V letošnji februarski številki (www.mojmikro.si/v_praksi/mojster/uporabna_navideznost), smo nekoliko natančneje in v praksi spoznali virtualizacijo. V omenjenem članku smo si ogledali tudi uporabo brezplačnega strežnika VMware (http://vmware.com/download/server/). Na voljo so tudi druge možnosti, na primer VirtualBox (www.virtualbox.org/). Spoznali smo, da je možnost uporabe virtualizacijskih paketov lahko zanimiva ne le za velika podjetja, ampak tudi za manjše podjetje ali celo na področju domače uporabe. Ena od možnosti, ki jih virtualizacija prinaša, je uporaba navideznega namizja za posamezne uporabnike. Ogledali smo si primere, kako lahko do takšnega namizja dostopamo prek VMwarove konzole ali odjemalca RDP (Remote Desktop Protocol).
NAZAJ H KORENINAM
Virtualizacija nam je omogočila namestitev in zagon poljubnega strežnika ali običajne delovne postaje v virtualizacijskem okolju. To pomeni, da se je večina procesiranja izvajala v virtualizacijskem strežniku, prek odjemalca (npr. povezava z oddaljenim namizjem) so se v smeri proti strežniku prenašali le ukazi tipkovnice, premiki in kliki miške, v obratni smeri pa zaslonska slika in morebiten zvok. Iz navedenega sledi, da pri uporabi namizja v virtualnem strežniku praktično ne izvajamo omembe vrednega lokalnega procesiranja. Samo po sebi se postavlja vprašanje, ali v tem primeru ni smiselna uporaba lahkega odjemalca (thin client).
Če želimo odgovoriti, moramo seveda vedeti, kaj je lahki odjemalec. Če verjamemo informaciji v Wikipediji, so ime lahki odjemalec skovali« v devetdesetih letih pri podjetju Oracle. Oznaka lahki (thin) se nanaša na količino procesiranja in OS v samem odjemalcu – za razliko od debelega (fat) odjemalca, ki izvaja procesiranje v odjemalcu. Korenine lahkih odjemalcev segajo torej v leta prvih starih večuporabniških sistemov (pogosto temelječih na operacijskem sistemu UNIX), ki so delovali po načelu terminalov in so za delovanje potrebovali ustrezen računalniški sistem (centralni računalnik), na katerem so »viseli« uporabniki ter uporabljali v njem nameščene aplikacije. Zavedati pa se je treba, da so bili tedanji terminali daleč od grafičnih okolij, ki smo jih vajeni danes, saj so delovali v okolju ukazne vrstice. Vendar so z leti tudi tovrstni sistemi postali uporabniku prijaznejši z uporabo grafičnega okolja (terminali X oziroma X Windows). Svoj prispevek na področju je dal tudi Microsoft, ki je v sistemu WinFrame (večuporabniška različica Windows NT 3.51) podprl večuporabniško delo v grafičnem okolju. Iz navedenega je jasno, da za lahke odjemalce potrebujemo večuporabniško okolje, ne potrebujemo pa virtualizacije, medtem ko gre lahko pri kombinaciji virtualizacije in lahkih odjemalcev za izjemno učinkovito in cenovno ugodno simbiozo dveh tehnologij.
V RAZMISLEK
Omenili smo že, da se pri lahkih odjemalcih namesto lokalnega izvajanja aplikacij v delovnih postajah aplikacije izvajajo v centralnem strežniku oziroma strežnikih. Uporaba prenosnih kapacitet v omrežju je minimalna, saj se prek omrežja prenaša le komunikacija tipkovnice in miške, osveževanje slike in zvok. Podobno velja za kopiranje datotek med posameznimi uporabniki, saj se klasično kopiranje med uporabniki prek stikal LAN »spremeni« v lokalno kopiranje med imeniki strežnika oziroma strežnikov.
Pri uporabi lahkih odjemalcev je olajšana tudi administracija, saj praktično ni potrebe po lokalnem vzdrževanju posamezne delovne postaje (delovanje brez stanja – stateless), ni potrebe po varnostnemu kopiranju kritičnih podatkov v delovni postaji, saj je praktično vsa uporabniška programska oprema skupaj z dokumenti v strežniku. Starejši bralci se tega nedvomno spomnijo, saj je bila rešitev pred desetletji podobna. Zadeva je v resnici elegantna – terminal »crkne«, zamenjamo ga lahko z novim in uporabnik lahko takoj (no ja, zelo hitro) nemoteno nadaljuje delo. Seveda pa je prvi pogoj za uporabo lahkih odjemalcev, da imamo res zanesljivo omrežje in stabilne strežnike , ki so opremljeni z ustreznimi procesorskimi in pomnilniškimi viri. V nasprotnem primeru se lahki odjemalec v trenutku spremeni v le običajen kos nedelujoče stojne opreme. Sam menim, praktične izkušnje pa potrjujejo, da so današnja omrežja v večini primerov že na tisti stopnji zanesljivosti in varnosti, ki omogoča nemoteno delovanje takšnih sistemov.
In zakaj ni uporaba lahkih odjemalcev bolj priljubljena? Ena od ovir za hitrejšo širitev lahkih odjemalcev je gotovo njihova cena, ki je razmeroma visoka (v zadnjih letih so se cene precej znižale). Morda pa je naše razmišljanje napačno. Zaradi hude konkurence in nasičenja trga osebnih računalnikov, je cena osebnih računalnikov »nenormalno« nizka. Žal prepogosto razmišljamo o ceni lahkih odjemalcev, manj pa o prednostih, ki jih njihova uporaba prinaša.
KOLIČINA DA (PRAVI) UČINEK
Nakup enega ali dveh računalnikov običajno ne pomeni večjega finančnega zalogaja za poslovno okolje, za običajno družino pa je lahko ovira. Nakup nekajkrat večje količine tudi v podjetju pomeni popolnoma drugo zgodbo. Podobno velja za namestitev in vzdrževanje (npr. varnostni popravki, protivirusna zaščita ...) posameznih delovnih postaj. Vse skupaj se lahko spremeni v pravo nočno moro, saj se zgodba ponovi vsakih nekaj let. Še slabše je, če se ne, saj vam za vrat »pihajo« nezadovoljni uporabniki (najhujši so lahko družinski člani), ki želijo, čeprav za to ni realne potrebe, vedno zmogljivejši računalnik z novim operacijskih sistemom, da o morebitni izgubi dokumentov zaradi odpovedi ključnega dela s podatki (trdi disk), sploh ne govorim. Svoje bi lahko povedali tudi upravljavci omrežij, saj je količina prenesenih podatkov med posameznimi uporabniki čedalje večja – govorimo seveda o strogo službenih vsebinah. Pri uporabi lahkih odjemalcev vam tehnološko zastareva bistveno manj strojne opreme (strežniki). Obnavljanje oziroma hitrost obrata strojne opreme delovnih postaj pa koncept lahkih odjemalcev postavlja na glavo, saj jih lahko uporabljamo, dokler »živi« strojna oprema.
LAHEK, LAŽJI IN RECIKLAŽA
Ko govorimo o lahkih odjemalcih, se je treba zavedati stopnje njihove »debeline«. V vlogi lahkega odjemalca lahko uporabimo namenski odjemalec ali obstoječo delovno postajo. Sam menim, da je smiselno postopati racionalno. V prvem koraku uporabimo obstoječo strojno opremo (npr. starejši računalnik) in postopno vzpostavimo novo okolje, ko pa stara strojna oprema odpove, kupimo namensko strojno opremo (namenska strojna oprema = pravi lahki odjemalec), ki je tudi manjših dimenzij in ima bistveno manjšo porabo energije.
Ultralahke odjemalce sestavljajo tipkovnica, miška in zaslon. Odjemalec procesira le vnose tipkovnice in prikazuje sliko tipično za tovrstne lahke odjemalce. Imajo »okrnjen« operacijski sistem ali možnost, da delujejo brez lastnega operacijskega sistema (tako imenovani ultra-thin oziroma zero client). Druga možnost je uporaba terminalov za okolje Windows (WBT – Windows Based Terminal). Uporabimo jih lahko za zagon aplikacije Windows prek protokola RDP (Microsoft Remote Desktop Protocol) ali Citrix ICA (Independent Computing Arhitecture). Kot osnovo lahko uporabimo različne operacijske sisteme (Windows, Linux). Njihova prednost je, da lahko določene procese (ki so dovoljeni) zaganjamo tudi v samem odjemalcu. Možnosti je še več (npr. internetni terminali, ki imajo integriran spletni brskalnik).
ZANIMIVOSTI IN NASVETI
• Koncept lahkih odjemalcev je izredno preprost. Namesto lokalnega izvajanja aplikacij osebnem računalniku oziroma delovni postaji se te izvajajo v strežniku. Lahki odjemalec se uporablja le v vlogi »vhodne/izhodne« enote. Proti strežniku pošilja vnos tipkovnice in dejavnosti, povezane z miško, na zaslonu pa prikazuje sliko in predvaja zvok. Osebni računalnik, spremenjen v lahki odjemalec, postane »neumni terminal« z zaslonom in tipkovnico, a dejstvo je, da je za končnega uporabnika njegovo delovanje lahko bistveno hitrejše. Uporaba lahkih odjemalcev se lahko dobro dopolnjuje z dostopom oddaljenih uporabnikov do sistema, saj uporabnik vedno dela na istem delovnem mestu.
• Virtualizacija ni pogoj za uporabo lahkih odjemalcev. Pogoj je večuporabniški sistem z zanesljivimi povezavami in stabilnimi ter zmogljivimi strežniki. Pri povezavi virtualizacija – lahki odjemalci pa za logično simbiozo, ki lahko da zelo dobre rezultate.
• Veliko lahkih odjemalcev temelji na brezplačnem Linuxu. Z lahkim odjemalcem lahko dostopamo do strežnika, v katerem teče programska oprema v poljubnem operacijskem sistemu (npr. Windows, Linux ...).
• Microsoftov protokol RDP je odjemalsko-strežniški protokol. Omogoča povezavo odjemalca s strežnikom, v katerem imamo Microsoft Terminal Server. Najbolj znana uporaba protokola RDP je verjetno uporaba oddaljenega namizja v Windows XP (Remote Dekstop Connection), ki ga iz ukazne vrstice zaženemo z ukazom mstsc /v IP_naslov. Protokol Citrix ICA ima podobno vlogo kot RDP in omogoča povezavo odjemalcev na strežnik Citrix WinFrame/Metaframe. Z njim lahko uporabniki različnih operacijskih sistemov dostopajo do okenskih aplikacij.
• Virtualizacija namizja je okolje, v katerem lahko zelo preprosto upravljamo in nadziramo namizja uporabnikov. Hkrati lahko dvignemo raven varnosti, povečamo zanesljivost sistema in zmanjšamo porabo energije. Nekatere ocene predvidevajo, da je s pomočjo uporabe lahkih odjemalcev mogoče doseči prihranke – znižanje stroškov za trideset pa vse do sedemdeset odstotkov.
• Lahki odjemalci prinašajo določene prednosti pa tudi slabosti. Nesporne prednosti so, da dokumenti oziroma podatki niso več v delovnih postajah, zato je njihova varnost večja (protivirusni programi, varnostno kopiranje). Lažje je vzdrževati in nadzorovati stanje delovnih postaj in odpravljati morebitne težave. Nesporni so tudi prihranki pri strojni opremi in energiji. Med slabosti sodijo manjša fleksibilnost za uporabnike pri nameščanju programske opreme in uporabi perifernih naprav, slabše multimedijske lastnosti ter odvisnost od strežnika oziroma omrežnih povezav.
• Pri vsem navdušenju nad uporabo lahkih odjemalcev ne smemo pozabiti na vprašanje licenc. Programska oprema lahkega odjemalca je na voljo brezplačno, še vedno pa je treba zagotoviti ustrezno programsko opremo na strani strežnika.
• Nekatere aplikacije niso združljive z delom lahkih odjemalcev (npr. opozorijo, da ne podpirajo delovanje prek protokola RDP). Uporaba zahtevnih grafičnih aplikacij recimo 3D-modeliranja, zaradi obremenitev, ki jih pomenijo za omrežje, predvsem pa za strežnik, ni smiselna za lahke odjemalce, saj uporabniška izkušnja zaradi slabe odzivnosti ni ustrezna.
• Lahki odjemalec na podlagi osebnega računalnika ima pred izdelanimi tudi nekatere prednosti. Namenski lahki odjemalci imajo lahko v določenih primerih postavljene zahteve po »kompleksnejšem« okolju, ki je dražje.
Moj mikro, Junij 2010 | Marko Koblar
