, da z odstranitvijo nalepke garancija ne velja več. Na Asusovi spletni strani http://usa.asus.com/news_show.aspx?id=9223 pa lahko preberemo, da tovrstna omejitev glede same nadgradnje ne velja več. Če torej verjamemo temu obvestilu in se odločimo za nadgradnjo, najprej odstranimo nalepko z vijaka pokrovčka. Nato odvijemo oba vijaka in odstranimo pokrovček. Zaponki, ki držita 512 MB pomnilniški modul, odstranimo in modul nadomestimo z novim. Uporabimo DDR2 za prenosne računalnike, cena nadgradnje pa nas olajša za približno 25 evrov na GB.
ADIJO, A TOKRAT ZARES!
S svojim početjem gremo lahko načeloma še naprej. Na spletnih straneh lahko najdemo navodila, kako malčka »oskubimo« do konca. Ena od boljših strani je http://forum.Eeeuser.com/viewtopic.php?id=6036, na kateri najdemo opis celotnega postopka odpiranja. Če se boste tega lotili, se morate zavedati, da v tem primeru nedvomno ostanete brez garancije.
Prvi korak do Eeejeve notranjosti je odstranitev baterije in tipkovnice. Tipkovnico odstranimo tako, da najprej pritisnemo tri majhne »zatiče« (ob tipki ~, F6 in Pause), ki držijo tipkovnico. Ko to dvignemo, naletimo na novo nalepko, ki nas ponovno opozarja, da poškodba te pomeni prenehanje garancije. Nato previdno odstranimo povezovalni »kabel« za tipkovnico ter odstranimo vijake, ki držijo kovinsko ploščico pod tipkovnico in vijake na spodnjem delu ohišja. Nato z bočnim premikom in premikom naprej odstranimo zgornji del (na katerem je bila prej tipkovnica). Postopek lahko nadaljujemo še z »demontažo« zaslonskega dela in odstranitvijo »povezovalnih kablov, dokler nam ne ostane samo še matična plošča. Verjetno pa je odveč opozorilo, da je treba biti pri tem kar se da pazljiv in da se takšnega početja ne lotevamo le zaradi »firbca«.
LE ZA SPRETNE IN Z RAZLOGOM
Če niste ravno strokovnjak s področja elektronike, vam pogled na Eeejevo tiskano vezje ne pove ravno veliko, zato bomo navedli nekaj dejstev. Za priklop strojne opreme Eee v veliki meri uporablja USB-vmesnik. Uporabljena integrirana vezja omogočajo do osem naprav, vendar so določeni vmesniki rezervirani ali celo porabljeni. Očem najvidnejši so trije USB-priključki, ki omogočajo priklop zunanjih naprav. Nekoliko manj očitna, čeprav logična je uporaba USB- vmesnika za potrebo SD(HC) bralnika. USB-vmesnik je uporabljen tudi za priklop vdelane spletne kamere. Dva vmesnika sta uporabljena za razširitveni reži mini PCIe, namen zadnjega (osmega) USB-vmesnika pa, kolikor sam vem, zaenkrat javnosti še ni znan. Se morda sprašujete, zakaj je to pomembno? Razlog je preprost – z morebitno uporabo teh vmesnikov lahko na Eee priključimo standardne USB-komponente (z nizko ceno) in dodamo funkcionalnost, ki jo potrebujemo.
Možnost priklopa zunanjih USB-napravic je priročna, a malček s priključenimi zunanjimi napravami lahko hitro postane podoben nekoč priljubljenemu Spectrumu. Druga možnost pa je, da prostor, ki ga imamo na voljo v notranjosti, poskusimo uporabiti za potrebo samogradnje. To je v resnici tudi mogoče, saj lahko signale, potrebne za »interni USB-vmesnik (+5 V, D-, D+, GND), odvzamemo s tiskanega vezja. Tovrstno rešitev pa je smiselno uporabljati za priklop naprav, ki jih potrebujemo ves čas ali vsaj večino časa (npr. USB-ključek kot dodatni disk).
S KIRURŠKO NATANČNOSTJO
Verjetno ni odveč omeniti, da potrebujemo ustrezne pripomočke, če želimo postopek uspešno zaključiti, se pravi, da bo naprava delovala tako, kot si želimo, in da malčka ne bomo uničili. Ker moramo USB-priključek (ki ga bomo dodali v notranjosti) pripeljati do matične plošče, bo treba izvesti tudi povezavo neposredno na matično ploščo. Če nimate ustreznega spajkalnika in nizkotemperaturne žice za spajkanje (»cina«), ne obupajte. Namesto spajkanja je mogoče uporabiti tudi prevodno lepilo. Ker je cena tovrstnih lepil običajno precej zasoljena (nekaj 10 evrov za nekaj gramov), so se na spletnih straneh našli tudi nasveti, kako lahko doma bolj ali manj uspešno naredimo prevodno lepilo. Osnova takšnega prevodnega lepila je neprevodno lepilo, ki mu dodamo komponente za povečanje prevodnosti (običajno grafit ali podobno snov). Najpomembnejše pa je, da lepilo po dodajanju dodatkov bistveno ne spremeni svojih lastnosti (npr. pojav morebitne krhkost, poslabšanje temperaturne odpornosti/obstojnosti ...). Enega od namigov, kako do prevodnega lepila, najdete na strani www.instructables.com/id/Make-Conductive-Glue-and-Glue-a-Circuit/.
Posebnega znanja torej ne potrebujemo, saj moramo nov USB-priključek le povezati (prek štirih žic) z ustreznimi točkami. V našem primeru smo uporabili kar USB-kabel, ki smo ga odrezali na potrebni dolžini, prirezani konec pa smo povezali s točkami na tiskanem vezju. Do ključnih točk dostopamo s spodnje strani tiskanega vezja (stran s pomnilnikom RAM). Pogled na standardno razporeditev priključkov reže mini PCIe (npr. www.interfacebus.com/Mini_PCI_Express_Bus.html), nam pokaže, da lahko USB-signala D- in D+ dobimo iz razširitvene reže mini PCIe. Uporabimo lahko prosto (nekateri modeli reže nimajo!) ali tisto, ki je že zasedena z wi-fi kartico. Pazljivi moramo biti pri pravilnem štetju priključkov. Na eni strani imamo sode, na drugi pa lihe priključke. Na nožici 36 imamo signal D-, na nožici 38 pa D+. Na reži PCIe ne dobimo napetosti 5V, zato odvzamemo signal na drugem mestu. Na matični plošči izberemo še točko 5V in maso (pazite, da ju ne zamenjate!).
ZA KONEC, KI TO NI
Kot vidimo, se nam z dodatnim USB-vmesnikom ali vmesniki, odpre kopica možnosti za razširitev, edina omejitev pa je le prostor, ki nam je na voljo. Na spletnih straneh najdemo tudi navdušence, za katere se zdi, da jim je »friziranje« Asusovega Eeeja že konjiček (ne glede na vložena sredstva). Tako najdemo opise o nadgradnji Eeeja z možnostjo na dotik občutljivega zaslona (http://jkkmobile.blogspot.com/2007/12/asus-Eee-pc-with-touch-screen.html) ali vdelavo miniaturnega trdega diska (www.flickr.com/photos/defor/sets/72157603759600312/). Zavedati pa se je treba, da tovrstno početje kljub vsemu zahteva določene finančne vložke. Ne nazadnje je Eee zanimiv tudi tak, kot je, kar dokazuje dejstvo, da se pojavljajo prvi posnemovalci (npr. GeCube Genie PC), potencialni konkurenti pa pospešeno napovedujejo odgovor …
Zanimivost in nasveti
• Kartice Mini PCI Express bus so dimenzij 30 mm x 50,95 mm x 5 mm). Uporabljajo se za zagotavljanje vmesnikov PCI Express na prenosnih računalnikih. Vmesnik z 52-nožičnim razširitvenim priključkom omogoča izvedbo vmesnika PCI Express in vmesnika USB 2.0.
• Prilagajanje Eeejeve notranjosti zahteva predvsem spretnost. Pri delu bo poleg solidnega spajkalnika ali prevodnega lepila dobrodošlo tudi povečevalno steklo. Morebitne napake se v najslabšem primeru lahko pokažejo tudi kot okvare Eeeja ali določenih delov. Paziti je treba tudi na ustrezno električno izolacijo dodanih komponent ter mehansko stabilnost.
• Dodati napravo na zunanji vmesnik ali vdelati v notranjost? Uporabniki se najpogosteje odločijo za kombinacijo obojega. V notranjosti lahko dodamo delovni pomnilnik ter USB-ključek kot dodatni disk. Če zelo pogrešate Bluetooth, lahko dodate tudi tega. Smiselnost vdelave narašča s pogostostjo uporabe. Naprave, ki jih uporabljamo le občasno, pa je smiselno priključiti le takrat, ko jih potrebujemo.
• Možnost vdelave USB-naprave prinaša nekatere prednosti. Naprava je lahko ves čas prisotna, ohranimo pa nespremenjene zunanje mere. Nobenega strahu ni, da bi napravico zaradi odklopa in priklopa druge naprave pozabili ali izgubili. Med slabosti pa sodijo dejstva, da potrebujemo določena znanja in spretnosti, izgubimo možnost uveljavljanja garancije pri okvari, ki ni posledica našega posega. S svojim početjem lahko računalnik tudi uničimo. Za morebitno odstranitev moramo računalnik odpreti.
• Seznam možnih razširitev za Eee je širok in sega od modema, bluetooth vmesnika, pa vse do GPS-sprejemnika ali zaslona, občutljivega na dotik. Če želimo vdelati več naprav, lahko USB- vmesnik, ki smo ga pridobili z modifikacijo, razširimo na več priključkov prek miniaturnega USB-zvezdišča. Omejeni smo torej le s prostorom, ki nam je na voljo, zato izbiramo komponente s čim manjšimi dimenzijami.
Objavljeno: Moj mikro, April 2008 | Marko Koblar
